Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če dokazni predlog ni utemeljen z ustrezno stopnjo verjetnosti. Ugibanje strank ne more biti dokazna teza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil D. S. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere sta mu bili za vsako od dejanj določeni kazni po sedem mesecev zapora ter po določilih o steku enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanki je sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi tako spremeni, da obsojenca obtožbe oprosti.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa iz vsebine tega očitka izhaja, da sodišču očita le zmotno oceno dokazov. S tem pa sodbo izpodbija iz razloga, ki ga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. S tem, ko sodišče ni zaslišalo K. H. pa vrhovna državna tožilka meni, da obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge strank, dolžno pa je ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe. V konkretnem primeru sta sodišči to tudi storili in se obe opredelili tudi do tega, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni potrebna.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Če hoče vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspeti, pa mora upoštevaje prvi odstavek 424. člena ZKP, po katerem so meje preizkusa Vrhovnega sodišča strogo določene, očitane kršitve tudi obrazložiti. Ne zadošča namreč le očitek kršitve zakonske določbe, temveč mora vložnik konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona podane, saj posplošenih navedb o kršitvah zakona ni mogoče preizkusiti. Če pa vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pa mora utemeljiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe. Drugi odstavek 420. člena ZKP, pa ne glede na to, da že iz prvega odstavka jasno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebuje izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva iz navedenega razloga.

6. V konkretni kazenski zadevi vložnik sicer uvodoma sodišču očita kršitev procesnega in materialnega zakona, vendar pa teh očitkov kljub dokaj obširni vlogi ne obrazloži. Z navedbami, da je sodišče premalo upoštevalo izpovedbo kronske priče U. R., da je napačno ocenilo verodostojnost izpovedb oškodovank, da je tudi priča V. M. izpovedoval o dogodku drugače kot je to trdila oškodovanka B. B. ipd., vložnik namreč ne uveljavlja kršitev določb ZKP, temveč le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot je bilo že pojasnjeno, pa iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

7. Edini očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na kršitev določb ZKP, je očitek, da je obsojenec na obravnavi še izrecno predlagal zaslišanje ostalih prič dogodkov, in sicer S. S. in K. H., pa prvostopenjsko sodišče teh dokazov ni izvedlo. Z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov, ki bi zgolj utegnili biti v korist obsojenemu, je sodišče kršilo pravico do obrambe in je obsojenca tudi neenakopravno obravnavalo.

8. Kot izhaja iz podatkov v spisu je na glavni obravnavi opravljeni dne 30. 3. 2010 obtožba in obramba vztrajala na neposrednem zaslišanju vseh drugih v tej zadevi že zaslišanih prič (med njimi je bil tudi K. H.). Sodišče je na narok razpisan za dne 21. 4. 2010 priče vabilo in so se vabilu tudi odzvale razen učitelja spremljevalca G. K. in K. H. Stranke so se strinjale z branjem izpovedbe G. K., medtem ko je zagovornik obsojenca vztrajal na zaslišanju priče K. H., dodatno pa je predlagal še zaslišanje sina S. S. 9. Okrožna državna tožilka je glede izvedbe predlaganih dokazov pojasnila, da kot izhaja iz podatkov v spisu, obsojenčev sin ni bil navzoč pri obravnavanih kaznivih dejanjih, nakar je obtoženec izjavil, da je bil zraven, pa tudi hčerka, ker sta vseskozi plesala. Sodišče je sprejelo sklep, da se dokazni predlogi obrambe zavrnejo z obrazložitvijo, da izvedba predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebna. V obrazložitvi sodbe pa je dodatno pojasnilo še, da je vlogo K. H. dodatno opisal še G. K., zaradi česar zaslišanje H. ni potrebno, kot tudi ne zaslišanje obtoženčevega sina S. S. Višje sodišče pa je na podobne pritožbene očitke, kot jih uveljavlja obramba v zahtevi, odgovorilo, da obramba ni pojasnila, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo s tema dokazoma. Tega pritožnik tudi v pritožbi ne pove, zaradi česar po presoji pritožbenega sodišča z zavrnitvijo tako postavljenih dokaznih predlogov ni mogla biti kršena pravica do obrambe v smislu določila 29. člena Ustave RS. Pravica do obrambe je namreč kršena le, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, pri čemer pa mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tem zahtevam pa po presoji sodišča druge stopnje obramba ni zadostila, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo pravno relevantno dejansko stanje tudi brez izvedbe teh dokazov povsem pravilno in tudi popolno dognano.

10. Vrhovno sodišče je že v večih odločbah poudarilo, da mora imeti oseba, ki je obdolžena kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (tretja alineja 29. člena Ustave RS ter 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Namen obeh določb je glede navzočnosti in zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo. Prav tako je bilo že večkrat poudarjeno stališče, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče tako ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste dokaze, ki so pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Neposredno zaslišanje obremenilnih prič, na katerih izjave se sodba opira, je načeloma obvezno, vendar je tudi pri tem od presoje sodišča odvisno, koliko dokazov bo sodišče v določeni zadevi izvajalo, da bo prišlo do zaključka, da je obdolžencu kaznivo dejanje z zanesljivostjo dokazano oziroma, da so odločilna dejstva ugotovljena z gotovostjo z že razpoložljivimi dokazi. Pravna jamstva navedena v Ustavi RS je namreč potrebno razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotoviti je potrebno, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, kar pa je odvisno od presoje že zbranih dokazov oziroma presoje postopka kot celote.

11. V konkretni kazenski zadevi je sodišče oprlo krivdorek glede kaznivega dejanja storjenega na škodo A. A. predvsem na izpovedbo oškodovanke ter na izpovedbo očividke dogajanja Z. P., poleg tega pa še na izpovedbe posrednih prič, predvsem na izpovedbo G. K., ki je govoril o tem, kaj mu je povedal očividec dejanja K. H. (da starejši moški sili k plesu A. A. in da jo „šlata“). Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče naredilo prepričljive zaključke o tem, da je dejanje obtožencu v celoti dokazano. S tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem K. H., dokaznega predloga, ki ni bil z ničemer obrazložen, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe, niti obsojenec ni bil postavljen v neenakopraven položaj. Obramba na glavni obravnavi namreč ni pojasnila, zakaj kljub izpovedbam že zaslišanih prič (posrednih in neposrednih) vztraja še pri zaslišanju še enega očividca katerega navedbe posredovane priči K. je sodišče sicer upoštevalo in ocenilo kot skladne z ostalimi obremenjujočimi dokazi. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je vložnik navedel, da gre za dokaz, ki bi utegnil biti obsojencu v korist (čeprav je njegova izpovedba sicer za obsojenca obremenjujoča). Takšen dokazni predlog pa pomeni izrazito ugibanje, ugibanje pa ne more biti dokazna teza. Očitno torej niti sam vložnik ni prepričan o tem, kaj želi dokazati, saj je predlagal izvedbo dokaza le za vsak slučaj, ne da bi povedal, kaj bi ta priča potrdila oziroma, kaj bi povedala in kaj bi dejstvo, o katerem bi govorila, pomenilo za ugotovitev dejanskega stanja. Tako lahko samo ugibamo, ali je menil, da bi priča H. pojasnila, da je sam lagal posredni priči K. ali pa da je lagal K., ko je bil zaslišan pred sodiščem. Takšen dokazni predlog pa je, kot rečeno, nesubstanciran in ga kot takega, kot je bilo to pravilno ugotovljeno v izpodbijani odločbi, sodišče ni dolžno izvesti.

12. Glede predlagane priče S. S., sina obsojenca, pa Vrhovno sodišče, enako kot pritožbeno, ugotavlja, da vložnik, prav tako kot pri priči H., ni navedel, o katerem dejstvu naj bi ta priča izpovedovala. Še posebej nesubstanciran pa je ta dokazni predlog tudi zaradi tega, ker obramba ni uspela z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazati niti tega, da je bil S. S. očividec obravnavanega dejanja. Da obsojenec ni bil ves čas s hčerko (in sinom) ali ženo, je namreč prepričljivo obrazloženo že v izpodbijanih odločbah, vložnikova gola trditev, da temu ni tako, pa v te dokazne zaključke ne vnaša nikakršnega dvoma. S tem, ko vložnik ni izkazal ustrezne stopnje verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza (obstoj okoliščin, ki bi kazale, da ima to dokazno sredstvo – priča potencialno dokazno moč), je tudi izvedbo tega dokaza sodišče utemeljeno zavrnilo.

13. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno ugotovilo, da v postopku, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, ki bi ob izkazani vzročni zvezi pomenila kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, zahteva pa je v pretežnem delu podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.