Jedro

Dejstveni kompleks, na katerem je zasnovana sodba v določeni zadevi, je v celoti zajet s pravnomočnostjo dispozitiva, zato na istem dejstvenem kompleksu ni mogoče več graditi vsebinsko istega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 27.11.2009 z obrazložitvijo, da je bilo o zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko že pravnomočno razsojeno v zadevi pod opr. št. P 61/2007. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani v svoji sodbi, opr. št. I Cp 3265/2008, z dne 19.11.2008 navedlo, da pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka ni ovira za postavitev tožbenega zahtevka na drugačni trditveni podlagi, da ni šlo za vlaganja v skupno premoženje, ampak za vložek iz posebnega premoženja tožnice. Tožnica je prenovo stanovanja v Ž. financirala iz svojih posebnih sredstev, pri čemer je predračun v višini 7.710,56 EUR plačala iz kupnine, ki jo je dobila s prodajo svojega stanovanja na Jesenicah.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče po uradni dolžnosti pazi, da ne bi odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Če se ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, je potrebno tožbo zavreči, saj je ponovno sojenje o isti stvari prepovedano (ne bis in idem). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, je potrebno preveriti, ali je podana subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z materialnopravno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana tako subjektivna kot objektivna identiteta konkretnega tožbenega zahtevka z zahtevkom iz pravnomočno razsojene zadeve, opr. št. P 61/2007, Okrajnega sodišča na Jesenicah. V obeh pravdah gre za spor med istima pravdnima strankama I.M. kot tožnico in H.D. kot tožencem. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta pravdi identični v objektivnem smislu.

Za opredelitev objektivne identitete tožbenega zahtevka sta pomembna dva elementa: tožbeni predlog in dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Tožbeni predlog je v obeh tožbenih zahtevkih enak, saj tožeča stranka v obeh primerih od tožene stranke zahteva, da ji plača določen znesek denarja (iz naslova vlaganj v stanovanje). V prvem zahtevku je tožeča stranka zahtevala zgolj polovico denarnega zneska, kot ga zahteva v konkretni pravdi, vendar to ne spreminja narave tožbenega predloga. V obeh primerih gre za isti tožbeni zahtevek na povračilo denarja, samo njegova višina je različna. Tu sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da prvi znesek predstavlja točno polovico zneska iz nove pravde. Povečanje zahtevka na povračilo vplačanega zneska denarja ne more spremeniti narave tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka v obeh primerih zahteva isti denar iz naslova povrnitve vlaganj. Do vtoževanega zneska (celotnega ali polovičnega) je lahko tudi samo enkrat upravičena. Tožbeni predlog oz. zahtevek je zato v obeh primerih enak.

Enaka je tudi dejanska podlaga obeh tožbenih zahtevkov. V obeh primerih tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da je upravičena do vtoževanega zneska, ker je prispevala k obnovi stanovanja. S to razliko, da je v prvi tožbi za utemeljitev povračila vlaganj v stanovanje navajala, da je šlo za prenovo skupnega stanovanja, ki je bila financirana iz skupnih sredstev, ustvarjenih v času trajanja zunajzakonske skupnosti s skupnim delom. V drugi tožbi pa je tožeča stranka del navedb opustila, hkrati pa navedla še, da je v času trajanja zunajzakonske skupnosti s tožencem vlagala v stanovanje iz svojega posebnega premoženja. Ne gre torej za bistveno drugačno dejansko pravno podlago, ki bi pomenila drugačen tožbeni temelj (tožbeni temelj je sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek).

Nova tožba je dopustna, če se isti tožbeni predlog opira na drug historični dogodek, in sicer tudi, če ima zahtevek v obeh primerih isto pravno podlago, ali če temelji na dejstvih, ki nastanejo po trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost sodbe iz prejšnje pravde. Ni pa dopustna nova tožba, ki se opira na isti sklop dejstev, čeprav se v njej nekatera dejstva dodajo ali opustijo in čeprav se zahtevek sklicuje na drugo pravno podlago (D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 163, Jan Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik št. 11-12, str. 911). V konkretnem primeru gre za isti sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. To, da je tožeča stranka nekatera dejstva dodala oz. odvzela, ne more pomeniti, da se je dejanska podlaga sodbe v bistvenem spremenila, saj dejansko podlago obeh zahtevkov predstavljajo dejstva iz istega historičnega dogodka. Oba tožbena zahtevka se nanašata na ista denarna sredstva, ki so bila vložena v istem času in za isti namen. Nova tožba zato ne more biti dopustna. Ni mogoče, da bi tožeča stranka ista dejstva lahko enkrat zatrjevala tako in drugič drugače ter na tej podlagi dvakrat vložila tožbo. Prav tako ni mogoče, da bi isto dejstvo iz istega historičnega dogodka po zavrnitvi prvega tožbenega zahtevka v novem tožbenem zahtevku postalo bistveno drugačno. Navsezadnje tožeča stranka novi zahtevek utemeljuje tudi na isti pravni podlagi (neupravičena obogatitev) kot v prejšnji pravdi. Čeprav pravna podlaga tožbe ni del tožbenega zahtevka, pa ni mogoče mimo dejstva, da je to, katera dejstva so pomembna za odločitev, odvisno tudi od pravne norme, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek. Ker se tožeča stranka v obeh primerih sklicuje na pravila o neupravičeni obogatitvi, je logično, da v novi tožbi ni mogla zatrjevati bistveno drugačnega dejanskega stanja, kot ga je zatrjevala v prejšnji pravdi.

Dejstveni kompleks, na katerem je zasnovana sodba v zadevi P 61/2007, je v celoti zajet s pravnomočnostjo dispozitiva, zato na istem dejstvenem kompleksu ni mogoče več graditi vsebinsko istega tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno odločilo, da sta tožbena zahtevka identična in da obstoji procesna ovira za vsebinsko odločanje v konkretni zadevi. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da je sodišče v prejšnjem postopku navedlo, da ima tožeča stranka možnost, da kljub pravnomočni zavrnitvi zahtevka, kot ga je postavila v prvi pravdi, postavi nov tožbeni zahtevek na drugačni trditveni podlagi.

Pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).