Jedro

Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico tožene stranke pravilno osebno vabilo na zaslišanje (glej list. št. 92). Vabilo je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno s fikcijo 14. 6. 2019 (glej vročilnico, pripeto k list. št. 93). V vabilu je sodišče zakonito zastopnico tožene stranke opozorilo na posledice neprihoda na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Vabilo na zaslišanje je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno osebno, skladno z določilom prvega odstavka 261. člena ZPP, in zahtevo pooblaščenca tožene stranke (glej peto točko druge pripravljalne vloge tožene stranke, list. št. 66). Zakonita zastopnica tožene stranke se naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da zakonite zastopnice tožene stranke skladno z določilom drugega odstavka 258. člena ZPP ne bo zaslišalo, ni kršilo določil pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna v 8 dneh od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sklep o izvršbi VL 129424/2017 z dne 10. 1. 2018 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 671,00 EUR s pripadki ter v tretjem odstavku izreka za znesek 74,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 626,06 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka na podlagi ustno sklenjene pogodbe o naročilu dolžna tožeči stranki plačati 671,00 EUR za opravljene naročene storitve.

2. Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi v ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Predlagala je tudi, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. V postopkih v sporih majhne vrednosti morata stranki podati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, odgovoru na tožbo in še eni pripravljalni vlogi (453. člen ZPP v zvezi s 452. členom ZPP). Dopolnitev tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, se v tem primeru šteje kot tožba, saj se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka v svojih dveh dovoljenih vlogah v postopku v sporu majhne vrednosti ni podala dokaznega predloga za zaslišanje S. B., čeprav je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi (glej list. št. 59 do 61) večkrat omenila, da je naročila storitev ustno in po elektronski poti podajal S. B., ki je tudi potrdil ceno za opravljene storitve. Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče S. B. pravilno zavrnilo, ker ga je tožena stranka podala prepozno. Zato očitana kršitev pravil pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico tožene stranke pravilno osebno vabilo na zaslišanje (glej list. št. 92). Vabilo je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno s fikcijo 14. 6. 2019 (glej vročilnico, pripeto k list. št. 93). V vabilu je sodišče zakonito zastopnico tožene stranke opozorilo na posledice neprihoda na narok (drugi odstavek 258. člena ZPP). Vabilo na zaslišanje je bilo zakoniti zastopnici tožene stranke vročeno osebno, skladno z določilom prvega odstavka 261. člena ZPP, in zahtevo pooblaščenca tožene stranke (glej peto točko druge pripravljalne vloge tožene stranke, list. št. 66). Zakonita zastopnica tožene stranke se naroka, na katerega je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo, da zakonite zastopnice tožene stranke skladno z določilom drugega odstavka 258. člena ZPP ne bo zaslišalo, ni kršilo določil pravdnega postopka.

8. Ne držijo niti pritožbene trditve, da je pooblaščenec tožene stranke na naroku opravičil odsotnost zakonite zastopnice tožene stranke. To iz zapisnika glavne obravnave z dne 4. 9. 2019 (glej list. št. 95 do 97) ne izhaja. Pojasnilo pooblaščenca oziroma njegovega substituta, da ni bil seznanjen s tem, da je zakonita zastopnica tožene stranke osebno prejela vabilo na zaslišanje stranke, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga za neprihod na narok.

9. Ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo šele z izvedbo dokazov. Tožeča stranka je vsa pravno odločilna dejstva podala že v svojih vlogah. Iz njih jasno izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko enačila z njenim zakonitim zastopnikom S. B., saj je to povezavo večkrat izrecno izpostavila. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je S. B. naročil storitve ter odobril ceno za opravljene storitve, ni prekoračilo trditvene podlage. Ugotovitev o obstoju naročila ter o obstoju dogovora o plačilu za opravljene storitve predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. Kot je že pojasnjeno, v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov v zvezi dokazno oceno sodišče prve stopnje o obstoju naročila in dogovoru o ceni ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člen ZPP), saj z njimi tožena stranka ne more uspeti.

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je nasprotje med razlogi sodbe. Tožena stranka z netočnim povzemanjem navedb sodišča v sodbi in nejasnimi pritožbenimi očitki ne more uspeti. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča logično izhaja, da je tožeča stranka vrednost vseh svojih storitev ocenila na 500,00 EUR, kar je odobril S. B., pri čemer sta se pravdni stranki dogovorili, da se ta znesek zaračuna dolžniku tožene stranke kot stroške prevajanja v računu (priloga A8), ki ga je pomagala pripraviti tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki poleg tega priznalo še stroške za storitve opravljene po 20. 10. v višini 50,00 EUR. Upoštevajoč pojasnjeno ni nasprotij, ki jih zatrjuje tožena stranka. Prav tako iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožeča stranka kakšne svoje storitve opravila brezplačno. Tožeča stranka je namreč zaračunala vse svoje opravljene storitve toženi stranki v višini 500,00 EUR, le te pa je tožena stranka želela prefakturirati svojemu dolžniku kot stroške prevajanja v višini 500,00 EUR.

11. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije vse svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

13. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)2 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 671,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 odstotne materialne stroške po 11. členu OT (5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 311,10 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 186,66 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 186,66 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 2/2015 in naslednji.