Jedro

Neopravičen je vsak izostanek z dela, ki ni bil v naprej dovoljen, oz. katerega delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom, oz. ne sporoči razlogov, zakaj je začasno zadržan z dela. Ker tožnik kljub pozivu pristojnega delavca tožene stranke svoje odsotnosti ni opravičil z ustreznim zdravniškim potrdilom, kot tudi ne z drugimi ustreznimi dokazi, je bila njegova odsotnost z dela neopravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1.9.1995 o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke 1. odst. 100. člena ZDR, kakor tudi zahtevek za vrnitev nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oz. izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženo stranko obveže na plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po mnenju pritožnika v sporni zadevi ne obstajajo pogoji za prenehanje delovnega razmerja, saj je za odločitev veljavnosti sklepa izdanega po 6. točki 1. odst. 100. člena ZDR potrebno ugotoviti vse subjektivne in objektivne elemente, zlasti ali je delavec neopravičeno bil odsoten z dela. To dejstvo pa se lahko dokaže z bolniškim listom, vendar če pa tega nima, se lahko dokaže to dejstvo tudi na drug način, kot npr. z izpovedbo tožnika in zlasti s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi pojasnil ali je delavec v določenem obdobju bil sposoben za delo in ali je zaradi tega njegova odsotnost z dela upravičena. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo nikakršnih dokazov, je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zato predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in na podlagi le teh napravilo tudi pravilno dokazno oceno, pri čemer tudi ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (to so kršitve po 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 365. člena ZPP), pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Sicer pa se tudi pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo, zato se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pa še dodaja.

V 6. točki 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določeno, da delavcu preneha delovno razmerje, ker je bil neopravičeno odsoten z dela zaporedoma 5 delovnih dni in se ni vrnil na delo s prvim dnem odsotnosti z dela. V 1. odst. 69. člena ZDR je določeno, da ima delavec pravico do nadomestila plače tudi v primeru bolezni oz. nege družinskega člana.

Po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS št. 9/92, 13/93, 9/96, 77/98) in po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS št. 79/94, 73/95, 39/96, 70/96, 47/97, 3/98) osebni zdravnik in zdravniška komisija I. stopnje ugotavljata začasno nezmožnost za delo. V spornem primeru tožnik ni opravičil svojega izostanka z dela z listino izdano po citiranih pravilih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti z zaslišanjem tožnika kot tudi priče A. N., pravilno ugotovilo in dokazno ocenilo, da je tožnik v spornem primeru izostal z dela od 9.12.1994 neopravičeno. Sam tožnik zaslišan na obravnavi je na posebno vprašanje predsednice senata, kako je bilo z njegovo odsotnostjo z dela oz., kdaj je imel opravičeno odsotnost z dela v letu 1994, konkretno od 9.12.1994 dalje, to je za čas, ko mu tožena stranka očita neopravičen izostanek z dela, povedal, da se podatkov točno ne spominja, prav tako pa ni znal odgovoriti na vprašanje ali je bil s strani tožene stranke pozvan, da dostavi zdravniško potrdilo za odsotnost od 9.12.1994 dalje. Iz prepričljive izpovedbe zaslišane priče, ki je opravljala pri toženi stranki dela vodja kadrovske pravne službe, pa jasno izhaja, da bolniškega lista od tožnika niso prejeli, čeprav so ga zahtevali, saj so vsi zaposleni pri toženi stranki vedeli, da morajo najkasneje do 5. v naslednjem mesecu predložiti bolniške liste in to zaradi obračuna plač in opravičene odsotnosti. Prav tako je tožena stranka poizvedovala v železniški ambulanti tožene stranke ali je bil mogoče tožniku odobren bolniški stalež oz. ali mu je bil izdan bolniški list. Ker tožnik kljub pozivu svoje odsotnosti od 9.12.1994 ni opravičil z ustreznim zdravniškim potrdilom, kot tudi ne z drugimi ustreznimi dokazi, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da gre v danem primeru za neopravičeni izostanek.

Pravilno sicer navaja pritožba tožnika, da se opravičena odsotnost z dela bodisi v zvezi s 5. oz. 6. točko 1. odst. 100. člena ZDR ne dokazuje samo z listinami, ki jih izdajajo zdravstveni organi po določbah citiranega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Priznanje bolniškega staleža tako res ni edini in izključujoči element za ugotovitev opravičene odsotnosti z dela, čeprav je prav zaradi točno predpisanih postopkov in zahtev lahko v večini primerih odločujoč. Vendar pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o tem, da je tožniku uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju z dela upravičeno odsoten. Odsotnost z dela je opravičena v primerih, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca in odsotnost, ki jo odobri pristojni organ oz. pooblaščeni delavec delodajalca. Na splošno velja, da je neopravičen vsak izostanek z dela, ki ni bil v naprej dovoljen oz. katerega delavec ne opraviči z zdravniškim potrdilom oz. ne sporoči razlogov, zakaj je začasno zadržan od dela. Če delavec svojega izostanka na ustrezen način ne opraviči, je v takem primeru možen edino zaključek, da je bil z dela odsoten neopravičeno. Pritožnik ni uspel dokazati objektivno opravičenega razloga za izostanek z dela, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. Zato je tožena stranka povsem pravilno uporabila določbo 6. točke 1. odst. 100. člena ZDR, saj se tožnik tudi po petdnevnem neopravičenem izostanku ni vrnil na delo in je tudi po zaključku pritožbenega sodišča zavrnitev tožnikovega zahtevka materialno pravno pravilna. Ni utemeljena pritožbena trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno, zaradi česar je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 166. člena ZPP.