Jedro

Bolniški stalež sam po sebi namreč ni okoliščina, ki utemeljuje odškodnino. Šele če bi tožnica zatrjevala neugodje zaradi staleža (npr. nevšečnosti pri delodajalcu...), bi bil bolniški stalež lahko pravno pomembno dejstvo pri določitvi odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se IV. in V. točka izreka spremenita tako, da se glasita: „IV. Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 583,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2007 dalje do plačila. Kar tožeča stranka zahteva več, se zavrne.

V. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna plačati tožeči stranki 27,43 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo so prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 2.100,00 EUR za čas od 30.11. 2007 do 25.1.2008 (III. točka izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.430,00 EUR z obrestmi pa zavrnjen (IV. točka izreka). Stroški tožene stranke v višini 184,72 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki (V. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Graja zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da izvedeni dokazi take odločitve ne utemeljujejo. Izvedenec je potrdil občasne blage bolečine v vratu in ledvenem predelu in okrnjenost življenjskih aktivnosti, pri katerih je prisiljen položaj glave in telesa. Tako stanje izvedenec označuje za kumulativno posledico poškodbe in blagih degenerativnih sprememb v razmerju 70/30. Tožnica je povedala o težavah, ki jih ima pri delu v službi in opustitvi rekreativnih dejavnosti. Izvedenec bolečine dopušča; če bi menil, da jih ni, bi jih izključil. Opozarja na izvedenčev zapis, da je pri pregledu tožnica lepo sodelovala. Opozarja na pravna stališča v zadevah VSL II Cp 89/2005 in VS RS II Ips 509/2008. Če tožnici odškodnina iz naslova trajnih posledic ne bi bila priznana, bi bilo bodoče bolečine treba upoštevati pri odškodnini, odmerjeni za telesne bolečine in nevšečnosti. Kot nesprejemljivo označuje ugotovitev, da tožnica v bolniškem stažu od 25.2.2008 do 7.3.2008 ni bila zaradi posledic nesreče. Opozarja na izvedensko mnenje, da je bila fizioterapija v tem času izvajana (30 %) tudi na račun posledic obravnavane nesreče. Zapis v bolniškem listu je irelevanten. Da tožnica ni bila v staležu samo zaradi fizioterapije, je posledica dejstva, da je bila pred tem v staležu zaradi oči. Tudi rentgensko slikanje utemeljuje odškodnino. Meni, da je odškodnina za strah prenizka, ker je tožnica izpovedala o silovitosti trka in velikih poškodbah avtomobilov. Graja ugotovitev, da sekundarni strah ni bil tako močan, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine. Opozarja na izvedenčevo mnenje o tri tedne trajajočem strahu zmerne intenzitete. Dejstvo, da je po nesreči nadaljevala pot, kakor je želel mož, s priznanjem odškodnine za sekundarni strah nima zveze. Tudi tožničina izpoved utemeljuje priznanje odškodnine za pretrpeli sekundarni strah.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje – ugotovitev, da sekundarnega strahu tožnica ni utrpela; graja tudi uporabo materialnega prava, saj meni, da primarni strah, kakor ga tožnica opisuje, utemeljuje višjo odškodnino. Pritožbeno sodišče soglaša, da do odškodnine za sekundarni strah tožnica ni upravičena. Zdravljenje je potekalo brez komplikacij. Zaradi poškodbe, ki je v praksi dokaj pogosta, je tožnica lahko dobila natančne podatke o zdravljenju in dobro prognozo. Pravilno je tudi prvostopenjsko stališče, da takoj po poškodbi za izid zdravljenja ni bila zaskrbljena, saj je nadaljevala dolgo pot v drugo državo. Odškodnina za primarni strah je primerna. Upoštevano je, da je trk zaradi nenadnosti, nepričakovanosti in jakosti tožnici povzročil neugodje na čustvenem področju. Upoštevano je, da sta bila nenadna sprememba gibanja in hrup znatna, zato tudi je nastopil strah, ki opravičuje odškodnino. Pri določitvi odškodnine za to vrsto škode sta ustrezno upoštevani v 179. čl. Obligacijskega zakonika vsebovani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin.

5. Nepravilno ugotovitev dejanskega stanja pritožba zatrjuje tudi pri ugotavljanju telesnih bolečin in nevšečnosti. V nasprotju z razlogi sodbe sodišču očita, da ni upoštevalo, da se je fizioterapija v letu 2008 izvajala tudi zaradi škodnega dogodka. Meni, da bi moralo biti upoštevano, da je tudi fizioterapijo v času od 14.2.2008 do 7.3.2008 tožnica izvajala zaradi posledic poškodbe. Na sedmi in osmi strani sodbe je sodišče obširno pojasnilo, da so bile tri od v letu 2008 izvedenih desetih fizioterapij v vzročni zvezi s poškodbo. Tožeči stranki ni sledilo le v tem, da je bil tudi bolniški stalež v vzročni zvezi s poškodbo, kar pa je nepomembno; pritožba, ki to ugotovitev graja, pa zato v tem delu brezpredmetna. Bolniški stalež sam po sebi namreč ni okoliščina, ki utemeljuje odškodnino. Šele če bi tožnica zatrjevala neugodje zaradi staleža (npr. nevšečnosti pri delodajalcu …. ), bi bil bolniški stalež lahko pravno pomembno dejstvo pri določitvi odškodnine. Pritožba pa utemeljeno graja prvostopenjsko stališče, da rentgensko slikanje ni poseg, ki bi vplival na odškodnino. To stališče je v nasprotju s sodno prakso, ki tudi rentgensko slikanje opredeljuje kot nevšečnost, ki je skupaj z drugimi nevšečnostmi in telesnimi bolečinami podlaga za prisojo odškodnine. Že običajni pregledi pri osebnem zdravniku in specialistu so nevšečnost, ki utemeljuje odškodnino; to še toliko bolj velja za rentgensko slikanje, ki telo izpostavi sevanju. Tudi dejstvo, da je bila zaradi škodnega dogodka tožnica štirikrat izpostavljena manjšim dozam ionizirajočega sevanja, je zato treba upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Pri zvišanju odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je tožnica utrpela tudi to nevšečnost. 6. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da trajne posledice poškodbe niso take, da bi utemeljevale odškodnino za duševne bolečine. Sodišče prve stopnje se na tožničino izpovedbo o zmanjšanih sposobnostih ni moglo opreti, kajti tožnica svoje omejitve in težave doživlja celovito – ne ločuje tistega dela nevšečnosti, ki so posledica poškodbe od tistega dela nevšečnosti, ki ima vzrok v degenerativnih spremembah. Tegobe, ki jih je navedla, po izvedenčevih ugotovitvah niso posledica poškodbe. Tožničino, z degenerativnimi spremembami hrbtenice pogojeno zdravstveno stanje, je vzrok omejitev, ki jih omenja tožnica. Izvedenec je podal mnenje, da poškodbe, kakršne je tožnica utrpela, običajno ne puščajo trajnih posledic in tudi v tožničinem primeru izvedenec trajnih posledic ni ugotovil. Kot možne posledice je dopustil zgolj bolečine ob dolgotrajnem prisiljenem položaju glave in telesa, ki jih, upoštevajoč tožničino zdravstveno stanje, ni mogoče opredmetiti kot zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je tudi te bolečine treba upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Upoštevajoč tudi te bodoče bolečine in zgoraj navedene nevšečnosti zaradi rentgenskega slikanja, je za telesne bolečine in nevšečnosti določeno odškodnino treba zvišati za 700,00 EUR. Odškodnina za telesne bolečin torej znaša 2.500,00 EUR, skupaj z odškodnino za strah pa 2.900,00 EUR. Ker je tožena stranka odškodnino že izplačala v višini 2.316,30 EUR (upoštevajoč valorizacijo – C1), je dolžna tožnici plačati še 583,70 EUR odškodnine. Ker je s plačilom v zamudi od izteka roka, postavljenega v odškodninskem zahtevku, ki ga je tožena stranka prejela dne 15.11.2007, je utemeljen tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 30.11.2007 dalje do plačila. V tem obsegu je prvostopenjska odločitev spremenjena (358. čl. ZPP).

7. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Tožeči stranki so v postopku na prvi stopnji nastali pravdni stroški z zastopanjem po odvetniku, plačilom izvedenine 728,96 EUR, materialni stroški v višini 1% oz. 2 % priznane nagrade in 20 % DDV. Do modifikacije zahtevka je nagrada po tar. št. 18 Odvetniške tarife ( Ur. list RS 67/2003 s spremembami) znašala 400 točk, po modifikaciji pa je osnova za izračunavanje odvetniških storitev 300 točk. Stroški zastopanja tožeče stranke po odvetniku so nastali v postopku z odškodninskim zahtevkom pred pravdo 400 točk, s sestavo tožbe 400 točk, tremi naroki v višini 120 točk, 470 točk in 150 točk, sestavo dokaznega predloga 50 točk, tremi vlogami 400 točk, 225 točk in 150 točk, poročilom stranki 50 točk. Vrednost točke je 0,459 EUR. Toženi stranki so nastali stroški s plačilom takse za odgovor na tožbo in pritožbo v skupni višini 184,72 EUR ter 25,00 EUR materialnih stroškov. Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožničin uspeh v postopku 11,84 %, (upoštevajoč višino zahtevka ob vložitvi tožbe) oz. 13,18 % (upoštevajoč višino zahtevka od 6.3.2012) dalje. Upoštevajoč ta uspeh strank v postopku in višino strankama nastalih stroškov, je primerno, da krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

8. Pritožničin uspeh v pritožbenem postopku je 13 % (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 4.400,00 EUR), zato je v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP). Pritožnici so v pritožbenem postopku nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sestava pritožbe 375 točk, materialni stroški 3,44 EUR, DDV 35,00 EUR, skupaj 210,57 EUR, upravičena pa je do povrnitve 27,43 EUR stroškov pritožbenega postopka.