Jedro

Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.

Ker je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika (pravno osebo), katerega direktor je sicer revident, revident za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Novo mesto, št. DT 42914-7161/2014-2-12-3201-16 z dne 30. 7. 2014, s katero je navedeni organ odločil, da se zoper družbo P., d. o. o., iz Novega mesta, kot poroka (dolžnika) za davčni dolg revidenta opravi davčna izvršba za obveznosti v znesku 229.536,50 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-20-925/2014 z dne 10. 12. 2015 izpodbijani sklep v prvem stavku 1. točke izreka spremenilo, tako da se namesto "29. 7. 2014" pravilno glasi "30. 7. 2014", pritožbo revidenta pa kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Revident je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji navaja, da gre v obravnavanem primeru za povezani osebi, to sta revident in P., d. o. o., in da tako ni izpolnjen pogoj za poroštvo po prvem stavku prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj ni šlo za neodplačni prenos premoženja. Dodaja še, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo navedeno določbo na način, da so povezane osebe vsebovane v dikciji drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki govori o "drugi osebi", na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenosa dejavnosti na P., d. o. o., in hkrati da ni prenesel dejavnosti z namenom izogniti se plačilu davka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije iz razlogov navedenih v upravnih odločbah upravnih organov. Dodaja še, da je prenos dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika izven statusnega preoblikovanja mogoč tudi, ko ta svojo dejavnost formalno izbriše iz poslovnega registra ter da je treba prvi odstavek 148. člena ZDavP-2 razlagati na način, da se lahko davek izterja od povezane ali druge osebe v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja z namenom izognitve plačila davka.

K I. točki izreka

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-11 je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Za njeno dovoljenost morajo biti izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji (drugi odstavek 83. člena ZUS-1). Tudi v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).

6. Obstoj pravnega interesa je torej ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku. Pravni interes za revizijo mora biti jasen, določen in neposreden. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati.

7. V obravnavani zadevi je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki pa se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika P., d. o. o. (na podlagi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo v davčnih zadevah), katerega direktor je sicer revident. Revident tako za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa, saj je dolžnik kot porok navedena pravna oseba in ne revident sam. Kako bi to lahko potencialno vplivalo na revidenta kot direktorja, pa revident niti ne navaja niti ne izkaže. Sodišče prve stopnje je tako meritorno odločilo v upravnem sporu na podlagi obravnave tožbe, ki bi jo zaradi pomanjkanja pravnega interesa moralo zavreči. Izostanek pravnega interesa revidenta se iz istih razlogov, kot so že navedeni, nadaljuje v revizijskem postopku. Vrhovno sodišče namreč tudi v primeru uspeha z obravnavanim pravnim sredstvom sodišču prve stopnje ne bi moglo naložiti ponovnega vsebinskega odločanja o pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj za tako obravnavo ni izpolnjena procesna predpostavka (dopustna tožba).2

8. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka

9. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do takrat veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Sklep VSRS X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018.