12. 12. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družb PRONS, d. o. o., Ptuj, in ILKOS, d. o. o., Gorišnica, ki ju obe zastopajo Vesna Gorjup Zupančič in drugi, odvetniki v Mariboru, na seji 12. decembra 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 373. člena in prvega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 10/17) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 32/2021 z dne 9. 6. 2021 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča št. I U 1691/2019 z dne 7. 7. 2020 v zvezi z odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35473-139/2019-3 z dne 15. 7. 2019 se zavrže.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 8., 9. in 10. člena Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami (Uradni list RS, št. 84/18), 12. točke drugega odstavka 19. člena ter sedmega in desetega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15 in 30/16) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah (Uradni list RS, št. 25/19) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencija) je pritožnici družbi PRONS, d. o. o., Ptuj, kot nosilki izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju nosilec skupnega načrta) z odločbo naložila obveznost zagotavljanja finančnega jamstva za izvajanje skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za leto 2019. Odločba Agencije temelji na Uredbi o odpadnih nagrobnih svečah (v nadaljevanju Uredba). Zoper odločbo Agencije je družba PRONS vložila pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo). Pritožbo je vložila tudi pritožnica družba ILKOS, d. o. o., Gorišnica, ki je zatrjevala pravni interes za vstop v postopek kot proizvajalka nagrobnih sveč, ki ima z družbo PRONS sklenjeno pogodbo o skupnem načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju pogodba o skupnem načrtu). S pogodbo o skupnem načrtu je družba ILKOS pooblastila družbo PRONS za izpolnjevanje obveznosti zbiranja in predelave odpadnih nagrobnih sveč v skladu z Uredbo. Ministrstvo je družbo ILKOS obravnavalo kot upravičeno stranko za vložitev pritožbe in je pritožbi obeh pritožnic zavrnilo. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnic zoper odločbi Agencije in Ministrstva. Presodilo je, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Med drugim je navedlo, da Uredba ni nezakonita in protiustavna ter da 19. in 20. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) nista protiustavna. Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnic zoper sodbo Upravnega sodišča. Navedlo je, da revizija ni popolna, ker ji pritožnici nista priložili predloga za dopustitev revizije in sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.

Pritožnici sta zoper sklep Vrhovnega sodišča in sodbo Upravnega sodišča v zvezi z odločbo Agencije vložili ustavno pritožbo. Zatrjujeta kršitve 2., 14., 22., 33., 67., 74. in 155. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču očitata, da je ravnalo pretirano formalistično, ker sta manjkajoči prilogi revizije del sodnega spisa Vrhovnega sodišča in ker nista bili pozvani k dopolnitvi revizije. Upravnemu sodišču pa očitata, da bi moralo v zadevi izvesti glavno obravnavo, med drugim zato, da bi se lahko ustrezno ugotovila dejstva in okoliščine zadeve. Menita tudi, da bi Upravno sodišče moralo izdati zamudno sodbo, ker tožena stranka na njuno tožbo ni odgovorila. Razlagata še, da je njegova odločitev pomanjkljivo oziroma neustrezno obrazložena ter da tako kot odločba Agencije temelji na protiustavnih oziroma nezakonitih predpisih.

Pritožnici sta že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 8., 9. in 10. člena Zakona o interventnih ukrepih pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju ZIURKOE), 12. točke drugega odstavka 19. člena ter sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1 (kot je veljal na dan vložitve pobude 25. 10. 2019) ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe. Zatrjujeta neskladje z 2., 14., 22., 33., 67. in 74. členom ter drugim odstavkom 120. člena in 155. členom Ustave. Navajata, da za družbo ILKOS velja razširjena odgovornost proizvajalca (v nadaljevanju PRO), iz katere izhajajo obveznosti na podlagi izpodbijanih predpisov, ki jih ta družba izvaja prek družbe PRONS. Zato naj bi izpodbijani predpisi neločljivo posegali v pravice obeh pritožnic. Pritožnici trdita, da ZIURKOE posega v njun pravni položaj, ker jima nalaga vračilo stroškov Republiki Sloveniji, ki jih bo ta imela zaradi interventnih ukrepov, kar naj bi izhajalo iz četrtega odstavka 8. člena ZIURKOE. ZIURKOE naj bi posegal v njun pravni položaj z opredelitvijo kriterijev v zvezi z vračilom stroškov na način, da ti ne določajo vračila stroškov odgovornemu subjektu, temveč drugim. To naj bi izhajalo iz petega odstavka 8. člena ZIURKOE. Tako ZIURKOE kot Uredba naj bi pritožnicama nalagala neupravičeno plačevanje stroškov odvoza odpadnih sveč, ker naj bi komunalna podjetja za odvoze odpadnih sveč, katerih stroške naj bi že plačali najemniki grobov, prejela še plačilo od Republike Slovenije, ta strošek pa naj bi morala državi nato plačati pritožnici. Uredba naj bi proizvajalcem sveč prekomerno in arbitrarno nalagala številne obveznosti, ki naj bi pomenile različna finančna, administrativna in logistična bremena. Pritožnici navajata, da je odločba Agencije že predmet upravnega spora, sicer pa, da glede vprašanj, ki so predmet pobude, nimata na voljo nobenega drugega pravnega sredstva. Celotne ureditve PRO za področje odpadnih sveč naj ne bi bilo mogoče izpodbijati v posameznih upravnih ali civilnih sporih. Pritožnici razlagata, da daje ZVO-1 v 19. in 20. členu Vladi preširoko, "bianco" pooblastilo za določitev PRO. Uredba naj ne bi imela zadostne podlage v zakonu in naj bi posegala v lastninsko pravico ter pravico do svobodne gospodarske pobude. Bila naj bi protiustavna, ker naj bi pritožnicama nalagala zagotavljanje obveznega finančnega jamstva, ki naj bi bilo nesorazmerno visoko. Zagotavljanje finančnega jamstva naj bi jima Uredba nalagala v neizvedljivo kratkem roku, pod grožnjo globe in izbrisa iz evidenc. Poleg tega naj bi bila Uredba nejasna glede določanja medsebojnih obveznosti različnih naslovnikov, učinkovala pa naj bi retroaktivno. ZIURKOE naj ne bi imel ustavno dopustne podlage in naj ne bi sledil nobenemu legitimnemu cilju ter naj bi bil retroaktiven oziroma naj bi šlo vsaj za tako imenovano nepravo retroaktivnost. Pritožnici trdita, da je izpodbijana ureditev neskladna s pravili konkurence in pravom Evropske unije (v nadaljevanju EU). Poudarjata, da pravo EU ne ureja ukrepov ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, temveč samo z drugimi vrstami odpadkov. Predlagata, naj Ustavno sodišče postavi vprašanji za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU), in sicer, ali lahko država članica EU brez izrecne podlage v pravnih virih prava EU uvede PRO za odpadne nagrobne sveče, kot jo je uvedla Republika Slovenija, ter ali dejstvo, da "zavarovanja za odpadne nagrobne sveče" druge države članice EU niso uvedle, predstavlja oviro oziroma omejitev, ki jo prepovedujejo 34., 35. in 36. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju PDEU). Pri tem predlogu pritožnici vztrajata tudi v ustavni pritožbi.

Ob vložitvi ustavne pritožbe sta pritožnici dopolnili pobudo. Razširili sta jo na drugi odstavek 373. člena in prvi odstavek 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnici menita, da sta navedeni določbi v neskladju z 2., 14. in 22. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Določbi naj bi bili v neskladju z Ustavo in EKČP, kolikor se nanašata na primere, ko Vrhovno sodišče brez poziva k dopolnitvi zavrže kot nepopolno revizijo, ker ji nista priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, čeprav sta že v sodnem spisu Vrhovnega sodišča.

Ker se je večina določb ZIURKOE po vložitvi pobude prenehala uporabljati,[1] je Ustavno sodišče pritožnicama poslalo poziv na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Pritožnici je Ustavno sodišče pozvalo, naj sporočita, ali vztrajata pri pobudi zoper ZIURKOE in če vztrajata, naj izkažeta okoliščine, iz katerih bo razvidno, katere posledice protiustavnosti niso bile odpravljene. Pritožnici sta sporočili, da pri pobudi vztrajata. Navedli sta, da izpodbijata več predpisov, ki se nanašajo na enako vsebino, in da je "finančna obveznost" še vedno v veljavi.

B.

Glede pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 8., 9. in 10. člena ZIURKOE, 12. točke drugega odstavka 19. člena ter sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1 ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe

Pritožnici navajata, da izpodbijata ZIURKOE v celoti. Vendar iz njunih navedb izhaja, da obrazloženo izpodbijata ZIURKOE v obsegu, kolikor se nanaša na povrnitev stroškov, kar ureja IV. poglavje tega zakona. Zato je Ustavno sodišče štelo, da pritožnici izpodbijata 8., 9. in 10. člen ZIURKOE.

Po prvem odstavku 24. člena ZUstS pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, lahko da, kdor izkaže pravni interes ob vložitvi pobude. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

ZIURKOE določa interventne ukrepe pri ravnanju s komunalno odpadno embalažo in z odpadnimi nagrobnimi svečami.[2] Pritožnici pravni interes za pobudo utemeljujeta z navedbami, ki se nanašajo na določbe ZIURKOE v zvezi s povrnitvijo stroškov ukrepov glede odpadnih nagrobnih sveč.[3] Republika Slovenija ima pravico od nosilcev skupnega načrta, namesto katerih je zagotovila njihovo predpisano obveznost ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, zahtevati vračilo stroškov.[4] V delu, kolikor ZIURKOE ureja obveznosti nosilcev skupnega načrta za povrnitev stroškov Republiki Sloveniji, ta zakon na pravni položaj pritožnic ne more vplivati neposredno, ker določa le pravico države zahtevati vračilo stroškov. Ne da bi se Ustavno sodišče spuščalo v obravnavo te ureditve, je treba upoštevati, da v primeru spora o konkretnem vračilu sredstev odloči pristojno sodišče, ki vodi sodni postopek. Izpodbijane določbe ZIURKOE torej za pritožnici nimajo neposrednih pravnih učinkov.

Pritožnici tudi navajata, da izpodbijata 12. točko drugega odstavka 19. člena ter sedmi in deseti odstavek 20. člena ZVO-1 in Uredbo. Člen 19 ZVO-1 ureja pravila ravnanja povzročitelja obremenitve, to je osebe, ki onesnažuje okolje, rabi naravne dobrine ali povzroča tveganje za okolje ali povzroči okoljsko nesrečo ali okoljsko škodo. Člen 20 ZVO-1 ureja ravnanje z odpadki. V skladu s sedmim odstavkom 20. člena ZVO-1 Vlada določi izdelke, za katere veljajo določena pravila ravnanja oziroma PRO. PRO za proizvajalce sveč, kar je upoštevno v obravnavani zadevi, je Vlada določila z Uredbo. V skladu z desetim odstavkom 20. člena ZVO-1 pa lahko proizvajalci skupno izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki. Pritožnici pravni interes utemeljujeta z navedbami, da je zadevna pobuda edino pravno sredstvo, ki ga imata na voljo, oziroma da celotne ureditve PRO ne moreta izpodbijati v okviru posameznih sporov. Pojasnjujeta tudi, kako ZVO-1 in Uredba nalagata številne obveznosti proizvajalcem sveč.

Izpodbijane določbe ZVO-1 skupaj z Uredbo določajo obvezna ravnanja, izhajajoča iz PRO, za proizvajalca sveč oziroma za nosilca skupnega načrta. Pri tem ni določeno le, da mora v skladu z Uredbo proizvajalec sveč zagotoviti zbiranje in predelavo odpadnih nagrobnih sveč oziroma urediti skupno izpolnjevanje obveznosti preko nosilca skupnega načrta. Uredba določa tudi finančno jamstvo, ki ga je treba zagotoviti za izvajanje načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami oziroma za izvajanje skupnega načrta za vsako leto posebej. Finančno jamstvo in njegova višina se določata z upravno odločbo, ki jo je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Glede na okoliščine obravnavane zadeve je upoštevno, da je Agencija izdala odločbo, s katero je družbi PRONS določila obveznost zagotovitve navedenega finančnega jamstva. Odločbo Agencije je družba PRONS izpodbijala v upravnem in sodnem postopku. V oba pravna postopka je bila vključena tudi družba ILKOS, ki ji je bil priznan pravni interes oziroma procesna (aktivna) legitimacija za izpodbijanje odločbe Agencije. Obstoj navedenega upravnega spora izhaja že iz navedb v pobudi. Pritožnici sta zoper sodni odločbi, ki sta bili izdani v okviru postopka določitve finančnega jamstva, vložili ustavno pritožbo. V konkretnem primeru je iz sodbe Upravnega sodišča razvidno, da sta pritožnici v sodnem postopku uveljavljali tudi njune ugovore ustavnopravne narave zoper ZVO-1 in Uredbo. Upravno sodišče je v sodbi pojasnilo, da pomenita podlago za izpodbijano odločbo Agencije ZVO-1 in Uredba. Iz sodbe Upravnega sodišča jasno izhaja, da se je Upravno sodišče opredelilo do ugovorov pritožnic o nezakonitosti oziroma protiustavnosti Uredbe ter 19. in 20. člena ZVO-1. Sodba Upravnega sodišča temelji na izhodišču, da je obveznost zagotavljanja finančnega jamstva povezana z obveznostmi, ki so naložene pritožnicama na podlagi izpodbijanih določb ZVO-1 oziroma Uredbe, torej da je del teh obveznosti. Upravno sodišče je štelo, da je določitev obveznosti finančnega jamstva odvisna od določitve ureditve sistema PRO. Tudi na primer v predlogu za dopustitev revizije, ki je priložen ustavni pritožbi, sta pritožnici med drugim navedli vprašanje, ali 19. in 20. člen ZVO-1 pooblaščata Vlado za uvedbo PRO za kateri koli izdelek, vključno s svečami, in za uvedbo katerega koli tipa PRO ter za določanje finančnih, administrativnih in logističnih bremen, vključno s takšnimi, kot so uvedeni na področju sveč. Pritožnici sta imeli odprt konkreten postopek, v katerem sta lahko varovali svoje pravice (tudi) glede navedene ureditve PRO. Pritožnici še trdita, da je Uredba po njunem mnenju nejasna glede določanja medsebojnih obveznosti različnih naslovnikov. Glede tega je treba dodati, da morajo biti medsebojna pravna razmerja pritožnic in drugih subjektov, ki so vključeni v ureditev ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami (na primer proizvajalci, nosilci načrtov in skupnih načrtov, izvajalci javne službe), tudi pogodbeno urejena, upoštevaje prisilne predpise. Spori iz teh razmerij pa se lahko rešujejo pred pristojnimi sodišči v posameznih sodnih postopkih. V navedenih primerih se pobuda torej lahko vloži po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamičen in konkreten upravni akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo že v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2).

Iz razlogov, navedenih v sklepu št. U-I-251/07, pritožnici v konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve ne izkazujeta neposrednega pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 8., 9. in 10. člena ZIURKOE, 12. točke drugega odstavka 19. člena ter sedmega in desetega odstavka 20. člena ZVO-1 ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (4. točka izreka).

Zaradi navedene odločitve se Ustavno sodišče ni spuščalo v okoliščino, da vsi izpodbijani predpisi oziroma njihove posamezne določbe v celoti več ne veljajo oziroma se v celoti več ne uporabljajo.

Glede pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 373. člena in prvega odstavka 374. člena ZPP

Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda zoper drugi odstavek 373. člena in prvi odstavek 374. člena ZPP ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

Ustavno sodišče se pri tem ni spuščalo v ugotavljanje obstoja pravnega interesa za pobudo v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 374. člena ZPP. Sklep Vrhovnega sodišča namreč na tej določbi ne temelji. Prvi odstavek 374. člena ZPP določa, da nepopolno revizijo zavrže sodnik sodišča prve stopnje. V konkretnem primeru revizije ni zavrgel sodnik sodišča prve stopnje, temveč Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP.

Glede ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča in zoper sodbo Upravnega sodišča v zvezi z odločbo Agencije

Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča v zvezi z odločbo Agencije zavrglo, ker pravna sredstva niso izčrpana (3. točka izreka). Razlogi za tako odločitev so enaki kot v sklepih Ustavnega sodišča št. Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 122) in št. Up-678/09 z dne 20. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 92).

Glede predloga pritožnic, naj Ustavno sodišče predloži vprašanje za predhodno odločanje na SEU

Zaradi zgoraj navedenih odločitev ni upošteven predlog pritožnic, naveden v pobudi in ustavni pritožbi, naj Ustavno sodišče predloži vprašanje za predhodno odločanje na SEU v skladu z 267. členom PDEU. Že iz tega razloga mu Ustavno sodišče ni sledilo.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, drugega odstavka 55.b člena, pete alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej 18. člen ZIURKOE.

[2]Prvi odstavek 1. člena ZIURKOE.

[3]Glej četrti odstavek 8. člena ZIURKOE. Glej tudi peti odstavek istega člena, ki določa kriterije oziroma okoliščine, ki se upoštevajo, ko država uveljavlja vračilo stroškov od posameznega nosilca skupnega načrta, namesto katerega je zagotovila ravnanje z odpadnimi svečami.

[4]Glej četrti odstavek 8. člena v zvezi s prvim do tretjim odstavkom 7. člena ZIURKOE.

[5]Točka 12 drugega odstavka 19. člena ZVO-1 določa, da prepovedi, omejitve in druga pravila ravnanja ter priporočila pri opravljanju dejavnosti ali v potrošnji določi Vlada, nanašajo pa se zlasti na "druga ravnanja, potrebna za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja".

[6]Sedmi odstavek 20. člena ZVO-1 določa: "Vlada s predpisom določi izdelke, za katere mora pravna ali fizična oseba, ki v okviru dejavnosti razvija, izdeluje, predeluje, obdeluje, prodaja ali uvaža takšne izdelke (v nadaljnjem besedilu: proizvajalec izdelkov) delno ali v celoti zagotoviti takšno ravnanje z izdelki in odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, da se spodbujajo njihova ponovna uporaba in preprečevanje odpadkov ter njihovo recikliranje in drugi postopki predelave, in za katere velja razširjena odgovornost proizvajalca. Proizvajalec izdelkov lahko svojo obveznost za ravnanje z odpadki, ki nastanejo po uporabi takšnih izdelkov, zagotavlja sam ali skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Obveznosti proizvajalca izdelkov in združenja proizvajalcev ali druge gospodarske družbe, s katero proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo obveznosti glede ravnanja z odpadki predpiše vlada, se nanašajo zlasti na: 1. prevzem rabljenih izdelkov in odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov, zagotavljanje predpisanega ravnanja z njimi in plačilo s tem povezanih stroškov, 2. način in pogoje za posamično ali skupno izpolnjevanje obveznosti, 3. obseg obveznosti in cilje, ki jih morajo pri izpolnjevanju obveznosti dosegati, 4. vzpostavitev in zagotavljanje informacijskega sistema za spremljanje izvajanja obveznosti, in 5. obveščanje in seznanjanje javnosti z možnostmi ponovne uporabe izdelkov in recikliranja ter drugih načinov predelave odpadkov, ki nastanejo po uporabi izdelkov."

[7]Deseti odstavek 20. člena ZVO-1 določa: "Oseba, s katero proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki iz sedmega odstavka tega člena, zagotavlja prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki so nastali iz izdelkov iz sedmega odstavka tega člena. V primeru, da proizvajalci izdelkov skupno izpolnjujejo svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki z več osebami, posamezna oseba zagotavlja prevzemanje in ravnanje za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki skupno izpolnjujejo svoje obveznosti s to osebo, in maso izdelkov, ki so jo dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo svoje obveznosti z vsemi osebami."

[8]Glej 7. točko 3. člena ZVO-1.

[9]Glej drugi odstavek 10. člena ter prvi in drugi odstavek 12. člena Uredbe.

[10]Glej 21. in 43. člen Uredbe.

[11]Glej prvi odstavek 23. člena in prvi odstavek 43. člena Uredbe.

[12]Prim. tudi npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-126/08 z dne 12. 6. 2008. V tem sklepu je Ustavno sodišče sicer drugače kot v obravnavani zadevi ugotovilo, da pravna sredstva (še) niso bila izčrpana, pri čemer pa je izhajalo iz stališča, da lahko v danih okoliščinah pobudnica namen, ki ga zasleduje s pobudo, zavaruje v posamičnem postopku pred pristojnim sodiščem in nato z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem (4. točka obrazložitve sklepa št. U-I-126/08).

[13]Drugi odstavek 373. člena ZPP določa: "Reviziji morata biti priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije."

[14]Prvi odstavek 374. člena ZPP določa: "Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka."

[15]Glej in primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-89/12, Up-414/12 z dne 21. 9. 2012, št. U-I-60/12, Up-301/12 z dne 21. 9. 2012, št. U-I-76/12, Up-375/12 z dne 30. 10. 2012, št. U-I-320/13, Up-1003/13 z dne 18. 2. 2014, št. U-I-162/15, Up-792/15 z dne 6. 4. 2016 in št. U-I-478/19, Up-1743/19 z dne 14. 10. 2021.

[16]Člen 377 ZPP določa: "Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če ni storil tega v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje."