Jedro

Pri premoženju družbe - societas (paragraf 1175 in nasl. ODZ) gre za solastnino in ne za skupno lastnino.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da so hiša v ..., ki je zgrajena na nepremičnini parc. št. 1505, k.o., in nepremičine parc. št. 1504, 1506, 1507/1 in 1507/2, ki so vpisane pri vl. št. 474, k.o. skupno premoženje tožnikov in toženke ter njenega razvezanega moža AA ml., pri čemer znaša solastninski delež vseh tožnikov 85/100, toženke in AA ml. pa 15/100. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev listine, na podlagi katere bi lahko tožniki vpisali svojo solastninsko pravico do 85/100 v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da so jih dolžni toženi stranki povrniti tožniki nerazdelno in sicer v znesku 15.610 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri izrecno ni uveljavljala nobenega revizijskega razloga. S tožbo je tožeča stranka uveljavljala priznanje skupne lastnine na novozgrajeni hiši, ki predstavlja skupaj s kmetijo in gostilno zaokroženo celoto. Hiša stoji v bližini domačije. V kletnih prostorih hiše se shranjujejo pridelki s kmetije, del pritličnih prostorov pa služi kot shramba za kmetijsko mehanizacijo. To pomeni, da je pritlični del hiše vezan na kmetijo in gostilno. Novozgrajena hiša se je vedno štela za skupno premoženje. Vsak od družine ima v njej svoj prispevek. AA st. je prepisal zemljišče na mlajšega sina le zato, ker ni hotel hoditi po uradih in se ukvarjati s pridobivanjem vseh potrebnih soglasij. To, da po očetu prevzame domačijo najstarejši sin, je krajevni običaj. Mora pa najstarejši sin spoštovati navodila vdove-matere. Če katerikoli dedič zahteva svoj delež, mu ga mora družina izplačati ali pa mu na drug način pomagati. Do prepisa 1/2 hiše na toženo stranko pa je prišlo le zato, ker je zatrjevala, da bo pridobila posojila za gradnjo. Od obljubljenih kreditov pa ni bilo nič. Kmalu po prepisu je zahtevala razvezo zakonske zveze z AA ml. Stališči sodišč prve in druge stopnje, ki tožeči stranki ne priznavata skupne lastnine na podlagi določb 18. člena ZTLR, sta zmotni. Zlasti sodišče prve stopnje bi lahko poznalo kraške običaje in pravila. Ti običaji in pravila pa izvirajo iz pravnih pravil par. 1175-1177 ODZ in pravil bivšega italijanskega lastninskega zakona. Tako pravna pravila ODZ, kot tudi pravila italijanskega lastninskega zakona, prebivalci še vedno spoštujejo. Končno pa tudi pravno pravilo par. 825 ODZ omogoča skupno lastnino. Ker republiški zakon o lastninskih razmerjih take skupne lastnine ne ureja, bi moralo sodišče uporabiti pravna pravila ODZ in italijanskega civilnega zakona. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi trditvami, da je novozgrajena hiša zaokrožena celota s kmetijo in gostilno, da služi tudi za potrebe kmetijske in gostinske dejavnosti, da so bili v njeno izgradnjo vloženi vsi prihranki iz kmetije in gostilne, da je pok. AA st. prepisal na sina zemljišče le zato, ker ni hotel hoditi po uradih in zbirati soglasij za gradnjo, ter da je do sklenitve sporazuma, na podlagi katerega je tožena stranka pridobila solastninski delež do 1/2 prišlo le zato, ker je toženka obljubljala, da bo pridobila posojila za gradnjo, izpodbija tožeča stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno nižjih sodišč. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določb ZTLR. Skupna lastnina, katere obstoj tožeča stranka še v reviziji zatrjuje, naj bi namreč nastala pred letom 1980, tedaj pred uveljavitvijo ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 6/80, ki je začel veljati 1.9.1980). Na območju, kjer se je hiša gradila, so se v času gradnje in nastajanja s strani tožeče stranke zatrjevane skupne lastnine uporabljala pravna pravila ODZ (in ne italijanskega civilnega zakonika). Na pravna pravila ODZ se revizija tudi izrecno sklicuje, vendar pa tudi uporaba teh pravnih pravil ne more pripeljati do odločitve, ki bi bila za tožečo stranko ugodnejša, saj pravna pravila ODZ take oblike skupne lastnine, kakršno zatrjuje tožeča stranka, tudi niso poznala. V 27. poglavju ODZ (par. 1175 in nasl.) ureja družbeno pogodbo (societas). Po teh pravnih pravilih pa je nastala stvar premoženje družbe. Že iz izrazoslovja ODZ (naslov 27. poglavja ODZ, ki ureja družbeno pogodbo, glasi "pogodba o skupnosti imovine", kar je enako kot 16. poglavje ODZ, ki ureja solastnino) izhaja, da gre pri premoženju družbe za solastnino. Da gre za solastnino, kaže tudi analiza možnosti razpolaganja z deleži na družbenem premoženju, saj ODZ ne pozna prepovedi odsvojitve deleža na premoženju družbe in je prepuščeno dispoziciji družbenikov, da to lahko določijo v pogodbi. Tudi v dosedanji sodni praksi je veljalo stališče, da gre za solastnino družbenikov in ne za skupno lastnino. Pravilnost takega stališča brez dvoma potrjujejo tudi primeri skupne lastnine, ki so predvideni v sedanji zakonodaji (skupna lastnina zakoncev, dedičev). Kot sta materialnopravno odločili obe nižji sodišči, tožeča stranka skupne lastnine, pri kateri vztraja še v reviziji, ni mogla pridobiti.

Ob upoštevanju pravnoodločilnih dejanskih ugotovitev, zlasti pa ugotovitve, da "dogovora o skupni gradnji brez dvoma ni bilo", pa tožeča stranka na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni mogla pridobiti niti solastnine.

Iz navedenih razlogov v reviziji smiselno uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).