Jedro

Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca po petem odstavku 15. člena Uredbe je torej v prvi vrsti poudarjena preživninska obveznost otrok upravičenca, ki so poleg upravičenca prvi v vrsti za plačilo storitev. Zato se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR ne zavezuje tudi zakonca zavezanca. Dohodek zakonca se zato upošteva v manjši meri, ker je, kot že rečeno, primarno zaradi preživninske zaveze do staršev doplačilo dolžan zagotavljati zavezanec. Tako se dohodek zakonca v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine, ki je znesek, ki mora ostati upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev (5. točka 2. člena Uredbe). Medtem ko se nadalje pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca dohodek zakonca upošteva omejeno, največ do polovice meje socialne varnosti družine. V tem delu enačba za izračun plačilne sposobnosti zasleduje tudi cilj, da zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca niso socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženke št. 12302-90/2016-3 z dne 19. 12. 2016 in št. 1233-1852/2011 z dne 18. 8. 2016 ter zahtevek za ugotovitev, da tožnica ni zavezanka za plačilo institucionalnega varstva. Zavrglo je tožbo v delu za odpravo sklepa št. 1233-1852/2011 z dne 22. 8. 2016 in povrnitev stroškov upravnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče in pred tem toženka, pri ugotavljanju plačilne sposobnosti in višine oprostitve ne bi smelo uporabiti določbe petega odstavka 15. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 110/04 in naslednji), ker je neustavna. Očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker naj sodišče ne bi odgovorilo na odločilne pritožbene navedbe.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica v uvodu revizije navaja, da jo vlaga tudi zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu za odpravo sklepa toženke z dne 22. 8. 2016. Vendar v nadaljevanju revizije ne obrazloži razlogov za izpodbijanje sklepa, zato Vrhovno sodišče sklepa sodišča druge stopnje ni presojalo.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o zatrjevani neustavnosti določbe petega odstavka 15. člena Uredbe (360. člen ZPP). Nestrinjanje z njimi pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu - ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo.

11. V obravnavanem primeru je vlogo za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva (oskrbe v domu upokojencev) vložila upravičenka M. G. Ker je toženka ugotovila, da prispevek upravičenke za storitev institucionalnega varstva znaša 494,28 EUR, medtem ko je oproščena plačila te storitve v višini 612,28 EUR, so glede na vrstni red plačil razliko dolžni doplačati zavezanci, otroci upravičenke. Toženka je v izpodbijanih odločbah izračunala njihovo plačilno sposobnost. Nato je določila za vsakega posameznega zavezanca njegov delež1 ter na podlagi teh deležev izračunala prispevek glede na njihovo plačilno sposobnost in njihovo oprostitev. Za zavezanca K. G. in zavezanko B. G. je uporabila pooblastilo iz drugega odstavka 31. člena Uredbe in jima priznala oprostitev v višjem znesku, kot bi jima šla po merilih Uredbe zaradi plačevanja stroškov študija njihovih otrok. Po izpodbijanih odločbah prispevek K. G. znaša 40,00 EUR, oprostitev pa 572,28 EUR, prispevek M. M. znaša 97,16 EUR, oprostitev 515,12 EUR, prispevek B. G. znaša 60,00 EUR, oprostitev 552,28 EUR in prispevek tožnice znaša 268,10 EUR ter oprostitev 344,18 EUR.

12. Uredba določa merila za ugotavljanje meje socialne varnosti družine v 14. členu in plačilno sposobnost v 15. členu. Slednja se v primeru, ko gre za zavezanca, ki ima družino, ugotavlja glede na plačilno sposobnost družine (tretji odstavek 15. člena Uredbe). Plačilno sposobnost tožnice je toženka izračunala na podlagi petega odstavka 15. člena Uredbe. Ta določa, da je plačilna sposobnost zavezanca, katerega zakonec ali oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ima lastni dohodek, je presežek ugotovljenega dohodka zavezanca, povečanega za višino ugotovljenega dohodka zakonca oziroma osebe, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar ne več kot za polovico meje socialne varnosti družine, nad mejo socialne varnosti družine.

13. V izpodbijanih odločbah je toženka ugotovila dohodek družine kot seštevek mesečnega dohodka tožnice in njenega moža, kar znese 1.719,75 EUR. Glede na minimalni dohodek v višini 490,98 EUR znaša meja socialne varnosti tožničine družine 1.006,90 EUR. Meja socialne varnosti družine se določi kot vsota minimalnega dohodka družine in 30% ugotovljenega dohodka družine (prvi odstavek 14. člena Uredbe). Plačilno sposobnost tožnice je toženka izračunala tako, da je ugotovljenemu dohodku tožnice v znesku 900,66 EUR prištela dohodek moža največ do višine polovice meje socialne varnosti družine, kar je v obravnavanem primeru 503,45 EUR, torej skupaj 1.404,11 EUR, nato pa je od tako dobljenega zneska odštela znesek meje socialne varnosti (1.404,11 EUR - 1.006,90 EUR). Plačilna sposobnost torej znaša 397,21 EUR, kolikor je nad mejo socialne varnosti družine v znesku 1.006,90 EUR. Glede na razmerje plačilnih sposobnosti drugih zavezancev znaša tožničin delež 43,79 %, oziroma 268,10 EUR prispevka in 344,18 EUR oprostitve.

14. Tožnica nasprotuje načinu izračuna njene plačilne sposobnosti, kot je določen v petem odstavku 15. člena Uredbe, ne pa tudi sami višini tako izračunane plačilne sposobnosti, niti višini prispevka za plačilo storitev za upravičenko. Meni, da je določba petega odstavka 15. člena Uredbe neustavna. Nasprotovala naj bi 2. členu Ustave RS, ker je plačilna sposobnost zavezanca obratno sorazmerna z višino dohodkov zavezančevega zakonca.

15. Ne drži revizijski očitek, da je Uredbi prepuščeno določanje pravic in obveznosti upravičencev in zavezancev, kar naj bi bilo v nasprotju s 87. členom Ustave RS. Dolžnost plačila storitev institucionalnega varstva in zavezance za plačilo ureja določba 100. člena ZSV, medtem ko Uredba določa le merila za izračun.

16. Izračun plačilne sposobnosti zavezanca iz petega odstavka 15. člena Uredbe je res zasnovan tako, kot zatrjuje tožnica, in sicer je plačilna sposobnost zavezanca višja, ko so dohodki zakonca nižji in obratno, plačilna sposobnost zavezanca se niža ob višanju dohodkov njegovega zakonca. Razlog za takšno ureditev je v določbi 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami), ki govori o dolžnosti otrok, da preživljajo svoje starše. Ta določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Tudi po definiciji iz 3. točke 2. člena Uredbe je zavezanec fizična oseba, ki ni družinski član, če jo z upravičencem do storitve veže preživninska obveznost po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in druga pravna ali fizična oseba, ki jo k plačilu stroškov oskrbe ali institucionalnega varstva za upravičenca zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel. 17. Pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca po petem odstavku 15. člena Uredbe je torej v prvi vrsti poudarjena preživninska obveznost otrok upravičenca, ki so poleg upravičenca prvi v vrsti za plačilo storitev. Zato se ob večanju dohodka zavezanca povečuje njegova plačilna sposobnost in obratno. Preživninska obveznost iz 124. člena ZZZDR pa ne zavezuje tudi zakonca zavezanca. Dohodek zakonca se zato upošteva v manjši meri, ker je, kot že rečeno, primarno zaradi preživninske zaveze do staršev doplačilo dolžan zagotavljati zavezanec. Tako se dohodek zakonca v celoti upošteva pri izračunu meje socialne varnosti družine, ki je znesek, ki mora ostati upravičencu in njegovim družinskim članom oziroma zavezancu in njegovim družinskim članom za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev (5. točka 2. člena Uredbe). Medtem ko se nadalje pri izračunu plačilne sposobnosti zavezanca dohodek zakonca upošteva omejeno, največ do polovice meje socialne varnosti družine. V tem delu enačba za izračun plačilne sposobnosti zasleduje tudi cilj, da zaradi plačila storitev institucionalnega varstva za upravičenca niso socialno ogroženi otroci in zakonec zavezanca za plačilo. Preživljanje otrok in zakonca, ki jih je zavezanec dolžan preživljati, ima namreč prednost pred preživljanjem staršev (določba 131.b člena ZZZDR). V nasprotnem primeru bi bil tudi zakonec zavezanca dolžan preživljati upravičenca (starša zavezanca) oziroma bi nanj prešla glavnina preživninske obveznosti, kar pa nima podlage v veljavnih pravnih predpisih. Takšna ureditev bi bila celo v nasprotju z določbo 124. člena ZZZDR.

18. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Tako, da je seštela plačilno sposobnost vseh treh zavezancev in nato plačilno sposobnost vsakega zavezanca posebej delila s tem seštevkom.