Jedro

Kot relevantno obdobje, v katerem je bila tožnici kršena pravica do sojenja v razumnem roku, je treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka.

Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da v točki I. izreka znesek: "3,200,00 EUR" pravilno glasi: "5.000,00 EUR", - da se v točki II. izreka znesek: "5.800,00 EUR" pravilno glasi: "4.000,00 EUR" in - točka III. izreka pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 289,02 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 196,50 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Toženki je naložilo v plačilo 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2017 naprej (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do višine 5.800,00 EUR in za zakonske zamudne obresti za čas od 8. 6. 2017 do 7. 9. 2017). Pravdne stroške tožene stranke v višini 75,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III. Izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot zmotno graja presojo, da je relevantno obdobje trajanja sojenja le trajanje izvršilnega postopka, ne pa tudi predhodnega pravdnega postopka. Posledično je nerelevantno razpravljanje o zastaranju odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode in o uporabi splošnih pravil obligacijskega prava glede predhodnega pravdnega postopka. Gre za sojenje oziroma kontinuiteto odločanja o isti pravici. Vsebinsko gre za isto zadevo. Takšno stališče potrjuje praksa ESČP, na katero se je sklicevala tožnica. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Gramatikalna razlaga 4. člena ZVPSBNO1 je nepravilna. Zakon je treba tolmačiti v duhu EKČP in judikature ESČP, po kateri je treba termin "posamezna zadeva" razumeti v smislu enotnosti vseh sukcesivnih postopkov, v katerih se odloča o eni in isti civilni pravici. Vsebinsko gledano gre za isto zadevo. Upoštevati je treba vse faze v posamezni zadevi oziroma zadevo kot celoto. V obravnavanem primeru je relevantno trajanje postopka obsegalo celotno obdobje od vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 10. 1. 1995 do 7. 9. 2016, ko je bil tožnici vročen pravnomočni sklep o zavrnitvi njene pritožbe zoper sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Do kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku je prišlo že v pravdnem postopku. Kršitev je trajala do pravnomočnega končanja izvršilnega postopka. O zastaranju odškodninske terjatve ni mogoče govoriti. Zastaranje prične teči šele s prenehanjem kršitve. Ker je ta prenehala 7. 9. 2016, je šele takrat pričelo teči zastaranje.

Kar zadeva ugotovitve o poteku in okoliščinah izvršilnega postopka, pritožnica kot zmotno graja presojo sodišča prve stopnje o zapletenosti zadeve v pravnem smislu. Izvršilni postopek v pravnem smislu ni zapleten. Izvršilno sodišče ne odloča o pravicah, ki naj bi preprečevale izvršbo, ampak je to vprašanje ločenega pravdnega postopka (v obravnavanem primeru to velja za ugovore tretjih, povezanih z lastništvom nepremičnin). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dosojena odškodnina prenizka.

Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: ni pojasnjeno, na podlagi česa je sodišče prišlo do ugotovitev, da je tožnica predlagala odlog izvršbe; ugotovitev, da v izvršilnem postopku ni obvestila sodišča o plačilu zneska 157.433,04 EUR dne 10. 10. 2013, je v nasprotju s sklepom o delni ustavitvi izvršbe z dne 28. 1. 2014; razlogi o ravnanjih tožnice, ki naj bi pospeševala in zavirala postopek, so sami s seboj v nasprotju.

Tožnici gre znatno višja odškodnina od dosojene. Primerjava z drugimi primeri je bila neustrezna (trajanje, vsebinsko neprimerljive zadeve). Že samo ugotovljeno trajanje izvršilnega postopka utemeljuje višjo odškodnino od 4.000,00 EUR. Upoštevaje vse ostale okoliščine, zlasti 21-letno trajanje odločanja, bi moralo sodišče skladno z Ustavo RS in EKČP tožnici prisoditi odškodnino, višjo od 5.000,00 EUR. Gre za izjemen primer, ki utemeljuje višjo odškodnino od zakonskega maksimuma.

Pritožnica uveljavlja kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave RS, ker meni, da ji v postopku ni bila zagotovljena pravica do zakonitega sodnika. Zadeva je bila najprej dodeljena sodnici A. A., ki je že odločala v postopku, po aprilu 2018 je postopek vodila in o zadevi odločila druga sodnica. Za predodelitev spisa ni bilo podlage. Ni bila izvedena v skladu s pravili Sodnega reda. V spisu ni podatkov o predodelitvi zadeve. Izpodbijana sodba je zato neustavna.

Tožnica izpodbija še stroškovni del odločitve. Uspeh strank bi bilo treba ugotavljati po temelju in višini. Pri odmeri je bilo prezrto plačilo sodne takse v višini 375,00 EUR.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zatrjuje, da je odločanje o njeni civilni pravici trajalo nerazumno dolgo v pravdnem postopku I Pg 326/1999 (od 10. 1. 1995 do 17. 6. 2004 : 9 let, 5 mesecev in 16 dni) in v z njim povezanim izvršilnem postopku (od 31. 5. 2006 do 10. 8. 2016), to je skupaj 19 let in 9 mesecev. Sklicujoč se na primere iz prakse ESČP je ocenjevala, da bi bila upravičena do odškodnine več kot 10.000,00 EUR. Upoštevaje dejstvo, da bo do zadoščenja prišla v nacionalnem sistemu, pa vtožuje znesek 9.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Toženka se je uprla zahtevku zlasti z ugovorom zastaranja za odškodnino za pravdni postopek. Ugovarjala je tudi višini, češ da je pretirana zaradi prispevka tožnice k dolgotrajnosti postopka in zakonsko omejena.

6. Sodišče je ugotovilo, in to niti ni bilo sporno, da se je pravdni postopek I Pg 326/1995 začel 10. 1. 1995 in se pravnomočno končal 17. 6. 2004 – pred uveljavitvijo ZVPSBNO (trajanje 9 let, 5 mesecev in 16 dni). Prav tako ni bilo sporno, da je tožnica na podlagi pravnomočne sodbe I Pg 326/1995 vložila predlog za izvršbo In 859/2006 dne 31. 5. 2006 in da je bil postopek končan 10. 8. 2016 s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem In 146/2013 z dne 22. 2. 2016 v zvezi VSL II Ip 1434/2016 z dne 10. 8. 2016. Tožnica nesporno ni vložila odškodninske tožbe pred domačim sodiščem niti pred ESČP zaradi zatrjevane kršitve pravic do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku. Zato je sodišče ob gramatikalni razlagi 4. člena ZVPSBNO in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 zavrnilo naziranje pritožnice, da je v obravnavanem primeru kot relevantno obdobje, v katerem ji je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku, treba upoštevati skupno trajanje pravdnega in izvršilnega postopka. Sledilo je naziranju tožene stranke, da gre za dve zadevi oziroma dva samostojna postopka. Po ugotovitvi, da ZVPSBNO primera tožnice ne ureja, je pri presoji pravočasnosti vložene tožbe glede pravdnega postopka sledilo ugovoru toženke in presodilo, da je zahtevek upoštevaje splošne določbe OZ2 zastaral dne 18. 6. 2007. 7. Pritožbi je treba pritrditi, da je navedeno materialnopravno izhodišče zmotno. Pred uveljavitvijo ZVPSBNO sodna praksa škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni štela za pravno priznano po določbah OZ oziroma ZOR3. Nasprotna ugotovitev sodišča prve stopnje, oprta na posamezne odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki so odstopala od navedene sodne prakse, je neutemeljena. Šele z določbami ZVPSBNO je bilo mogoče priznati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere nepremoženjske škode kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, ko je kršitev prenehala pred 1. 1. 2007. Tudi zanje je treba glede meril za ugotovitev kršitev pravice ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO4. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 ugotovilo protiustavnost ZVPSBNO, ker ni urejal položaja oškodovancev, katerih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1. 1. 2007 in do takrat še niso vložili zahteve za pravično odškodnino. Hkrati je za čas do odprave neskladja zakona z Ustavo določilo način izvršitve odločbe z začasno uporabo nekaterih določb ZVPSBNO, in sicer glede meril za ugotovitev kršitve pravice ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje novela zakona v letu 20125 ni uredila identičnega položaja, kot je tožničin. Vendar je zmotno naziranje, da je treba tožbeni zahtevek zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava, vključno s presojo o pravočasnosti tožbe in ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek za del postopka, ki se je pravnomočno končal pred uveljavitvijo ZVPSBNO, že 18. 6. 2007 zastaral. Zakonski zastaralni rok ne more preteči, preden zakon ne določi pričetka teka zastaralnega roka.

8. Že pred novelo ZVPSBNO je sodna praksa ureditveno ustavno odločbo razlagala restriktivno. Štela je, da z njo ni bilo poseženo v ostale določbe ZVPSBNO, še posebej ne v njegove procesne določbe, ki vključujejo prekluzivne roke za uveljavljanje sodnega varstva. V postopkih mora biti oškodovancem, katerih kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je prenehala pred 1. 1. 2007, zagotovljeno primerljivo učinkovito sodno varstvo, kot bi jim bilo zagotovljeno, če bi tudi zanje veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO6. 9. V obravnavanem primeru je pričetek zastaralnega roka, ki ga je sodišče vezalo na datum pravnomočnosti pravdnega postopka, zmoten tudi zaradi napačne presoje o trajanju celotnega postopka. V konkretnih okoliščinah primera, ko se je pravdni postopek za uveljavitev terjatve pravnomočno končal 17. 6. 2004, izvršilni postopek zaradi prisilne izvršitve v pravdi dosojene terjatve pa se začel oziroma nadaljeval 31. 5. 2006, in kljub pospešitvenim sredstvom, ki jih je tožnica skladno z od 1. 1. 2007 veljavnim ZVPSBNO uveljavljala med postopkom, trajal vse do 10. 8. 2016, je zmotno in v nasprotju s stališči ESČP pravno naziranje o dveh ločenih postopkih oziroma zadevah. Pravica do sodnega varstva je po stališčih ESČP navidezna, če končna, zavezujoča sodna odločitev ostane neizvršena na škodo stranke. Izvršitev sodbe mora biti zato opredeljena kot sestavni (integralni) del "postopka" z vidika 6. člena EKČP7. Šteje, da odločanje o strankinih "civilnih pravicah" v smislu prvega odstavka 6. člena Konvencije ESČP vključuje predhodni pravdni postopek in da je izvršilni postopek drugi stadij postopka, ki se je začel z vložitvijo tožbe. V civilnih postopkih se relevantno obdobje torej izračuna tako, da se času do sprejetja pravnomočne odločbe o zadevi prišteje tudi čas, potreben za izvršitev sodne odločbe8. ESČP tudi v novejših odločbah v zvezi z ločenimi postopki z vidika obdobja, relevantnega za presojo, šteje kot celoto tiste postopke, ki so neločljivi in zadevajo v bistvenem isti spor: npr. kjer postopku o vsebini zahtevka sledi izvršilni postopek9. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi. Res je tudi ESČP v zadevah proti Sloveniji že razlikovalo med različnimi fazami in nizi postopkov10. Vendar je pri tem kot ključno okoliščino upoštevalo, ali je imel oškodovanec zoper različen niz postopkov na voljo učinkovita pravna sredstva v zvezi s pritožbo glede nepotrebnega odlašanja in ali jih je po uveljavitvi ZVPSNBO uporabil. Za pred 1. 1. 2007 zaključene faze postopka ugotavlja, da oškodovancem pred domačim sodiščem pred uveljavitvijo ZVPSBNO niso bila na voljo učinkovita pravna sredstva zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku. Ugovore tožene stranke (države), ki se nanašajo na zaključene postopke pred 1. 1. 2006, zavrača kot neutemeljene11. Ker gre v obravnavanem primeru za enak primer in je glede na ugotovljeno trajanje pravdnega postopka nedvomno prišlo do kršitve tožničine pravice tudi v tej fazi postopka, je treba pritožbi pritrditi, da je relevantno obdobje pri sojenju o civilni pravici tožnice celotno obdobje za uveljavitev njene terjatve in sodno izterjavo dosojene terjatve v sodnem postopku. Upoštevati je treba torej pravdni in izvršilni postopek kot celoto, saj pritožnica v času trajanja pravdnega postopka še ni imela na voljo učinkovitega sredstva oziroma varstva v zvezi s pravico do sojenja v nerazumnem roku. V nadaljnjem izvršilnem postopku pa so pospešitvena sredstva, ki jih je skladno z novim zakonom uporabila, ostala neuspešna. Relevantno obdobje trajanja celotnega sodnega postopka tako predstavlja obdobje od 10. 1. 1995 do 17. 6. 2004 (trajanje pravdnega postopka 9 let, 5 mesecev in 16 dni) in od 31. 5. 2006 do 10. 8. 2016 (trajanje izvršilnega postopka 10 let, 3 mesece in 10 dni), to je skupaj 19 let, 8 mesecev in 26 dni.

10. Pri odločanju o višini denarne odškodnine za nematerialno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je sodišče pravilno izhajalo iz meril, ki jih ZVPSBNO določa v 4. členu. Vendar jih je pri odmeri višine delno napačno uporabilo.

11. V prvi vrsti zmotno ni upoštevalo nerazumno dolgega trajanja pravdnega postopka. Tudi sam izvršilni postopek je bil nerazumno dolg, čeprav je bil v dejanskem pogledu po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje zelo zapleten. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da izvršilni postopek že sam po sebi v pravnem pogledu ne more biti zapleten. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Ključne so nadaljnje dejanske ugotovitve o konkretnih okoliščinah primera. Pritožnica v izvršilnem postopku ni zlorabljala svojih procesnih pravic in se je pravočasno odzivala na pozive sodišča k odpravi pomanjkljivosti v svojih vlogah (točka 29 sodbe). Uveljavljala je predpisana pospešitvena sredstva, ki so v pretežni meri ostala neučinkovita (točka 26 sodbe). Zamude v postopku je povzročilo sodišče z napakami, ki so podaljševale postopek (točka 24 in 21 sodbe). Neutemeljeno je zavlačevalo postopek zaradi nerelevantnih razlogov (skoraj štiriletno čakanje na izid pravd zaradi ugovorov tretjih oseb – točka 26 sodbe) in bistveno kršilo temeljno načelo izvršilnega postopka o hitrosti postopka (točka 27 sodbe). Ob nadaljnjih dejanskih ugotovitvah, da je bil izvršilni postopek odločilnega pomena za poslovanje tožeče stranke, se izkaže, da ugotovljena posamezna ravnanja, s katerimi naj bi tožnica minimalno (do 10 %) prispevala k trajanju izvršilnega postopka (ugotovitve pod točko 23 sodbe), ne morejo predstavljati pravnorelevantnega prispevka tožnice k dolgemu postopku, ki bi utemeljeval znižanje primerne odškodnine. Ugotovljene okoliščine primera ter zakonske določbe o višini odškodnine iz 16. člena ZVPSBNO po presoji pritožbenega sodišča opravičujejo najvišji znesek, ki ga je pred domačim sodiščem mogoče stranki nameniti zaradi kršitve pravice do sojenja v nerazumnem roku – to je 5.000,00 EUR. Odločilnega pomena je skoraj 20 letno trajanje postopka, ko je sodišče sicer večkrat odločalo o pravnih sredstvih, vendar le na dveh stopnjah, in sicer v zadevi, ki je bila zelo pomembna za tožnico in ki sama s svojimi ravnanji praktično ni prispevala k zastojem v postopku. Po presoji pritožbenega sodišča je zato obravnavani primer treba uvrstiti med najhujše oblike nastanka tovrstne škode.

12. Dosojena odškodnina je primerljiva z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženko pred ESČP, ki je izoblikovalo merila, povzeta v 4. člen ZVPSBNO. Upoštevano pa je tudi, da je državam članicam priznana pravica, da prisojajo nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje je treba namreč odškodnino načeloma določati v luči življenjskega standarda odgovorne države in upoštevati, da je pred domačim sodiščem hitreje in lažje dostopna oškodovancem, kot če bi jo morali uveljavljati pred mednarodnim sodiščem. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče meni, da je zvišana odškodnina v višini 5.000,00 EUR primerna in skladna z njenim namenom in določbami ZVPSBNO ter primerljiva z odškodninami, ki so jo oškodovanci dosegli v primerih, ki jih je obravnaval ESČP12. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodbo sodišča prve stopnje v navedenem obsegu spremenilo in dosojeno odškodnino zvišalo na 5.000,00 EUR (5. točka 358. člena ZPP). V presežku je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino kot jo določa domači zakon, je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera neutemeljeno.

13. Odgovoriti je treba še na pritožbeni očitek o kršitvi ustavne pravice pritožnice do zakonitega (naravnega) sodnika. Drži, da je med postopkom prišlo do predodelitve spisa sodnici, ki je o zadevi odločila. Ker v spisu ni bilo podatkov o tem, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 346. člena ZPP13pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o zatrjevani kršitvi. Po prejetem odgovoru z dokumentacijo14 ugotavlja, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Pravdni spis je bil predodeljen drugemu sodniku zaradi kadrovskih težav na sodišču in daljše odsotnosti razpravljajoče sodnice. Postopek je bil izveden na podlagi 71. člena Zakona o sodiščih, ukrep sodne uprave pa skladen z zakonskimi pooblastili in v korist pritožnice zaradi varstva pravice do sojenja v razumnem roku. Zatrjevane kršitve ustavne pravice 23. člena Ustave RS ter smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej ni. Tudi drugih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ne najde.

14. Zaradi delne spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zmotno je pritožbeno naziranje o napačnem pristopu sodišča prve stopnje k ugotavljanju uspeha v pravdi. Sodna praksa je pri odškodninskih zadevah presegla ugotavljanje ločenega uspeha po temelju in višini (zlasti, kadar postopek o temelju ni bil obremenjen z zapletenim dokaznim postopkom, kar je primer v obravnavani zadevi). Zato je, tako kot sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče upoštevalo celoten uspeh tožnice v postopku. Po zvišanju odškodnine znaša 55 %, uspeh tožene stranke pa 45 %. Pri odmeri pravdnih stroškov je treba poleg stroškov, ki jih je po Odvetniški tarifi že odmerilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija (465,94 EUR), upoštevati še plačano sodno takso za tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje očitno pomotoma prezrlo (375,00 EUR). Od skupnih stroškov v znesku 831,94 EUR je tožeča stranka glede na doseženi 55 % uspeh upravičena do povračila 457,56 EUR, tožena stranka na drugi strani do 45 % od 374,54 EUR, to je do 168,54 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožnici 289,02 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka oziroma zamude naprej15. 15. Ker je tožnica delno uspela s pritožbo (do 30 %), je v tem obsegu upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Odmerjeni so po priglašenem stroškovniku na pritožbi in po Odvetniški tarifi. Obsegajo odvetniške stroške za pritožbo (375 točk), 20 % za materialne stroške (7,5 točk), skupno 382,5 točk, kar ob vrednosti 0,6 EUR za točko v času odločanja znese 229,50 EUR, z 22 % DDV 279,99 EUR, ter s sodno takso (375,00 EUR), 654,99 EUR. Glede na 30 % pritožbeni uspeh je pritožnica upravičena do povračila 196,50 EUR, kar ji mora toženka povrniti v roku 8 dni, sicer bo tudi od tega zneska dolgovala zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

1 Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 3 Sodba VSRS II Ips 470/2009 z dne 8. 7. 2009. 4 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 250/2018 z dne 7. 2. 2019. 5 Ur. l. RS, št. 38/2012 6 Primerjaj VSRS II Ips 233/2010 z dne 16. 9. 2010 in VSRS II Ips 72/2010 z dne 15. 4. 2010 7 Zadeva HORNSBY proti Grčiji/1997, točka 40. 8 Zadeve Zappia (1996), Di Pede proti Italiji (1996), Guillemin proti Franciji (1997) – primeri, navedeni v literaturi: Gomien, D., v: Kratek vodič po Evropski Konvenciji o človekovih pravicah, RS, MP CIP, Ljubljana 2009, stran 52-53. 9 primerjaj zadeve: Bhandari proti Združenemu kraljestvu, št. 42341/04, 2. 10. 2007; RANGDELL proti Finski št. 23172/98, 19. 1. 2009. 10 Primeri: Robert Lesjak proti Sloveniji, št. 33946/03, 40.-53. točka, 21. 7. 2009; Blekić proti Sloveniji (december), št. 14610/02, 72.-85. točka, 7. julij 2009; Sirc proti Sloveniji, št. 44580/98, 166.-178. točka, 8. april 2008; Beguš proti Sloveniji, št. 25634/05, 29.-31. točka, 15. 12. 2011; Bitenc proti Sloveniji, št. 34747/09, točka 30.-34., 30. januar 2014 11 Primerjaj: Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005; Sirc proti Sloveniji, št. 44580/98, 66.-78. odstavek, 8. april 2008; Robert Lesjak proti Sloveniji, št. 33946/03, 40-53 odstavek , 21. julij 2009, Blekić proti Sloveniji (sklep) št. 14610/02 72.-85. odstavek, Beguš proti Sloveniji, št. 25634/05, 27.-31. odstavek 15. december 2011, Bitenc proti Sloveniji, št. 34747/06, 31.-35. odstavek, 30. januar 2014 12 Primerjaj: Zavodnik št. 36261/08, 7. 11. 2013, Bitenc št. 34747/06, 30. 1. 2014; Zavodnik št. 53723/13, 21. 5. 2015; D. P., št. 49994/14, 23. 7. 2015; Društvo za varstvo upnikov, št. 66433/13; Jama, št. 48163/08; 13 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 14 Sprememba razporeda sodnikov Okrajnega sodišča v X. z razporedom sodnikov in odredbo o predodelitvi spisov 15 Načelno pravno mnenje občne seje VSS, 13.12.2016.