Jedro

Ne glede na postroženi standard skrbnosti (2. odstavek 18. člena ZOR) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je M. T. v dani situaciji storil vse, kar je po cestnoprometnih predpisih mogoče pričakovati od poklicnega voznika tovornega vozila. Odločilno je namreč, da je zapeljal na magistralno cesto, ko je bila prosta, nato pa ga je avtobus presenetil na samem vozišču. Dolžnost voznika, da pusti mimo vozilo, ki prihaja z njegove desne strani, ne vključuje obveznosti, da mu mora pri vključevanju na prednostno cesto pomagati sopotnik. Vzrok za prometno nezgodo je bil v nepreglednosti mesta, od koder se je na magistralno cesto vključeval M. T., in v preglednosti krivine magistralne ceste (60 m, minimalna stop pregledna dolžina za kategorijo magistralne ceste pa bi morala znašati 85 m, izvedensko mnenje izvedenca L. B., list.št. 186 spisa opr.št. I K 574/97), ne pa v protipravni vožnji drugega toženca. Če je vzrok za škodni dogodek iskati izven njegove sfere, mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

1. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sodba v 1. in 3. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine 13.521.979,00 SIT proti drugi toženi stranki v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti 215.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1., 2. in ugodilnem delu 3. točke izreka v razmerju do prve tožene stranke spremeni tako, da mora tožniku poleg prisojene plačati še 3.600.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

3. Tožeča stranka mora drugi toženi stranki M. T. povrniti 62.400,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2002 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati 1.010.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.990,00 SIT od 1.5.1992 do plačila, od zneska 1.000.000,00 SIT pa od 10.12.2001 do plačila; prva toženka pa je dolžna tožniku plačati še 960.990,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.990,00 SIT od 1.5.1992 do plačila, od 950.000,00 SIT pa od 10.12.2001 do plačila. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno povrniti 123.879,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 do plačila, prva tožena stranka pa še 208.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2001 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti sodbi sta se pritožili tožeča in druga tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da so zneski odškodnine ustrezni. Splošno znano je, da se za poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, priznavajo višji zneski. Tožniku ni jasno, na podlagi česa sodišče sklepa, da je šlo za deljeno krivdo. Okoliščine v zvezi z omejitvijo hitrosti dosedaj niso bile pravilno ugotovljene. Invalidnost tožeče stranke je posledica poškodbe glave iz obravnavane prometne nezgode. Pri oškodovancu so ugotovili organski psihosindrom, organsko osebnostno motnjo in atrofične cerebralne spremembe.

Druga tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu zavrne, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da deleža krivde tožeče in druge tožene stranke nista in ne moreta biti enaka. M. T. v kazenski zadevi ni bil spoznan za krivega, medtem ko je tožnik bil. Drugi toženec je speljal v trenutku, ko je bila zanj cesta prosta. Avtobusa, ki ga je vozil tožnik, v tem trenutku ni videl oziroma ga ni bilo mogoče videti. Ne gre za situacijo, ko bi drugi toženec neustrezno ali pomanjkljivo preveril promet na prednostni cesti. Avtobus je bil izven vidnega območja. Preveri naj se tudi sama višina denarnih zneskov, ki so bili prisojeni tožeči stranki z namenom satisfakcije. Metoda, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov, je nesprejemjljiva.

Pritožba druge tožene stranke je utemeljena.

Odločitev o temelju škodnega dogodka temelji na naslednjih pravnorelevantnih dejstvih: - tožnik in drugi toženec sta drug drugega lahko opazila na razdalji 60 m; - hitrost vožnje na kraju nezgode v smeri tožnikove vožnje je bila omejena na 60 km/h; - preden je opazil toženčevo vozilo in začel zavirati, je tožnik vozil s hitrostjo 85 km/h; - križišče, kjer se je na prednostno cestno vključeval voznik tovornega vozila, je bilo nepregledno, tako da je lahko opazil tožnikovo vozilo šele tedaj, ko je s svojim vozilom že zapeljal dva metra preko desnega roba vozišča, gledeno v smeri tožnikove vožnje.

V sedanji fazi postopka pravdni stranki naštetih dejstev, razen omejitve hitrosti na 60 km/h, ne prerekata. Ugovor tožeče stranke v zvezi z omejitvijo hitrosti pa je tako nekonkretiziran, da zadošča pojasnilo, da takšna ugotovitev izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.1.1999, ki vsebuje prepričljive argumente za takšen zaključek (list.št. 326 - 327 spisa opr.št. I K 574/97).

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Medtem ko je mogoče v celoti soglašati z zaključkom, da je tožnik s prehitro vožnjo (85 km/h) kršil določilo 4. odstavka 46. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ št. 50/77 - 29/90, v nadaljevanju ZTVCP), pa se ni mogoče strinjati z očitkom, ki ga je sodišče prve stopnje naslovilo na drugega toženca. Ali je voznik tovornega vozila kriv, je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je ravnal z zadostno skrbnostjo. Izhodišče za to presojo je abstrakten tip osebe, ki ima podobne lastnosti kot oseba, ki se ocenjuje. V konkretnem primeru pride v poštev skrbnost osebe z znanjem, izkušnjami in sposobnostjo poklicnega voznika tovornega vozila. Ne glede na takšen postroženi standard skrbnosti (2. odstavek 18. člena ZOR) pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je M. T. v dani situaciji storil vse, kar je po cestnoprometnih predpisih mogoče pričakovati od poklicnega voznika tovornega vozila. Odločilno je namreč, da je zapeljal na magistralno cesto, ko je bila prosta, nato pa ga je avtobus presenetil na samem vozišču. Dolžnost voznika, da pusti mimo vozilo, ki prihaja z njegove desne strani (50. člen ZTVCP), ne vključuje obveznosti, da mu mora pri vključevanju na prednostno cesto pomagati sopotnik. Vzrok za prometno nezgodo je bil v nepreglednosti mesta, od koder se je na magistralno cesto vključeval M. T., in v preglednosti krivine magistralne ceste (60 m, minimalna stop pregledna dolžina za kategorijo magistralne ceste pa bi morala znašati 85 m, izvedensko mnenje izvedenca Lojzeta Boha, list.št. 186 spisa opr.št. I K 574/97), ne pa v protipravni vožnji drugega toženca. Če je vzrok za škodni dogodek iskati izven njegove sfere, mu ni mogoče naprtiti odgovornosti za nastalo škodo. Vključevanje v smeri proti Logatcu bi bilo olajšano, če bi bilo na nasprotni strani ceste postavljeno ogledalo. Če to ni bilo zagotovljeno, voznik tovornega vozila ne more odgovarjati za krivdno ravnanje tretjega, saj je bila njegova vožnja v skladu s cestnoprometnimi predpisi.

Ker je sodišče prve stopnje v razmerju do druge tožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi druge tožene stranke ugodilo in sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Zmotna uporaba materialnega prava se po pritožbenih izvajanjih tožeče stranke kaže v prenizki odmeri odškodnine za posamezne oblike škode tožeče stranke.

Prva toženka tožniku na podlagi zavarovanja AO - plus odgovarja za celotno škodo ne glede na njegovo sokrivdo, razen odškodnine za strah, ki je to zavarovanje ne krije (3. odstavek 4. člena zavarovalnih pogojev AO - plus - 90). Čeprav zavarovalnica tožniku, spričo dejstva, da ni podana odgovornost drugega toženca, iz naslova obveznega zavarovanja ne bi dolgovala ničesar, pa pritožbeno sodišče ni smelo poseči v odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za strah, saj se prva toženka proti sodbi ni pritožila. Povzeti je torej, da je bilo z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno, da mora prva toženka tožniku iz naslova strahu plačati 50.000,00 SIT.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2.odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbo, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za telesne bolečine 1.500.000,00 SIT. Poudariti velja, da je zdravljenje trajalo kar osem mesecev in teden dni, tožnik je moral prestati dve operaciji v spinalni anesteziji in dve v lokalni, 27 dni je bil hospitaliziran. V sklop telesnih bolečin je treba prišteti vse nevšečnosti med zdravljenjem, med katerimi je treba izpostaviti zlasti imobilizacijo kolena v mavčni longeti (od 12.7. do 5.8.1991) in hojo z berglami (devet mesecev). Zvišanje odškodnine je narekovala primerljivost primera z drugimi podobnimi primeri, pri čemer individualne posebnosti oškodovanca niso takšne narave, da bi utemeljevale odstopanje od okvira, ki ga začrtuje sodna praksa.

V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine je treba pritrditi tudi očitku tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje v prenizkem znesku odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšane življenjske aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožeče stranke je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000,00 SIT. Invalidnost prve kategorije je pomembna orientacija, ki kaže na znaten upad življenjskih aktivnosti tožeče stranke. Upoštevajoč njegovo starost (rojen 16.6.1957), je posebej tehtna tudi bodoča škoda (203. člen ZOR), ki jo bo moral trpeti do konca življenja. Izgubo bistvene življenjske funkcije v duševni sferi najbolje ilustrira dejanska ugotovitev, da so pri oškodovancu prisotne motnje volje in čustvovanja ter spominske motnje. Je neiznadljiv, stalno potrt, psihomotorično upočasnjen, nezbran in sposoben slediti samo enostavnim opravilom. Močno oslabljen je njegov socialni stik. Nesposoben je za pridobitno delo. Pri urejanju zahtevnejših vsakodnevnih opravil je odvisen od pomoči drugih. Primerjava z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi kaže, da v konkretnem primeru ne bi bila izključena tudi višja odškodnina od prisojene, če sestavni del dejanskega stanja izpodbijane odločbe ne bi predstavljala ugotovitev, ki je tožnik v pritožbi ne izpodbija, da je kjub intenzivnim duševnim bolečinam nekritičen do resnosti svojega stanja.

Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino za ti obliki nepremoženjske škode zvišalo za 600.000,00 SIT oziroma 3.000.000,00 SIT, skupaj za 3.600.000,00 SIT.

Kadar pritožbeno sodišče spremeni sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka v razmerju do druge tožene stranke propadla, ji mora na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Ti znašajo 215.000,00 SIT, njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika drugega toženca.

Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev v razmerju do prve toženke ni moglo poseči. Izračun je sicer pokazal, da bi bila zavarovalnica, upoštevajoč 2. odstavek 154. člena ZPP, tožniku dolžna plačati le 297.955,00 SIT pravdnih stroškov (tožeča stranka je uspela z zneskom 5.571.979,00 SIT, to je z 42%, prva toženka pa z zneskom 7.950.000,00 SIT, to je z 58%; stroški tožeče stranke znašajo 203.000,00 SIT, 48% pa 97.440,00 SIT, k čemur je treba prišteti še 206.379,00 SIT potrebnih stroškov za izdelavo izvedenskih mnenj, skupaj 303.819,00 SIT; stroški prve tožene stranke znašajo 10.110,00 SIT, 58% pa 5.864,00 SIT). Ker pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov prisodilo višji znesek, prva toženka pa se proti odločbi ni pritožila, je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v razmerju do prve toženke postala pravnomočna.

Ker je druga toženka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Ti obsegajo nagrado za sestavo pritožbe in poročilo stranki, povečano za 20% DDV, skupaj 62.400,00 SIT (1. odstavek 154. člena ZPP).

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.