Jedro

Glede na zatrjevano določitev cene z dogovorom, sodišče prve stopnje ni imelo potrebe, da zaradi ugotovitve te cene postavi izvedenca. Še več. Dokaz z izvedencem je glede na zatrjevana dejstva neprimeren. Nobena izmed strank namreč ni zatrjevala, da cena ni bila določena, ali da bi v dogovarjanjih sodeloval izvedenec. Zgolj v tem primeru bi glede na trditve pravdnih strank njegovo zaslišanje bilo smiselno oziroma potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo oziroma odločbo: - razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 209636/2011 z dne 28. 12. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka (točka I. izreka odločbe), - razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 43.345,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka odločbe), - sklenilo, da se v presežnem delu postopek zaradi umika tožbe ustavi (točka III. izreka odločbe), - sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 3.240,26 EUR stroškov, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje (točka IV. izreka odločbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi v celoti ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo v ponovljen postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo prašnega barvanja in eloksiranja kovinskih predmetov, ki naj bi ga opravila po več naročilih tožene stranke. V obravnavani zadevi so med pravdnima strankama v prvostopenjskem postopku bila nesporna oziroma so se za nesporna štela naslednja dejstva: - da je tožena stranka pri tožeči stranki naročala obdelavo raznoraznih preciznih delov in ploščic, in sicer je šlo za storitve prašnega barvanja oziroma za storitev eloksiranja (tožeča stranka je to dejstvo zatrjevala v vlogah na l. št. 43 in 56, tožena stranka pa v vlogi na l. št. 50), - da je tožeča stranka naročeno storitev opravila (tožeča stranka je to dejstvo zatrjevala v vlogah na l. št. 43 in 56, tožena stranka pa v vlogi na l. št. 50), - da je tožeča stranka toženi stranki izdala vtoževane račune (tožeča stranka je to dejstvo zatrjevala v vlogah na l. št. 43 in 56, tožena stranka pa na l. št. 50), - da je tožena stranka račune prejela (tožena stranka je v vlogi na l. št. 50 izrecno priznavala obstoj listin, ki jih je predložila tožeča stranka), - da tožena stranka nobenega računa ni zavrnila (tožena stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da ne držijo trditve tožeče stranke, da vtoževanih računov ni zavračala (l. št. 50), kljub tovrstnemu pozivu tožeče stranke pa tožena stranka niti ni konkretizirano zatrjevala, ali sploh, kdaj in kako jih je zavrnila).

6. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, kakšna cena je bila dogovorjena za navedene storitve. Obe stranki sta namreč zatrjevali oziroma sta se strinjali, da je bila cena dogovorjena. Sporna je bila le njena višina. Tožeča stranka je vztrajala, da je bila dogovorjena cena 0,90 EUR/kg. Tožena stranka pa je na drugi strani zatrjevala, da je bila dogovorjena cena 0,60 EUR/kg.

7. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju pravdnih strank oziroma oseb, ki so sodelovale v dogovorih, ugotovilo, da je dogovorjena cena znašala 0,90 EUR/kg. Toženi stranki je zato naložilo plačilo opravljenih storitev (619. člen OZ) po tej ceni.

8. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da bi moralo primerno in tržno ceno obravnavanih storitev ugotavljati s pomočjo izvedenca. Ker tega ni storilo, je po navedbah tožene stranke ta kršitev bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP(1)).

9. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče pa je tisto, ki se upoštevajoč trditve pravdnih strank in ustrezne materialnopravne določbe odloči, katera dejstva bo ugotavljalo in s katerimi dokazi. Dokazovanje torej obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Sodišče pa se odloči, katere dokaze bo za ugotovitev teh dejstev izvedlo (213. člen ZPP). Vseh predlaganih dokazov sodišče torej ni dolžno izvesti.

10. Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da nobena izmed strank ni predložila nobenega dokaza v zvezi z dokazovanjem cene opravljenih storitev. Obe stranki sta namreč sodišču predlagali, da dogovorjeno ceno ugotovi z njunim zaslišanjem (l. št. 44 in 51). Sodišče prve stopnje je bilo zato ob upoštevanju podanih trditev pravdnih strank dolžno zaslišati stranki oziroma osebi, ki sta v dogovarjanju sodelovali. To je sodišče prve stopnje storilo ter na podlagi izvedenega zaslišanja ugotovilo, da je bila dogovorjena cena 0,90 EUR/kg. Dokazne ocene izpovedb zaslišanih strank tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, oziroma sodišču nikjer ne očita, da je na podlagi teh izpovedb zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede na zatrjevano določitev cene z dogovorom, sodišče prve stopnje ni imelo potrebe, da zaradi ugotovitve te cene postavi izvedenca. Še več. Dokaz z izvedencem je glede na zatrjevana dejstva neprimeren. Nobena izmed strank namreč ni zatrjevala, da cena ni bila določena, ali da bi v dogovarjanjih sodeloval izvedenec. Zgolj v tem primeru bi glede na trditve pravdnih strank njegovo zaslišanje bilo smiselno oziroma potrebno. Zato opustitev oziroma zavrnitev predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ni vplivala na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in posledično na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni obrazložilo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca. Pri tem se je tudi pravilno sklicevalo na določbo drugega odstavka 642. člena OZ(2). Cena je namreč med strankama bila določena z dogovorom, medtem ko sta stranki imeli različno stališče o višini dogovorjene cene. Ugotavljanje primerne in tržne cene zato v obravnavanem primeru ni bilo potrebno. Glede na navedeno sodišče prve stopnje pravico tožene stranke do izjave ni kršilo, oziroma ji je ta pravica bila v celoti zagotovljena.

12. Sodišče prve stopnje torej v obravnavani zadevi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni zasledilo nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeni stroški, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, namreč za odločitev o utemeljenosti slednje niso bili potrebni, saj niso v ničemer prispevali k odločitvi o pritožbi.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14).

(2) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo).