Jedro

Za presojo o utemeljenosti zahtevka je bistvena ugotovitev, da je šlo za opustitev izvedbe organizacije delovnega procesa na varen način, ki je, ne glede na (ne)obstoj pisnih navodil, v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Zato je podana odgovornost toženkinega zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po pravni podlagi utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Ne sprejema razlogov in zaključka sodišča, da je podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca, podredno tudi ne, da tožnik ni soprispeval k nastanku obravnavanega škodnega dogodka. Opozarja, da je sodišče pri obravnavi krivdne odgovornosti njenega zavarovanca upoštevalo le izdelano izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu. Kot razlog je navedlo, da sta priči, varnostni inženir A. A. in vodja orodjarne B. B. kot zaposlena pri zavarovancu zainteresirana za njegov uspeh v postopku. Navedeni razlog, zakaj teh izvedenih dokazov ni upoštevalo, je neosnovan. Sodišče tako ni upoštevalo izpovedi drugih prič in listinskih dokazov, niti se do njih ni opredelilo, kar bi moralo v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Za dokazovanje relevantnih okoliščin škodnega dogodka (npr. pravilnega in ustreznega izvajanja dela) toženka lahko predlaga zaslišanje osebe, ki je zaposlena pri njenem zavarovancu. Dejstvo, da gre za priči, ki sta zaposleni pri zavarovancu, ni razlog, da se njunim izpovedbam odreče dokazna vrednost. Sodišče izpovedi prič sploh ni vključilo v dokazno oceno in je poseglo v načelo kontradiktornosti. Kot razlog, zakaj je oprlo odločitev zgolj na izvedensko mnenje, je sodišče navedlo, da ima izvedenec bolj poglobljeno znanje s področja varstva pri delu. Za to naziranje ni ponudilo konkretnih argumentov. Dejstvo, da ima izvedenec naziv sodnega izvedenca, ne daje podlage za takšno sklepanje, ob tem da je priča A. A. po poklicu varnostni inženir, B. B. pa inženir polimerne tehnologije, ki je pri zavarovancu toženke zaposlen kot vodja orodjarne in je seznanjen z delovnimi procesi. Izpovedbi prič bi moralo sodišče vključiti v dokazno oceno. Odsotnost dokazne ocene je kršitev pravil pravdnega postopka.

Do dogodka je prišlo v orodjarni, kjer je tožnik z orodja snemal izolirno ploščo. Zaslišane priče C. C., A. A. in B. B. so izpovedale, da je to enostavno delo, kar izhaja tudi iz demonstracije snemanja plošče z orodja, ki je bila izvedena na ogledu. Izvedenec ugotavlja, da je delavec sam opravilo izvedel brez problemov in ni potreboval pomoči. Upoštevaje, da je tožnik strojni tehnik z večletnimi izkušnjami na oddelku vzdrževanja, in da niti prej niti kasneje ni prišlo do podobnega škodnega dogodka, kljub temu, da se je plošča večkrat letno snemala z orodja, toženka meni, da so ugotovitve izvedenca zmotne. Tveganje pri delu je obvladljivo in sprejemljivo. Zmotna je ugotovitev izvedenca, da so za konkretno opravilo potrebna pisna navodila. Snemanje izolirne plošče je običajno opravilo (sploh izkušenemu delavcu, ki je ustrezno poučen), kjer verjetnost nastanka poškodbe ob povprečni skrbnosti delavca ni večja, kot sicer v življenju. Zahteva, da bi bilo treba izučenemu delavcu dati navodila oz. ga posebej poučiti za enostavno delo, kot je snemanje plošče z obroča stroja, je pretirana. Od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo za vsako opravilo izdelal oceno tveganja in navodila in posebej poučil delavca. Neživljenjsko je to pričakovati pri rutinskem opravilu.

Toženka je v postopku opisala pravilen in običajen način snemanja izolirne plošče. Preden delavec odvijači vse vijake, potisne z roko (z dlanjo) ploščo na orodje, po odvijačenju zadnjega vijaka pa ploščo preprime ter jo odstrani. Navedeni način je bil brez problemov izveden. Zmotno in v nasprotju z navedbami toženke, z izpovedbami prič in demonstracijo snemanja je tako povzemanje sodišča prve stopnje, da običajen način izvajanja konkretnega dela poteka tako, da se ploščo pred snetjem pridrži s komolcem. Takšen način dela je z izvedenskim mnenjem potrjen kot neustrezen, v nasprotju s pravili varnega dela. Na podlagi izpovedbe prič in listinskih dokazov izhaja, da je bil tožnik seznanjen z varnim načinom odstranjevanja centrirane plošče, da je bilo delo organizirano na varen in ustrezen način. Na podlagi enega samega dogodka ni mogoče drugače zaključiti. Tožnik ni izkazal, da bi zavarovanec toženke v času škodnega dogodka opustil kakršnokoli ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Odsotnost izdelane ocene tveganja in navodil ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

Delavec sam mora v prvi vrsti delo opravljati pazljivo. Po ugotovitvah izvedenca je pridržanje s komolcem, kot je to na dan škodnega dogodka izvajal tožnik, s stališča varnega dela neustrezno. Ugotovil je tudi, da bi moral tožnik zahtevati ali prositi za pomoč sodelavca, če meni, da jo potrebuje. Neživljenjsko je stališče sodišča, da bi moralo obstajati oziroma biti dano navodilo, da mora delavec v primeru presoje, da ni sposoben opraviti določenega dela, poklicati oz. zaprositi sodelavca za pomoč. Razlog za nastanek škodnega dogodka je iskati v ravnanju tožnika, ki dela ni opravljal na običajen način. Tožnik je zato k nastanku škodnega dogodka v veliki meri prispeval sam, v višini 90 %.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev vmesne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uveljavljene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. člena ZPP.

6. O relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki ima lahko pomemben učinek, je mogoče govoriti tedaj, ko ta vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Toženka v pritožbi očita sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP (načelo proste presoje dokazov) pri odločanju o tem, ali je v obravnavani zadevi podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca, pri tem pa ni zatrjevala vzročne zveze med kršitvijo določb postopka in sodbo, niti ni zatrjevala verjetnosti takšnega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče sodi, da je dokazna ocena sicer skromna, a odločitev ne temelji le na enem dokazu. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče upoštevalo izvedene dokaze, tudi izpovedbe prič toženke. Sodišče prve stopnje je na več mestih pojasnilo, v katerih delih sledi zanesljivemu in prepričljivejšemu izvedenskemu mnenju izvedenca za varstvo pri delu, mag. D. D. Res je v izpodbijani sodbi zapisalo, da sledi izvedencu, ker sta priči A. A., varnostni inženir, in B. B., vodja orodjarne, kot zaposlena zainteresirana v postopku in ker ima izvedenec bolj poglobljeno znanje s področja varstva pri delu. Pravilno toženka opozarja, da velja pravilo prirejenosti dokazov in da zaposlitev prič sama po sebi ni razlog, da njuni izjavi ne bi upoštevalo. Vendar je iz izpodbijane sodbe mogoče razbrati, da sodišče zaradi izvedenčevega natančnega in obrazloženega objektiviziranja zadeve ocenjuje mnenje sodnega izvedenca (glede določenih okoliščin primera), ki je preučil spisovno in dodatno dokumentacijo, in opravil ogled, za bolj prepričljivo. Toženka v pritožbi ne pove, kako in v katerih delih bi lahko izpovedbi prič A. A. in B. B. vzpostavili upošteven dvom v ugotovitve izvedenca in posledično, kako bi očitana kršitev sploh vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je nekonkretizirana tudi pritožbena navedba, da drugih izpovedi prič in listin (katerih ne pove) sodišče ni upoštevalo, je očitek o procesni kršitvi neutemeljen.

7. Pritožbeno ni sporno, na kakšen način je prišlo do delovne nesreče. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je prišlo do nesreče pri popravilu stroja ob odstranitvi plošče, ki je sestavni del le-tega. Odstranitev se je pričela z odvijačenjem vijakov z imbus ključem, enega za drugim, ob odvijačenju zadnjega vijaka, ki ga je tožnik izvajal z obema rokama, je ploščo, da se ne bi snela z obroča, pridržal (pritisnil s komolcem), saj je medtem moral vijak in imbus ključ, ki ju je imel v rokah, odložiti na delovno mesto zraven, da bi lahko poprijel ploščo z obema rokama. Ta je nenadoma zdrsnila in se iztaknila iz obroča. Tožnik je pri tem nagonsko hotel preprečiti, da bi padla na tla, in je z desno roko posegel v luknjo obroča, ploščo poskušal zadržati, a mu je zaradi teže plošče (13-14 kg) in delujočih sil počila tetiva v bicepsu in je ploščo spustil, da je padla.

8. V pritožbi pa je še vedno sporno, ali je toženkinemu zavarovancu, tožnikovemu delodajalcu, mogoče očitati protipravno nedopustno ravnanje oziroma opustitev. Tožnik je namreč očital delodajalcu, da mu način dela, kot mu je bilo odrejeno, ne zagotavlja varnosti pri delu. Očita mu neizpolnitev obveznosti varnega delovnega okolja, ker niso bila dana potrebna navodila za varno opravo dela, ker ni zagotovil ustreznih delovnih pripomočkov (ki bi preprečili padec plošče s stroja – postavitev deske ob stroju), in ker delovni proces ni bil organiziran na varen način, s pomočjo sodelavca pri snemanju plošče. Toženka se je branila, da je bil tožnik med uvajanjem v delo ustno seznanjen s pravilno izvedbo dela oziroma z navodili za varno delo. Trdila je, da mu je bil varen način snemanja izolirne plošče pojasnjen in ga je tožnik poznal, saj je ves čas delal na isti način. Ko se z eno (desno) roko odvija zadnji vijak, se z drugo roko pritisne/pridrži ploščo, nato se izolirna plošča preprime in z obema rokama postavi na želeno mesto. Ugovarjala je, da je odstranitev izolirne plošče, vpete na vpenjalno ploščo orodja, enostavno delo, za katerega niso potrebna posebna navodila, pisna pa sploh ne. Pri tem opravilu se ne uporablja zaščita pred zdrsom plošče, saj do zdrsa ne pride samo od sebe, ker je plošča nameščena na centrirni obroč in se plošča z obema rokama le sname. Tožnik je trdil, da delo ni enostavno in da takšen način dela, ko bi bilo treba z eno roko držati ploščo, da se ne sname, z drugo pa odvijati vijak, ni varno, saj delavec med vijačenjem z obema rokama drži izvijač, kar ne omogoča varnega pridržanja stranice, ki se lahko avtomatsko sname.

9. Za presojo, ali je toženkinemu zavarovancu moč očitati kakšno opustitev, je pomemben odgovor na vprašanje, kakšna so bila navodila delodajalca in ali je bil način, kot naj bi bil uveljavljen pri delodajalcu, ustrezen, oziroma, na kakšen način bi delodajalec moral organizirati delo, da bi bilo varno. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je bil s strani toženke opisan predviden način snemanja plošče varen v smislu pravil o varstvu pri delu. V izpodbijani sodbi je zanesljivo ugotovljeno, da je pri uporabi imbus ključa (tudi pri odvijačenju zadnjega vijaka) potrebna uporaba obeh rok, kar kaže, da uporaba ene roke, s katero bi tožnik lahko učinkovito in varno pridržal ploščo, ni bila mogoča. To pomeni, da s strani toženke zatrjevani način snemanja plošče, glede na ugotovitve in pojasnila sodnega izvedenca, ni mogoče šteti za ustrezen ukrep oziroma navodilo za delo. Delodajalec je dolžan delo organizirati tako, da sta zagotovljena varnost in zdravje delavcev, ki ga opravljajo. V ta namen je delodajalec, kot je pojasnil izvedenec, dolžan sprejeti izjavo o varnosti – predvideti tveganja za varnost in zdravje delavcev pri opravljanju dela na posameznih delovnih mestih, sprejeti ukrepe za obvladovanje tveganj in dati delavcem jasna navodila, potrebna za uresničitev teh ukrepov (5. člen Zakona o varstvu in zdravju pri delu, ZVZD-1). Ocena tveganja in navodila za varno delo sta po mnenju izvedenca potrebna tudi za konkretno vzdrževalno delo na stroju. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da odstranjevanje plošče v danih okoliščinah predstavlja enostavno delo in zato to ni bilo potrebno. Da temu ni tako, je prepričljivo zavrnjeno s sodnim izvedencem za varstvo pri delu, ki je z vidika stroke pojasnil, da ocena tveganja, ki tu ni bila opravljena, glede na postopek in predpisano metodologijo terja, da bi moral delodajalec imeti oz. določiti postopek, kako se izolirna plošča v trenutku sprostitve zavaruje oz. ali je potrebna pomoč sodelavca, da jo zadrži in jo pomaga sneti. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da lahko plošča sama od sebe pade z obroča, saj se glede na izmere ležišča in obroča v odvijačenem stanju ne more zadrževati na njem. Kot je z vidika stroke pojasnil izvedenec, je podano večje tveganje za poškodovanje delavca v posledici padca plošče iz ležišča, če je delavec ne prime pravočasno z rokama za rob, kar pa bi bilo mogoče preprečiti s potrebno pomočjo sodelavca, ob tem, da je treba pri odvijačenju vijakov uporabiti imbus z dvema rokama in ne z eno roko, kot je trdila toženka. Pogostost pojava škodnega dogodka pri tem nima posebne teže. Pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič C. C., A. A. in B. B. ne more biti uspešno, saj priča C. C. ni izjavil, da bi bilo predmetno opravilo enostavno, to iz njegove izpovedi ni razbrati, saj je v bistvenem povedal le, da je na konkretnem ali podobnem orodju (jih je več) redko delal, da pa je glede na prakso, ki je bila, tudi sam kdaj snemal ploščo. A. A., zaposlen kot varnostni inženir pri tožnikovem delodajalcu,1 je sicer podobno kot B. B.2 izpovedoval, da snemanje plošče z obroča ni zahtevno, pri čemer pa gre za njuno subjektivno oceno, ki ne more biti odločilna, kar je prepričljivo potrdil tudi izvedenec, ko je na zaslišanju dodatno pojasnil, da presoja tveganja glede metodologije o prepoznavni nevarnosti kaže drugače in da bi bilo treba glede na pomembno tveganje sprejeti ukrep za zagotovitev varnosti delavca s pomočjo sodelavca v trenutku, ko sproščena plošča visi na obroču. Zato bi morala biti navodila za varno delo sprejeta z napotkom, da je v določeni fazi potrebno, da pristopi k delavcu, ki odstranjuje ploščo, drug delavec in jo pridrži za čas, da prvi delavec sprosti roke in ploščo preprime. To pa pomeni, da se predvidi postopek snemanja plošče s pomočjo sodelavca. Pritožbeno ni sporno, da zavarovanec toženke tožnika (delavcev) s takim varnim načinom dela ni seznanil oz. poučil. 10. Da bi bil običajen način izvajanja konkretnega dela le s strani toženke zatrjevani način, dokazni postopek ni potrdil. Očitno so si delavci z rokami različno pomagali, kar pa je po mnenju izvedenca glede na prepoznano nevarnost neustrezno. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje, ki ima oporo v izvedenskem mnenju in je tako objektivizirano, je mogoč le zaključek, da si je način dela v praksi v določeni fazi delavec prilagodil in izbral sam, in da je v tem okviru tudi način dela, kot ga je izvajal tožnik, bil običajen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ni res, da od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo za vsako, še tako rutinsko opravilo, izdelal oceno tveganja in navodila in posebej poučil o navodilih o varnem snemanju oziroma zavarovanju avtomatskega zdrsa plošče. Za presojo o utemeljenosti zahtevka je bistvena ugotovitev, da je šlo za opustitev izvedbe organizacije delovnega procesa na varen način, ki je, ne glede na (ne)obstoj pisnih navodil, v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Presoja, da je podana odgovornost toženkinega zavarovanca, je tako pravilna.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Drži, da mora delavec tudi sam poskrbeti za svojo varnost pri opravljanju dela in da je bila tožnikova izvedba opravila v določeni fazi na način, ko je s komolcem zadrževal ploščo na obroču, da ne bi padla oziroma se snela z obroča, s stališča varstva pri delu neustrezna. Res je tudi, da je izvedenec v mnenju zapisal, da bi moral tožnik v primeru, ko bi ugotovil, da potrebuje pomoč, prositi za pomoč sodelavca, kar pa ne more imeti odločilne teže pri presoji tega ugovora, saj je primarno delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za varen delovni proces. Delavec je dolžan spoštovati predpise in je dolžan upoštevati delodajalčeva navodila. Njegovega soprispevka ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da delavec, če sredi konkretnega izvajanja opravila ocenjuje, da potrebuje pomoč, to zahteva, saj proces dela ni bil organiziran niti v praksi izvajan na način, da se pridobi dodatna pomoč sodelavca. Toženka ni trdila, da mu je bila pomoč vselej na razpolago in omogočena. V odsotnosti navodil in poučitve o varnem načinu odstranjevanja centrirane plošče na stroju ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo delavec vsakič sam iskal prostega delavca in ga prosil za pomoč. Čeprav tega ni storil, po presoji pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval, zato je toženkin zavarovanec tožniku zanj v celoti odgovoren.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, in ker pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper vmesno sodbo je pridržana za končno odločbo, s katero bo odločeno še o obsegu in višini odškodnine (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Izpovedal je tudi, da glede običajnega načina snemanja plošče ve toliko, kot smo mu povedali orodjarji. Kakšen naj bi to bil, ne pojasni, povedal pa je tudi, da kakšnih posebnih navodil glede snetja plošče na stroju ni bilo, saj ni mogoče za vsak proces, ki jih je v orodjarni veliko, sprejeti/pisati navodil. S strani delavcev povedanega je predvidena uporaba izvijača in izvajanje opravila s strani enega delavca. 2 Ki je še povedal, da pri uvajanju novega delavca niti ni udeležen, saj to opravi starejši in izkušen delavec kot mentor, in da navodil za snemanje plošče ni. Povedal je, da plošča ne more pasti, če se z levo roko drži plošča, z desno pa z imbusom odvijači zadnji vijak.