Jedro

Ker iz opisa delovnega mesta tožnika izhaja, da je bil med drugim zadolžen za pobiranje in pravočasno oddajo voznine, je s tem, ko potnikom ob prejemu denarja ni izročil voznih kart, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Pri tem ni bistveno, ali je bil s pravilnikom, ki vsebuje opis delovnega mesta, seznanjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 4. 5. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 5. 2007 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, v roku osem dni pod izvršbo (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe odločbe, do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (I./3. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je tožnik med postopkom zatrjeval, da sploh ni imel obveznosti pobiranja prevoznine in izdajanja kart. Tožnik je bil voznik avtobusa, pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama pa se sklicuje samo še na panožno kolektivno pogodbo, ne pa na druge splošne akte. Iz pogodbe pa ni razvidno, da bi imel tožnik dolžnost izdajanja kart in pobiranja prevoznine. Sodišče se sklicuje na pravilnike tožene stranke, ne presoja pa ugovora tožnica glede neveljavnosti teh pravilnikov. Iz pogodbe o zaposlitvi tudi ni razvidno, da bi bil njen sestavni del splošni akt tožene stranke, na katerega se sklicuje sodišče. Tožnik tudi pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni nikoli videl in ni vedel, da je veljavno sprejet. Iz delovnih navodil tudi ni razvidno, na koga se nanašajo. Podrejeno je tožnik še navajal, da je bil že na vozišču, ko je potnikom odprl vrata, da ni uspel prešteti denarja in zaradi varnosti potnikov tudi ni izdal kart. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- ZPP -UPB3 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 1. odstavku 111. člena ZDR in 1. odstavka 110. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delovno razmerje delovno delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega razloga) je bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a, 2. odstavek 9. člena konvencije).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik avtobusa in mu je tožena stranka dne 4. 5. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik dne 21. 4. 2007 ob 14:15 uri na X na progi Y ni izdal vozovnic trem potnikom, ki so stopili na X in se vozili do Lucije oziroma Portoroža. Potniki so prevoznino plačali ob vstopu v avtobus, vozovnic pa niso prejeli, tako da je voznik potnikom naknadno izdal tri vozovnice s številko 902, 903 in 904. Kršitve pogodbenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi je ugotovila kontrolna služba tožene stranke, ki je opravljala kontrolo. Ugotoviti je, da je tožena stranka tožniku podala pisno obdolžitev dne 24.5.2007 in mu dne 3.5.2007 omogočila zagovor, skladno z določili 2. odstavka 83. člena ZDR. Pri navedenem pa je tožena stranka tudi spoštovala določila 2. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Prvi odstavek 110. člena ZDR pa določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik je istovrstne kršitve storil že pred obravnavano kršitvijo in mu tako tožena stranka ni mogla več zaupati in je bilo porušeno njuno razmerje, tako da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da pri svojem delu voznika ni bil zadolžen za pobiranje denarja oziroma izdajanje voznik kart, tožnik z navedenim vsekakor prihaja sam s seboj v nasprotje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni izdal voznih kart trem potnikom, in sicer št. 902, 903 in 904, pri čemer pa je denar sprejel. Za vse ostale potnike pa je tožnik tako prejel denar kot tudi izdal karte. Navedeno nedvomno pomeni, da je tožnik bil dobro seznanjen, da mora kasirati denar in izdajati karte, saj vožnja na avtobusu nedvomno ni bila brezplačna za potnike.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da tožnik Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 21.9.2005, iz katerega naj bi bilo razvidno, da opis njegovega delovnega mesta vključuje tudi obveznost izdajanja vozovnic ni nikoli videl in da pravilnik ni bil veljavno sprejet. Na odločitev ne more vplivati, ali tožnik pravilnika ni nikoli videl, prav tako pa se ne more uspešno sklicevati, da pravilnik ni bil veljavno sprejet, kajti pravilnik velja, dokler ni v sodnem postopku uspešno izpodbijan. Tožnik je imel pravico, da se s pravilnikom seznani, v kolikor pa to ni storil se na to na more uspešno sklicevati v sodnem postopku. Iz opisa delovnega mesta tožnika - voznik avtobusa (priloga B4) izhaja, da je njegovo delo: prevzem vozila in dokumentacije, pregled vozila, vožnja avtobusa v skladu s predpisi, ubiranje in pravočasna oddaja voznine, skrb za tehnično brezhibnost vozila med vožnjo, predajanje izpolnjene dokumentacije, obveščanje o morebitnih napakah na vozilu, kontroliranje vozovnic, druga delovna opravila po nalogu predpostavljenih, kar nedvomno pomeni, da je bil tožnik tudi zadolžen za ubiranje in pravočasno oddajo voznine. Dodatno pa pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da je bil tožnik že obravnavan za enake ali podobne kršitve že v letu 2004 in 2006, ko je bil s strani predsednika uprave tudi opozorjen o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbenih obveznosti. Tako je sklicevanje na to, da ni vedel, da je ubiranje voznine njegova naloga veliko sprenevedanje.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo prič, storilo relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da sodišče ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa izvaja le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo, kot to določa 285. člen ZPP, ki ureja načelo materialnega procesnega vodstva. Poudariti je še, da ZPP v 11. členu ureja načelo procesne ekonomije, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogoči vsaka zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, pomembne za odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004), tožnik pa sam krije svoje stroške postopka, saj v sporu ni uspel. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.