Jedro

Sodišče se ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka za glavnico 3.388,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.01.2007 do plačila in v II. točki izreka glede odločitve o stroških pravdnega postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 36.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.01.2007 do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 646,08 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožeča stranka. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo toženčevi izpovedbi, ne glede na to, da je tožeča stranka za svoje trditve predložila pisne dokaze. Med tožencem in K. ne poteka noben drug spor, razen predmetnega, tožnica pa nepremičnin ni plačala deloma s kreditom in deloma z gradnjo, zato je napačen zaključek sodišča, da je bilo plačilo gradnje dogovorjeno s parcelami in v nasprotju z določilom predpogodbe. Toženčeve izjave so bile nedosledne, zato njegova izpovedba ne more biti prepričljivejša od izpovedbe tožnice. Po mnenju tožeče stranke iz obrazložitve sodbe ne izhaja razumna utemeljitev, zakaj bi tožnica za parcelo, glede katere teče spor, sklenila le predpogodbo, če bi bili že izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev prodajne pogodbe. Ob sklepanju predpogodbe sporna nepremičnina ni imela statusa nezazidanega stavbnega zemljišča. Tožeča stranka je izkazala, da je bil toženec o obveznosti iz predpogodbe pisno obveščen z dopisom, svojega očeta je vedno vozil na urade, k notarju, po očetovi smrti pa so mu bili dostopni vsi dokumenti in listine o sklenjenih poslih ter obvestila uradov, ki so prihajala na njegov naslov. Zato je napačen zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi toženec škodo povzročil namenoma, njegovo ravnanje pa je bilo nemoralno in nezakonito. Graja tudi zaključek sodišča, da je del terjatev zastarala, saj je subjektivni zastaralni rok pričel teči šele, ko je tožnica izvedela, da je toženec sporno nepremičnino prodal tretji osebi. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ali njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Tožeča stranka in S. G. (pravni prednik tožene stranke) sta 04.09.1998 sklenila predpogodbo za parc. št. 671/8, k.o. ..., ki v 2. členu potrjuje, da je prodajalec prejel kupnino v višini 812.000,00 SIT. Tretji člen predpogodbe določa, da bo kupoprodajna pogodba sklenjena po pridobitvi potrdila o namembnosti parcele, oddaji ponudbe za prodajo nepremičnine in pridobitvi dovoljenja za odobritev pravnega posla. Istega dne pa sta pogodbeni stranki sklenili tudi prodajno pogodbo za parcelo 671/7, iste k.o.. Dne 10.11.2003 je toženec, parcelo 671/8, k.o. ... (sporna nepremičnina), ki jo je podedoval po pokojnem očetu S. G, to prodal tretji osebi, o prodaji pa tožnice ni obvestil. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo plačane kupnine in povračilo škode, skupno v višini 36.482,00 EUR, ki ji je po njenih navedbah nastala zaradi nevestnega in nepoštenega ravnanja toženca, ki kljub temu, da je vedel, da je parcela 671/8, k.o. ..., v posesti tožnice, ni sklenil ustrezne pogodbe s tožečo stranko, temveč je ne da bi tožnico obvestil, parcelo prodal tretji osebi, pri tem pa je bil seznanjen, da tožnica zaradi pridobitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja potrebuje listino za dokaz lastništva na tej parceli, ki jo je kupila. Vtoževani znesek zajema stroške parcelacije, izdelave lokacijske dokumentacije, pridobitve potrebnih soglasij, ureditve in vzdrževanja nepremičnine ter vrednost parcele ob vložitvi tožbe.

Če iz pogodbe izhaja obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (predpogodba), na zahtevo zainteresirane osebe sodišče naloži stranki, ki glavne pogodbe noče skleniti, naj to stori v roku, ki ji ga določi. Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v 6 mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (45. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 potrebno uporabiti).

Šestmesečni rok, v katerem se lahko zahteva sklenitev prodajne pogodbe, je pričel teči po pridobitvi potrdila o namembnosti (sodišče v nasprotju z zatrjevanjem pritožbe ni ugotovilo, da bi bila parcela že ob sklenitvi prepogodbe opredeljena kot zazidljivo zemljišče) in vseh potrebnih soglasij oziroma potrdil. Tožnica je predložila potrdilo Občine Domžale z dne 16.01.2002, da je nepremičnina opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče in istega dne potrdilo istega organa, da na tej parceli ne obstaja predkupna pravica občine. Najpozneje s prejemom teh potrdil (saj potrdilo Ministrstva za obrambo za prodajo sporne nepremičnine ni bilo potrebno) je pričel teči tudi šestmesečni rok za sklenitev prodajne pogodbe. Ker tožnica njene sklenitve v roku ni zahtevala (toženo stranko je na sklenitev prodajne pogodbe pozvala šele z dopisom z dne 03.06.2003, s tožbo pa sklenitve prodajne pogodbe sploh ni nikoli zahtevala), je ugasnila njena pravica zahtevati sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnine.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje toženca, škoda na strani tožnice, vzročna zveza med njima in odgovornost toženca. Stroški v zvezi z lokacijskim dovoljenjem in lokacijsko dokumentacijo, izvedbo parcelacije ter urejanjem in vzdrževanjem nepremičnine izvirajo iz ravnanja tožnice same in ne ravnanja toženca. Navedene aktivnosti je tožnica izvajala kljub temu, da je vedela, da nepremičnina ni njena (1), ker je bila ta le predmet predpogodbe, sklenitve prodajne pogodbe pa tožnica ni zahtevala (čemur pritožba ne nasprotuje). Ker je tako manjkala že prva predpostavka pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, to je pravni posel, lastninska pravica na tožnico pravnoposlovno ni mogla preiti, morebitnega originarnega načina pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini pa tožnica niti ne zatrjuje. Iz tega razloga tožnici tudi ni mogla nastati škoda v višini vrednosti nepremičnine ob prodaji, saj toženec ni prodal njene nepremičnine. Ker ob pomanjkanju vzročne zveze (glede zatrjevane škode v višini stroškov parcelacije, izdelave lokacijske dokumentacije, pridobitve soglasij, ureditve in vzdrževanja nepremičnine) ali obstoja škode (glede zatrjevane škode v višini vrednosti nepremičnine), odškodninske odgovornosti tožencu ni mogoče očitati, se pritožbeno sodišče do ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, zastaranja in do višine vtoževane odškodnine ni opredeljevalo.

Ker pa v pravdnem postopku velja načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), se sodišče ne sme zadovoljiti s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožeča stranka. Sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, ko ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage, ne pa že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicuje tožeča stranka. Ker je ta navajala, da je kupnino za sporno nepremičnino že plačala in da zahteva njeno vračilo (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 26.01.2007, listovna števila 58 spisa), bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek v višini 812.000,00 SIT oziroma 3.388,40 EUR preizkusiti tudi po določbah o neupravičeni obogatitvi (210. in nadaljnji členi ZOR). Pri tem ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da trditve tožeče stranke, da je kupnino plačala, ne morejo držati, saj je bil sklenjen dogovor o kompenzaciji, po katerem je toženec oziroma njegov pravni prednik tožnici parceli odstopil v zameno za plačilo izgradnje gospodarskega poslopja, ta pa je njuno vrednost upoštevala kot plačilo v okviru obračuna izvršenih del. Takšen dogovor ne pomeni, da tožnica za parceli oziroma za sporno parcelo ni ničesar dala, pač pa so bile namenjene v zameno za izvršena dela, tako, da je njuno vrednost odštela od dolga tožene stranke oziroma njenega pravnega prednika, kar je odplačen način pridobitve. Če takšnega dogovora ne bi bilo, bi tožnica oziroma njen mož imela pravico zahtevati plačilo izvršenih del, toženec oziroma njegov pravni prednik pa plačilo kupnine. Če je ob takem dogovoru tožnica znesek v višini 812.000,00 SIT oziroma 3.388,40 EUR upoštevala v pričakovanju, da bo sklenjena glavna pogodba, katere predmet bo tudi sporna parcela, do katere pa ni prišlo (pravna podlaga, ki se ni uresničila), bi bil lahko ob izpolnjevanju vseh ostalih predpostavk za neupravičeno obogatitev(2) njen tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen. Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka po določbah o neupravičeni obogatitvi ni presojalo, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo za znesek 3.388,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.01.2007 dalje (355. člen ZPP). Ker v preostalem delu ni ugotovilo uveljavljenih pritožbenih razlogov in tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člen ZPP).

(1) Tudi 33. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; UR. l. RS, št. 6/1980 s spremembami) je za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini zahteval pravni posel in vpis v javno (zemljiško) knjigo.

(2) Za uspeh v pravdi mora tožeča stranka tako zatrjevati in izkazati prikrajšanje nje same, obogatitev na strani toženca, vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravnega temelja in odsotnost njene privolitve v prikrajšanje (212. člen ZPP).