Jedro

Tožnici kot lastnici zemljišča izkazujeta pravni interes za udeležbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po 43. členu ZUP. Zato je njun predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ ugodil predlogu A.A. in B.B. za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-1154/2011/20 (7102) z dne 27. 2. 2012, izdanega tožniku kot investitorju za rušitev obstoječega stanovanjskega objekta do nivoja kleti in gospodarskega objekta ter gradnjo manj zahtevnega objekta – stanovanjske hiše (P + M) nad obstoječo kletjo, nadstrešnice in opornih zidov, na zemljišču s parc. št. 193/9 k.o. …, in sicer v obsegu, da se postopka kot stranki udeležita tudi predlagateljici (1. točka izreka). S tem sklepom se zadrži izvršitev predmetnega gradbenega dovoljenja (2. točka izreka).

Tožnik je zoper ta sklep vložil pritožbo, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 35108-138/2012/7(06411117) z dne 22. 11. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve navedenih upravnih aktov izhaja, da sta predlagateljici vložili predlog za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Prvostopni organ je ugotovil, da je predlog za obnovo postopka pravočasen, saj je bilo predmetno gradbeno dovoljenje izdano 5. 3. 2012, predlog za obnovo postopka pa je bil poslan priporočeno po pošti dne 27. 3. 2012 in je vložen v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ko sta predlagateljici obnove izvedeli za dokončno gradbeno dovoljenje. Razen tega iz ugotovitev obeh upravnih organov izhaja, da dostop do zemljišča investitorja od javne ceste delno poteka po zemljiščih predlagateljic obnove, ki v postopku obnove gradbenega dovoljenja nista sodelovali, čeprav bi jima zaradi posega v njune solastninske pravice na zemljiščih s parc. št. 589/11, 2589/2, 589/8, 589/9, 589/10, 589/11, 591/1, 591/2 in 591/3 k.o. ... in po zemljišču s parc. št. 193/11 k.o. ..., ki se navezuje na javno cesto, taka pravica morala biti dana. Ker je z izvrševanjem poti po zemljiščih predlagateljice obnove poseženo v pravice in pravne koristi predlagateljic, jima je potrebno po 43. členu ZUP priznati pravico do udeležbe v postopku, končanem z dokončnim gradbenim dovoljenjem.

Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da predlagateljici v predlogu nista izkazali okoliščine, kdaj sta bili seznanjeni z dejstvom, da je izdano gradbeno dovoljenje. Navajata le, da bi naj bilo iz uradnega zaznamka razvidno, kdaj sta pri prvostopnem organu vpogledali v upravni spis. Razen tega meni, da je okoliščina, da stranki nista bili pritegnjeni v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, napaka upravnega organa. Po mnenju tožeče stranke pa upravni organ tudi ni presojal, ali imata predlagateljici obnove postopka izkazan pravni interes za sodelovanje v postopku oziroma ali imata pravno korist v upravni stvari. Predlagateljici namreč svoj interes utemeljujeta le z dejstvom, da sta lastnici nepremičnine, po kateri naj bi potekala dostopna pot do nepremičnine, glede katere je izdano gradbeno dovoljenje. Pri tem pa ne zatrjujeta, da jima s tem nastaja škoda, niti zakaj predlog podajata. Sicer tožeča stranka opozarja, da dejansko stanje v naravi glede izdaje gradbenega dovoljenja ni in ne bo spremenjeno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovljen postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Odgovor na tožbo sta vložili tudi A.A. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu 3. alinee 16. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZUS-1. Navajata, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, saj sta predlagateljici vpogledali v upravni spis 21. 3. 2013, gradnja pa se je pričela izvajati 19. 3. 2012. Obnova postopka je bila dovoljena zaradi posega v solastniške pravice predlagateljic na navedenih nepremičninah in bi jima moral biti tak status priznan v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Iz navedenih razlogov sta pravni interes in pravna korist predlagateljic obnove po določbi 43. člena ZUP izkazana. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne, priglašata pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe, da so v predmetni zadevi verjetno izkazane okoliščine za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je pravnomočno končan, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec (pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, za kar v obravnavani zadevi tudi ne gre), ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po 9. točki 260. člena ZUP je mogoče predlagati obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP).

Glede na v upravnem postopku ugotovljena dejstva sodišče nima nobenih pomislekov, da je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano dne 27. 2. 2012, tožnik ga je sprejel 6. 3. 2013, predlagateljici obnove sta vpogledali v upravni spis 21. 3. 2013, predlog za obnovo postopka pa je bil vložen dne 27. 3. 2012 in tako ne more biti nobenega dvoma, da je vložen v zgoraj navedenem zakonsko določenem roku enega meseca.

Razen tega se sodišče tudi strinja s stališčem, da bi predlagateljicama obnove morala biti dana možnost udeležbe v postopku. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec) – prvi odstavek 43. člena ZUP. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP).

V predmetni zadevi ni sporno, da dostop do nepremičnine investitorja poteka tudi po zemljiščih, katerih solastnici sta predlagateljici obnove postopka. Kot lastnici zemljišča, po katerem se dostopa do predmetne nepremičnine, pa imata predlagateljici z zakonom določene pravice. Te opredeljuje Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (prvi odstavek 37. člena SPZ). Lastnik stvari lahko stvar uporablja in z njo razpolaga na najabsolutnejši način ter hkrati vse druge izključi iz te uporabe in razpolaganja (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 213). SPZ zagotavlja varstvo lastninske pravice kot vrnitveni zahtevek (92. člen SPZ) in zahtevek zaradi zaščite pred vznemirjanjem (99. člen SPZ). Vsebina lastninske pravice je torej neposredna na zakon oprta pravna korist, oseba, ki varuje takšno pravno korist, pa izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku po 43. členu ZUP.

Ker tožnici izkazujeta pravni interes za udeležbo v postopku po 43. členu ZUP, je njun predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP utemeljen. Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami pravilnosti takšne odločitve ne more izpodbiti. Za odločitev o predlogu za obnovo postopka ni relevantno, kako je okoliščina, ki je razlog za obnovo postopka, nastala. Če so pogoji za obnovo postopka izkazani, je treba takšnemu predlogu ugoditi. Tudi stališču tožeče stranke, da bi moral upravni organ ugotavljati ali tožnicama nastaja škoda, ni mogoče pritrditi. Kot je zgoraj obrazloženo, je lastninska pravica neposredna in na zakon oprta pravna korist sama po sebi. Posegi v lastninsko pravico so dopustni le v skladu z zakonom. Glede na to predlagateljici obnove izkazujeta pravni interes za udeležbo v postopku, kot je zgoraj obrazloženo.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča in tožena stranka sta zahtevali tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, morata torej stranki sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.