Jedro

Obdolženka je vozila po lokalni cesti, ki je označena kot javna pot, ki je prosto dostopna vsem in je namenjena javnemu cestnemu prometu, kar pomeni, da je mogoče pričakovati tudi druge udeležence javnega cestnega prometa. Tako ni dvoma, da gre za javno cesto v smislu 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, na kateri veljajo določila ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je v uvodoma navedeni sodbi obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega ji je izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, obdolženki pa je naložilo tudi plačilo sodne takse v višini 170,00 EUR.

2. Pravočasno pritožbo vlaga obdolženka po zagovorniku ter kot pritožbena razloga navaja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično napačno uporabo materialnega prava. Bistvo pritožbenih navedb je, da obdolženka kljub vožnji pod vplivom alkohola prekrška ni storila, ker je pot, po kateri je vozila, le zasebna pot in namenjena le dostopu do nepremičnin obdolženke, ne pa komurkoli drugemu, zato ne more imeti statusa javne ceste glede na Zakon o javnih cestah (ZJC) ter tega dejstva ne more spremeniti niti to, da je cesta po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Zagorje kategorizirana kot javna pot z oznako JP000, saj je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-190/02-9 z dne 15. 5. 2003 zapisalo, da javna cesta ne more biti na zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej z lastnikom oziroma lastniki sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča ali zoper njega izveden razlastitveni postopek. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno spremembo sodbe in ustavitev postopka zoper obdolženko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolženki ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo pritožnice, na kar mora višje sodišče paziti že po uradni dolžnosti, prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

5. Iz razlogov sodbe izhaja, da je obdolženkin zagovornik zagovarjal stališče, da je do prekrška prišlo na zasebnem zemljišču obdolženke, že v postopku pri sodišču prve stopnje, kar pa je sodišče v točki 7 razlogov sodbe zavrnilo s prepričljivimi razlogi, ki jim pritrjuje tudi višje sodišče. Najprej je glede na spisovne podatke pravilno ugotovilo, da je obdolženka vozila po lokalni cesti, ki je v Prostorsko informacijskem sistemu kategorizirana kot javna pot pod št. JP000, nato je na podlagi s strani obrambe predloženega aerofoto posnetka ugotovilo, da je ta javna pot razvidna iz zračnega posnetka kot makadamska pot, pri čemer je utrjena makadamska pot, kar je razvidno tudi iz fotografije, oprlo se je tudi na zagovor obdolženke, da je pot, na kateri je storila prekršek, kategorizirana kot javna pot. Na podlagi ocenjenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je cesta, po kateri je obdolženka vozila pod vplivom alkohola, javna pot, ki je prosto dostopna vsem pod enakimi pogoji za vožnjo in je namenjena javnemu cestnemu prometu ne glede na dejstvo, da jo v praksi uporabljajo pretežno člani obdolženkine družine, zato na tem cestnem odseku veljajo določbe ZPrCP in drugih cestnoprometnih predpisov. Višje sodišče ugotavlja, da tudi pritožbene navedbe potrjujejo, da ima konkretna pot oznako kategorizacije JP000, kar izkazuje, da ne gre za zasebno cesto, ki bi bila namenjena le obdolženki in članom njenega gospodinjstva, saj bi bila sicer ograjena in bi bila na njej fizično prepovedana vožnja vsem drugim razen lastnikom; pač pa gre za javno pot, ki je prosto dostopna vsem in je namenjena javnemu cestnemu prometu, kar pomeni, da je mogoče pričakovati tudi druge udeležence javnega cestnega prometa, zato veljajo določila ZPrCP in drugih predpisov. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je navedena pot sicer kategorizirana kot javna pot, da pa je v bistvu zasebna pot. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da je to zasebna pot, ki pelje izključno do obdolženkinega doma ter je tako rekoč pravno nepomembno, da je cesta po Odloku o kategorizaciji občinskih cest v Občini Zagorje kategorizirana kot javna pot. Ni niti pomembno, kakšna je po izgledu (pri čemer pritožba niti ne zavrne ugotovitev sodišča, da gre za utrjeno makadamsko pot), temveč je pomembna kategorizacija, kajti to dejstvo dovoljuje vožnjo tudi drugim udeležencem cestnega prometa (in ne le obdolženki in njenemu možu). Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-190/02-9 z dne 15. 5. 2003, da javna cesta ne more biti na zemljišču v zasebni lasti, ne da bi bil prej sklenjen pravni posel za pridobitev zemljišča. Pritožba ne izkaže, da so zemljišča, po katerih poteka javna pot, vknjižena kot lastnina obdolženke, poleg tega trditvam zagovornika nasprotuje tudi vsebina zapisnika o zaslišanju obdolženke, ki izkazuje, da je obdolženka v zagovoru priznala, da je navedena pot strma, makadamska in zelo ozka, da pa je javna pot, ki pa je bila pred tem le njihova zasebna pot. V nadaljevanju zagovora je tudi pojasnila, da se je dogovorila z lokalno skupnostjo, da bo sofinancirala vzdrževanje, kar kaže na pravni posel med obdolženko in lokalno skupnostjo. Sicer pa za trditev, da kategorizacija ni ustrezna oziroma ne ustreza dejanskemu stanju, pritožba ne prilaga nobenih dokazil, da bi bil sprožen postopek pri Ustavnem sodišču RS za ugotovitev neustavnosti Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Zagorje, na podlagi katerega je bila ta lokalna pot kategorizirana kot JP000. Višje sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre za javno pot, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem in za katero torej veljajo pravila Zakona o pravilih cestnega prometa ter podzakonskih predpisov.

6. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, da je obdolženka vozila po lokalni cesti iz smeri naslova C. 4 v smeri naslova C. 6, ki je označena kot javna pot, ni dvoma, da gre za javno cesto v smislu 24. točke 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1) „Cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi“. Glede na 2. točko prvega odstavka 3. člena ZPrCP, da je cestni promet promet vozil, pešcev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet "ter po drugem odstavku 13. člena ZPrCP "policisti nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet, nadzirajo stanje in prevoznost teh cest, vozila, tovor v in na vozilih, voznike in druge udeležence cestnega prometa, ter izvajajo pooblastila določena z mednarodnimi pogodbami, s tem zakonom ali drugimi predpisi, ki se nanašajo na varnost cestnega prometa", pa tudi ni dvoma, da so policisti utemeljeno in zakonito opravili tudi preverjanje psihofizičnega stanja obdolženke kot udeleženke javnega cestnega prometa v skladu z določili 107. člena ZPrCP. Pritožbena zatrjevanja o kršitvah materialnega prava in s tem o pritožbenem razlogu iz 2. točke 154. člena ZP-1 so zato neutemeljena.

7. Glede na v postopku nedvomno ugotovljeno dejstvo, da je obdolženka vozila po lokalni cesti pod vplivom alkohola, saj to izhaja iz njenega zagovora in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti v prilogi A2 (kjer je obdolženka s podpisom potrdila strinjanje z zapisanim, da je pri njej kot voznici indikator alkohola pokazal 0,80 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ter se je z rezultatom strinjala, zato ji ni bil odrejen strokovni pregled ali preizkus z etilometrom), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni dvoma o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, saj je obdolženka imela z upoštevanjem tolerance proizvajalca prisotnost alkohola 0,75 mg/l, kar pomeni znatno več od dovoljene koncentracije alkohola za voznika (0,25 mg/l) in tudi bistveno več od 0,52 mg/l, pri kateri se voznik spozna za odgovornega za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Tako je potrebno zavrniti tudi pritožbene navedbe v zvezi s pritožbenim razlogom po 3. točki 154. člena ZP-1. 8. V okviru razširjenega preizkusa (na podlagi določil 165. člena ZP-1) je višje sodišče preizkusilo tudi obdolženki izrečene sankcije in ugotovilo, da je bila globa izrečena na spodnji predpisani meji (ob dejstvu, da je predpisana najmanj 1.200,00 EUR in največ 5.000,00 EUR), pri čemer iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče v točki 9 primerno pojasnilo, katere okoliščine (v smislu določil 26. člena ZP-1) je upoštevalo pri odmeri globe obdolženki; prav tako je bila obdolženki poleg globe izrečena še obvezno predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk. 9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker pritožba ni bila uspešna, je višje sodišče obdolženki na podlagi 147. člena ZP-1 ter v skladu z določili Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v znesku 255,00 EUR. Pri odmeri višine sodne takse je upoštevalo tar. št. 8132, 8111 in 8114 ZST-1, pri čemer bo morala obdolženka sodno takso plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo v pozivu naveden, v nasprotnem primeru se bo prisilno izterjala.