Jedro

Kodeks novinarjev Slovenije ni pravni predpis, temveč vodilo pri presojanju novinarjevega ravnanja in njegove skrbnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča članek ni objektivno žaljiv, saj v bistvenem povzema zgolj vsebino obvestila za javnost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 459 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka (toženec) s spletne strani www...si dolžan umakniti članek z naslovom "X.", v časopisu objaviti sodbo ter tožeči stranki (tožnici) iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati 25.000 EUR.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, glede višine odškodnine pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Navaja, da ni relativno javna oseba, saj se javno ne izpostavlja, nima javnih funkcij, ki bi bile financirane iz javnih sredstev in javnosti ni zanimiva. Stališče sodišča prve stopnje, da je javna oseba zgolj zaradi objave njenega imena v regionalnem časopisnem članku, objave profila na LinkedInu ter pomembne vloge v več gospodarskih družbah, je materialnopravno zmotno ter v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Nakup lastnih nepremičnin sodi v njeno zasebno in intimno sfero, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Toženec je pravna oseba, ustanovljen z namenom ustvarjanja dobička na trgu, zaradi česar ne more biti deležen sodnega varstva zaradi posega v pravico do svobode izražanja, saj ta pravica pripada izključno fizičnim osebam. Tega dejstva tudi ni substancirano prerekal.

Sodišče prve stopnje se je izven konteksta oprlo na sodbo Up-530/14 in članek nesprejemljivo presojalo v kontekstu članka kot celote. Zaradi jasnega in nedvoumnega naslova članka ni bilo mogoče, da bi objava toženca imela drugačen pomen; vsak povprečen bralec je lahko razumel le to, da tožnica krade.

Novinarka toženca je kršila 2. točko Kodeksa novinarjev Slovenije, saj se ni izogibala nekorektnemu in osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. Prav tako je novinarka kršila tudi 3. in 18. točko Kodeksa, saj ni pridobila njenega odziva in ni upoštevala domneve nedolžnosti. Ob pomanjkanju ostalih norm glede novinarskega dela mora sodišče Kodeks upoštevati kot zakon, ki predpisuje postopanje novinarjev.

Prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS), poleg tega ni navedlo, na kakšen način je članek prispeval k javni razpravi. Opozoriti je treba tudi na stališče iz VSL sodbe I Cp 1206/2015, ki odstopa od stališča, zastopanega v tem postopku.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Toženec je izdajatelj tiskane in spletne izdaje Z. Ta je 10. 5. 2022 v časopisni izdaji in na spletnem portalu www....si objavil po vsebini enaka članka z naslovom "X." in "Y.", za katera tožnica trdi, da sta močno okrnila njen ugled in dobro ime. Iz vsebine obeh člankov izhaja, da je bila tožnica ovadena zaradi suma, da si je s denarjem podjetja, katerega direktorica je bila, privoščila nakup zasebne nepremičnine in da se ji očita kaznivo dejanje zlorabe položaja in kaznivo dejanje zaupanja ter overitve javne vsebine v sostorilstvu z mamo. V nadaljevanju člankov je bilo poudarjeno, da se tožnica v javnosti predstavlja kot filantropinja in velika dobrodelnica. Izpostavljeno je bilo tudi njeno delovanje v nepremičninskih in kolesarskih poslih, pri čemer je bilo navedeno, da za komentar ni bila dosegljiva.

6.Izpodbijana sodba zavzema stališče:

-da je tožnica relativno javna oseba in kot taka izpostavljena ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki;

-da vsebina člankov temelji na obvestilu za javnost Policijske postaje Koper in da novinarka ni objavila neresničnih informacij;

-da je naslov članka, ki je bil tako v tiskanem mediju zapisan v obliki trditve, potrebno presojati z vidika vsebine celotnega članka ter da je iz nadaljnje vsebine članka razvidno, da se zoper tožnico vodi predkazenski postopek;

-da iz članka ne izhaja namen očrniti tožnico, temveč je poročanje osredotočeno na temo, ki je lahko predmet javne razprave;

-da novinarki ni mogoče očitati pomanjkanja prizadevanj za vzpostavitev kontakta s tožnico, saj jo je skušala priklicati, bila je na naslovu tožničinega podjetja, kjer je o njej povpraševala tudi v sosednjih lokalih, prav tako je kontaktirala tudi svoje novinarske kolege.

7.Pravica do svobode izražanja je zagotovljena z 39. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 10. členom Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Gre za pravico, ki je zagotovljena vsakomur. Ne glede na to, da je svoboda izražanja po svojem bistvu pravica posameznika, se priznava tudi pravnim osebam in združenjem, tudi če so ti subjekti izrazito komercialne narave.

Pomisleki tožnice, da toženec kot pravna oseba ne bi smel uživati ustavnega varstva, ki zagotavlja pravico do svobode izražanja, so zato odveč. Te navedbe ne morejo biti podvržene niti pravilu o prekluziji, ki jo ureja 286. člen ZPP, saj se ta nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne pa na pravna naziranja strank v postopku.

8.Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena.

Pri pravici do zasebnosti največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Ob tem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od družbene vloge posameznika. Brez privolitve je dopustno pisati o zasebnem življenju absolutnih in relativnih javnih oseb, ne pa tudi o drugih osebah.

9.Sodišče prve stopnje je v 13. točki izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da ima tožnica status relativno javne osebe. Ob tem je svoje zaključke ustrezno oprlo na dejstvo, da ima tožnica pomembno vlogo v več gospodarskih subjektih ter je v svojem kraju prepoznavna; da se na družbenem omrežju LinkedIn predstavlja kot podjetnica, vlagateljica in vizionarka, pri čemer tudi podrobno opisuje svojo podjetniško pot; ter da so mediji o njej predhodno že večkrat poročali.

10.V obravnavani zadevi je ključno, da tožnica ni javnosti neznana oseba, temveč je na območju svojega prebivališča prepoznana kot podjetnica. To izhaja iz več priloženih člankov (priloga B29 - B33), kar utemeljuje sklep, da je bila tožnica v javnosti prepoznana in je bila očitno za javnosti tudi zanimiva. Prav dejstvo, da je tožnica regionalno prepoznana podjetnica, ki poslovno deluje tako v Sloveniji kot v tujini, upravičuje njen status relativno javne osebe, slednje stališče pa podpira tudi sodna praksa.

Nadalje ni odveč opozoriti, da se tožnica na svojem LinkedIn profilu tudi javno predstavlja kot uspešna in izkušena podjetnica, investitorka ter vizionarka (priloga B35). Oseba, ki se zavestno in voljno izpostavi javnosti, kljub temu, da njena družbena vloga ni tako vplivna in je interes javnosti za tako osebo manjši, pa ima prav tako status relativno javne osebe.

Posledično je nedvomno podan večji interes javnosti, da izve za potencialno sporne (zasebne) nakupe tožnice, ki so povezani z njenim podjetniških udejstvovanjem, toženec pa je imel pravico javnost o tem obveščati. Ob upoštevanju navedenega poročanje o nakupu nepremičnine ne predstavlja posega v zasebno ali intimno sfero tožnice, temveč skuša javnost seznaniti s premoženjsko koristjo, ki jo je tožnica - na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma - pridobila s tem, ko je zlorabila svoj položaj direktorice v družbi. Na smiselno enako stališče je opozorilo tudi sodišče prve stopnje v 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se je ustrezno opredelilo do vprašanja obstoja javnega interesa za poročanje o tej tematiki.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in na ugotovljeno dejansko stanje ustrezno apliciralo tako nacionalno sodno prakso kot prakso ESČP. Odločitev, da je članek treba obravnavati kot celoto in da je pri presoji naslova treba presojati naslov skupaj s celotnim člankom ne izhaja samo iz odločbe US RS Up-530/14,

pač pa tudi iz iz prakse ESČP.

Navedeno stališče je sodišče prve stopnje upoštevalo in v 19. ter 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe presodilo, da naslov članka, ob branju in upoštevanju preostale vsebine članka ne predstavlja objave neresničnih informacij, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na natančno in dodelano dokazno oceno prvostopenjskega sodišča tudi v celoti sklicuje.

12.Stališča iz VSL sodbe I Cp 1206/2015 za odločanje o pritožbi niso relevantna. Navedeno sodbo je Ustavno sodišče z odločbo Up-614/15-21 razveljavilo, tožbeni zahtevek zavrnilo ter navedlo, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju treba dati prednost pravici do svobode izražanja.

13.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije. Kodeks, kot zmotno meni tožnica, ni pravni predpis, temveč vodilo pri presojanju novinarjevega ravnanja in njegove skrbnosti.

Po mnenju pritožbenega sodišča članek ni objektivno žaljiv, saj v bistvenem povzema zgolj vsebino obvestila za javnost. Tudi sicer je iz pritožbe razbrati, da tožnico moti predvsem naslov članka, ki jo v obliki trditve predstavlja kot osebo, ki je odtujila 200 tisočakov. Vendar pa je glede na njen status kot relativno javne osebe in ob upoštevanju predhodno izpostavljene sodne prakse, da je članek treba gledati kot celoto, takšno publicistično izrazoslovje še vedno sprejemljivo. Iz istih razlogov je treba zavrniti tudi očitke o neupoštevanju domneve nedolžnosti, saj je iz vsebine članka jasno razvidno, da je bila tožnica ovadena, ne obtožena oziroma obsojena. Poleg tega je članek (z izjemo naslova) napisan v pogojniku, kar še dodatno kaže na nevtralno obravnavo dogodkov s strani novinarke. Novinarki nazadnje ni mogoče očitati niti pomanjkanja truda za vzpostavitev kontakta s tožnico. Na te (pritožbeno ponovljene) navedbe je sodišče prve stopnje že odgovorilo v točkah 22. - 24. obrazložitve, pri čemer so njegovi zaključki jasni, logični in življenjsko sprejemljivi, dokazna ocena pa je zato prepričljiva.

14.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pogoji, ki bi utemeljevali ugoditev zahtevku po temelju, niso podani. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15.Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je skladno s 154. in 165. členom ZPP dolžna tožencu povrniti njenegove stroške pritožbenega postopka, svoje pa mora nositi sama. Tožnikove stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 750 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in DDV, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 459 EUR. Priznane stroške mora tožnica plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Gl. odločba US RS Up-20/93.

2Gl. odločba US RS Up-570/09.

3Gl. VSRS Sodba II Ips 19/2019.

4Gl. odločba US RS Up-570/09, VSL Sodba in sklep I Cp 2153/2016, VSL sklep I Cp 4184/2009.

5Teršek A., Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK, Ljubljana, 2007).

618. - 20. točka navedene odločbe.

7Primerjaj stališče iz 36. točke sodbe ESČP v zadevi Gutiérrez Suárez proti Španiji, da je treba naslov informacije in njeno vsebino brati skupaj, pri čemer se upošteva tako resnična narava dejstev kakor tudi pritegovanje pozornosti bralcev, ki ga želi doseči naslov, pa tudi stališče v zadevi Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, da niti ESČP niti nacionalna sodišča ne morejo nadomestiti medijev pri odločitvi, katere tehnike bi novinarji morali uporabiti. Podobno je stališče ESČP, da novinarska svoboda obsega tudi možnost uporabe določene mere pretiravanja ali celo provokacije (na primer sodbe v zadevah Gutiérrez Suárez proti Španiji, 36. točka, Prager in Oberschlick proti Avstriji, 38. točka, in Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški, 59. točka).

8Ustavno sodišče je v bistvenem navedlo, da so sporne izjave (pritožnika) v intervjuju bile izzvane s predhodnim ravnanjem tožnika; da gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se pritožnik na ravnanje tožnika lahko odzval na drugačen, nežaljiv način; da ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in da je bil namen izjav v osebni diskreditaciji in sramotitvi tožnika.

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.