Jedro

Lastni dohodek tožničine matere v letu 2009 je znašal 5.892,78 EUR in je s tem bistveno presegal znesek posebne olajšave iz 3. točke 1. odstavka 114. člena Zdoh-2 (2.251,46 EUR), zato tožnici posebna olajšava za vzdrževanje matere glede na določbo 9. odstavka 115. člena ZDoh-2 utemeljeno ni bila priznana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožnici odmeril dohodnino za leto 2009. Iz obrazložitve sledi, da se tožnici posebna olajšava za vzdrževanje matere A.A., ki jo je uveljavljala v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, ne prizna, ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave iz 115. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 do 10/10, v nadaljevanju ZDoh-2).

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-450/2010-2 z dne 17. 11. 2010 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, se v skladu s 114. členom ZDoh-2 prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki za vzdrževanega družinskega člana znaša 2.251,46 EUR letno. Za vzdrževanega družinskega člana po določbah 115. člena ZDoh-2 štejejo tudi starši, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V zadevi je ugotovljeno, da je A.A. v letu 2009 prejela dohodke v višini 5.892,78 EUR, da torej njena lastna sredstva presegajo višino posebne olajšave in je zato, tudi po presoji pritožbenega organa, ni mogoče šteti za vzdrževanega družinskega člana.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe (materialnega) zakona s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. A.A. je v letu 2009 prejela dohodek v znesku 5.892,78 EUR, pretežno iz naslova pokojnine. Glede na starost in zdravstveno stanje po možganski kapi, potrebuje redno nego in oskrbo. Zato je nastanjena v Domu starejših občanov. Čeprav gre za eno najcenejših oblik nastanitve in oskrbe, je v letu 2009 strošek (brez upoštevanja stroškov zdravil in pripomočkov) znašal 9.507,72 EUR. Po določbi 1. odstavka 124. člena ZZZDR je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. To obveznost tožeča stranka izpolnjuje s plačilom vseh stroškov iz naslova nastanitve in oskrbe matere v domu starejših občanov, na lasten strošek pa priskrbi še vsa potrebna zdravila in pripomočke. Prav za takšne primere je zakonodajalec uredil pravico do posebne olajšave, saj gre za izpolnjevanje obveznosti, ki je z etičnega vidika nujno, hkrati pa v širšem javnem interesu, saj bi vzdrževana oseba sicer končala na ramenih države ali celo brez primerne oskrbe. Pri tem je po mnenju tožeče stranke nepomembno, ali prejema dohodke, ki sicer presegajo znesek posebne olajšave, če ti za preživetje ne zadostujejo. V obravnavanem primeru so zato izpolnjene vse bistvene predpostavke, da se tožeči stranki prizna posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana. Kolikor navedenih dejstev in okoliščin ob pravilni uporabi 9. odstavka 115. člena ZDoh-2 ni možno upoštevati, gre za določbo, ki je neskladna s 14. členom Ustave in povzroča neutemeljeno neenakost med zavezanci. Zavezanec, ki preživlja starša, ki ima lasten dohodek, enak znesku posebne olajšave, je do olajšave upravičen. Tisti, ki vzdržuje starša, katerega dohodek posebno olajšavo presega le za 1 EUR, pa do posebne olajšave sploh ni upravičen. Za tako neenako obravnavanje ni nikakršne razumne osnove. Tudi ob predpostavki, da ureditev zasleduje legitimen cilj, pa je takšno obravnavanje cilju ni sorazmerno. Zakonodajalec bi lahko predpisal način, kako se (višji) dohodek vzdrževanega člana upošteva pri določanju višine olajšave, pri čemer bi zavezanec pravice do olajšave ne imel le, kolikor bi lastni dohodki družinskega člana omogočali njegovo preživljanje. Zato sodišču predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 9. odstavka 115. člena ZDoh-2 pred Ustavnim sodiščem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja ugotovitvijo, da pogoji za priznanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določeni v 9. odstavku 115. člena ZDoh-2, niso izpolnjeni. Po navedeni določbi se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca štejejo tudi starši zavezanca, če nimajo lastnih dohodkov za preživljanje oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena ZDoh-2, in živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu ali so v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije stroške teh storitev. Gre za kogentno zakonsko določbo, ki je po vsebini jasna in ne omogoča razlage, kot jo uveljavlja tožeča stranka.

Tožbeni ugovor kršitve načela materialne resnice in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zato ni utemeljen. Dejstva, ki so za odločitev pravno relevantna, so v celoti določena v 9. odstavku 115. člena ZDoh-2. Ta dejstva pa so bila v obravnavani zadevi v celoti ugotovljena in med strankama niso sporna. Odločitev je v dejanskem pogledu pravilno utemeljena z ugotovitvijo, da lastni dohodki tožničine matere presegajo višino posebne olajšave iz 3. točke prvega odstavka 114. člena ZDoh-2. Zatrjevane neskladnosti zakona z Ustavo pa sodišče tudi ne najde, saj zakon pravnega položaja zavezancev, ki se nahajajo v enakem dejanskem položaju, ne ureja različno. Res je sicer, da v dejanskem stanju ni pomembne razlike med osebami, katerih lastni dohodki predpisano mejo dosežejo, in tistimi, katerih lastni dohodki to mejo minimalno presegajo. Drugačna ureditev te podobne, vendar ne enake, situacije je nujna posledica načina zakonske ureditve, za katero se je odločil zakonodajalec. Za presojo njene primernosti sodišče ni pristojno. Obenem pa sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožeča stranka bistveno podoben položaj navaja le hipotetično. Ni namreč spora o tem, da je lastni dohodek tožničine matere v letu 2009 znašal 5.892,78 EUR in s tem bistveno presegal znesek posebne olajšave iz 3. točke prvega odstavka 114. člena (2.251,46 EUR). Iz navedenih razlogov sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti pravne podlage izpodbijane odločitve.

Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in skladna z zakonom. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010). O stroških upravnega spora je odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena istega zakona.