Jedro

Revizijsko sodišče je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je, ob upoštevanju tega, da slovenska zakonodaja za pridobitev pravice do starostne pokojnine izrecno določa pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine potrebno upoštevati obstoj obveznega zavarovanja v tuji državi, če zavarovancu zaradi tega ni kršena pravica do enakega obravnavanja, oziroma da ni diskriminiran zaradi obveznega zavarovanja v tujini.

Za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku tožena stranka nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1. To sicer ne pomeni, da takšne odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična, vendar le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala. Tožnik, v kolikor bi bil tudi po 26. 10. 2010 vključen v obvezno zavarovanje v Italiji, od tega dne dalje ne bi bil upravičen do izplačila starostne pokojnine v Sloveniji. Ker pa je bil tožnik v Italiji vključen v obvezno zavarovanje zgolj do 29. 5. 2010, ni podlage niti za to, da bi odločba o ustavitvi izplačevanja pokojnine učinkovala za naprej, torej od 26. 10. 2010 dalje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2011 in št. ... z dne 26. 10. 2010 in je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 447,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe na TRR št. ... pri Banki d.d., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 275,23 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2011 in št. ... z dne 26. 10. 2010, ter da je tožena stranka tožniku dolžna v 8 dneh po vročitvi sodbe povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP vložil tožnik. Tožnik poudarja, da toženi stranki nikoli ni zamolčal, da je bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Italiji. Sodišče v obrazložitvi ni navedlo, da med strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik pravico do pokojnine uveljavljal le na podlagi plačanih prispevkov v R Sloveniji in tako ni združeval delovne dobe v obeh državah. Zato za konkretni spor sploh ni pomembno ali je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine v R Sloveniji vključen v obvezno zavarovanje v R Italiji. Tožniku je bila pravica priznana na podlagi dejstva, da je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 61 let in 7 mesecev starosti ter 28 let, 8 mesecev in 17 dni pokojninske dobe, zaradi česar je izpolnil pogoje po 36. čl. ZPIZ-1. Tožnik od 22. 9. 2007 dalje v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. Tudi v Italiji je tožnik vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine le na podlagi dobe, dosežene v Italiji. Tožnik izpostavlja, da če se je sodišče postavilo na stališče, da je pogoj prenehanja zavarovanja pomemben v zvezi s presojo začetka izplačevanja pokojnine, potem bi moralo pogoj prenehanja zavarovanja upoštevati tudi v zvezi s pridobitvijo pravice do pokojnine (glede na 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1). Če pa bi sodišče upoštevalo pogoj prenehanja zavarovanja tudi kot pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot to izhaja iz 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1, potem bi moralo zaključiti, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanih odločb posegla v pravnomočno odločbo z dne 19. 3. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da z odločbo z dne 19. 3. 2008 tožena stranka ni odločila o izplačevanju starostne pokojnine, saj je izrek navedene odločbe enak izreku odločbe tožene stranke z dne 27. 10. 2010, na podlagi katere tožena stranka od 30. 5. 2010 dalje dejansko izplačuje starostno pokojnino. Tožena stranka je z izdajo izpodbijanih odločb kršila določbe ZUP. Med strankama je nesporno, da je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 3. 2008 postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka pa v to pravnomočno odločbo ni posegla na podlagi izrednih pravnih sredstev, temveč je izdala izpodbijano odločbo, s katero je tožniku ustavila izplačevanje pokojnine za nazaj. Če je tožena stranka začela postopek po uradni dolžnosti, ima kljub temu odločba, izdana v tem postopku, lahko učinek le za naprej, ne pa tudi za nazaj. Takšno stališče so zavzela tudi že instančna sodišča (VIII Ips 216/2010; Psp 206/2012). Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 156. čl. ZPIZ.1, saj se pogoj prenehanja zavarovanja lahko nanaša le na zavarovanje v Sloveniji. Tožnik ni bil zavarovan v Sloveniji, temveč v Italiji. Ker je v 2. odst. 156. čl. ZPIZ-1 za pridobitev pravice do pokojnine določen pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, to je prenehanja obveznega zavarovanja, določenega v ZPIZ-1 in sicer na katerikoli podlagi, določeni od 13. do 34. čl. ZPIZ-1, tožnik pa na nobeni od teh podlag ni bil zavarovan v Sloveniji, je ob izpolnjevanju pokojninske dobe in starosti, v spornem obdobju izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice in izplačila pokojnine zgolj in izključno samo na podlagi pokojninske dobe, pridobljene v Sloveniji. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko se sklicuje na določbe Uredbe (ES) št. 883/2004 in Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71. Namen sistema pokojninskega zavarovanja je, da se ob izpolnitvi pogojev - dopolnitvi določene starosti in pokojninske dobe - glede na plačane prispevke zavarovancem zagotovi pravica do starostne pokojnine. ZPIZ-1 je ob tem določil še pogoj prenehanja zavarovanja. Ta pogoj pa je lasten slovenskemu sistemu pokojninskega zavarovanja in se torej lahko upošteva le obstoj ali prenehanje obveznega zavarovanja v Sloveniji, ne pa tudi v drugih državah članicah EU, saj številne od njih, tudi Italija, omogočajo, da je oseba hkrati prejemnik pokojnine in vključena v obvezno zavarovanje. Dejstvo obstoja obveznega zavarovanja v drugi državi članici EU v ničemer ne vpliva na slovenski sistem zavarovanja. Stališče sodišča bi lahko pripeljalo do tega, da tožnik v primeru, da bi do smrti ostal v delovnem razmerju v Italiji, nikoli ne bi prejel starostne pokojnine v Sloveniji. Pravila EU ne dajejo podlage za takšno razlago. Tožnik je bil dejansko v slabšem položaju kot ostale osebe, ki so obvezno zavarovane na območju Slovenije, saj je diskriminiran zato, ker je plačeval dvojne prispevke, kar pa je nedopustno, nezakonito in hkrati pomeni tudi kršitev ustavno zagotovljenih pravic.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob dejanskem stanju, kot izhaja iz listin v spisu, zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se pritožba zgolj pavšalno sklicuje.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 24. 1. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 26. 10. 2010, s katero je toženec tožniku z dnem 22. 9. 2007 ustavil izplačevanje starostne pokojnine.

Iz listin v spisu je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 19. 3. 2008 priznana pravica do starostne pokojnine od dne 22. 9. 2007 dalje. Po tem, ko je italijanski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženi stranki dne 11. 8. 2010 posredoval obrazec E 205, iz katerega je bilo razvidno, da je bil tožnik na dan priznanja pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji in ves čas uživanja te pokojnine do 29. 5. 2010, vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje v Republiki Italiji, je tožena stranka izdala izpodbijani odločbi. Tako je sporno, ali je tožena stranka tožniku ob dejstvu, da je bil že ob priznanju pravice do starostne pokojnine v Italiji vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v rednem postopku utemeljeno ustavil izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, vse od upokojitve dalje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pritrdilo toženi stranki, pritožbeno sodišče pa s takšno odločitvijo ne soglaša. Tožniku je bila starostna pokojnina z odločbo z dne 19. 3. 2008 priznana na podlagi 36. člena ZPIZ-1 ob dopolnitvi 31 let in 7 mesecev starosti ter 28 let, 8 mesecev in 17 dni pokojninske dobe. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je, ob izpolnitvi pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, po 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 tudi prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Tožnik od dne 22. 9. 2007 dalje v Sloveniji ni bil več vključen v obvezno zavarovanje, vključen pa je bil v obvezno zavarovanje v Italiji.

Na vprašanje, ali je osebi pravico do starostne pokojnine mogoče priznati kljub temu, da je v drugi državi članici EU še vključena v obvezno zavarovanje, je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS. Na podlagi načela enakega obravnavanja iz 3. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in člane njihovih družin, ki se gibljejo v okviru skupnosti, ki zajema tudi izenačevanje dejstev, in izrecnega načela enakega obravnavanja dejstev iz 5. člena, od 1. 5. 2010 dalje veljavne Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, je zavzelo stališče, da je ob upoštevanju tega, da slovenska zakonodaja za pridobitev pravice do starostne pokojnine izrecno določa pogoj prenehanja obveznega zavarovanja, v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine potrebno upoštevati obstoj obveznega zavarovanja v tuji državi, če zavarovancu zaradi tega ni kršena pravica do enakega obravnavanja, oziroma da ni diskriminiran zaradi obveznega zavarovanja v tujini. Pri tem je poudarilo tudi, da je tožnik, ki je v Avstriji družbenik in poslovodna oseba in kot tak po avstrijskih predpisih vključen v obvezno zavarovanje, obravnavan enako, kakor zavarovanci, ki so obvezno zavarovani pri tožencu. Do neenakega obravnavanja bi prišlo prav v primeru, če bi bila tožniku ob enakih dejstvih priznana pravica do starostne pokojnine, saj bi bil s tem v boljšem položaju kot osebe, ki so obvezno zavarovane pri tožencu.(1) Enako velja tudi v obravnavanem primeru. Pri tem je pomembno le dejstvo, da je bil tožnik ob upokojitvi po italijanskih predpisih vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnikovo stališče, da obstoj obveznega zavarovanja v Italiji, ne vpliva na slovenski sistem zavarovanja, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je tako zmotno, pritožbeni očitki v zvezi z diskriminacijo in kršitvijo ustavnih pravic pa neutemeljeni.

Utemeljeno pa tožnik v pritožbi poudarja, da je odločba tožene stranke z dne 19. 3. 2008, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od dne 22. 9. 2007 dalje, postala pravnomočna. Prav to je, po stališču pritožbenega sodišča, bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Tožena stranka je namreč z izpodbijanima odločbama, izdanima v rednem postopku, posegla v pravnomočno pravno razmerje, takšna odločitev pa lahko velja le za naprej, to je od izdaje odločbe dalje.

Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP). Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (4. odstavek 225. člena ZUP). Vrhovno sodišče RS je že zavzelo tudi stališče, da pravnih učinkov pravnomočne odločbe ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To pa ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati, saj jo je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.(2) Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v rednem postopku in ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri tem je kot pravno podlago navajala 1. odstavek 178. člena ZPIZ-1. Te določbe pa v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik je bil namreč že v času, ko je tožena stranka izdala odločbo o pravici do starostne pokojnine, vključen v obvezno zavarovanje v Italiji. To pa pomeni, da se tožnik ni reaktiviral, oziroma začel opravljati dejavnost po pridobitvi pravice do pokojnine, zaradi česar tožena stranka v določbi 178. člena ZPIZ-1 ni imela pravne podlage, da bi tožniku ustavila izplačevanje starostne pokojnine za nazaj.(3) Prav tako pravna podlaga za izpodbijani odločbi ni podana v 1. odst. 157. čl. ZPIZ-1, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Slednji govori zgolj o tem, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, kar v konkretnem primeru sicer ni bilo podano in bi torej tožena stranka to dejstvo morala upoštevati, v kolikor bi zanj vedela ob izdaji odločbe z dne 19. 3. 2008. Ker pa zanj ni vedela in je izdala odločbo o priznanju in odmeri starostne pokojnine, ta pa je postala pravnomočna, tožena stranka v zaključeno razmerje med strankama ni mogla poseči z rednimi pravnimi sredstvi. Takšnega postopanja ji namreč 1. odst. 157. čl. ZPIZ-1 ne omogoča. Odločba o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, izdana v rednem postopku, se lahko glasi le za naprej, in sicer na podlagi ugotovitve o prenehanju zakonskih pogojev za njeno izplačevanje. V sodbi opr. št. VIII Ips 216/2010 z dne 7. 2. 2012, na katero utemeljeno opozarja tudi tožnik v pritožbi, je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da za izdajo odločbe o ustavitvi izplačevanja za nazaj v rednem postopku toženec nima posebne zakonske podlage v ZPIZ-1, kar pa sicer ne pomeni, da se takšna odločba za naprej ne bi smela izdati in da bi bila tudi takšna odločba že sama po sebi nična – vendar le z veljavnostjo v naprej in z deklariranjem dejstva, da je podlaga za izplačevanje, ki izhaja že iz zakona, prenehala. Izplačevanje pokojnine je urejeno v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1, ki določa, da pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tako oseba ne more biti hkrati uživalec pokojnine in zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tudi ne v drugi državi članici EU. Za konkreten primer to pomeni, da bi se tožniku z odločbo z dne 26. 10. 2010 izplačilo starostne pokojnine lahko ustavilo le od izdaje odločbe dalje, to je od 26. 10. 2010 dalje, saj je pravna podlaga za to podana v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnik, v kolikor bi bil tudi po 26. 10. 2010 vključen v obvezno zavarovanje v Italiji tako od tega dne dalje ne bi bil upravičen do izplačila starostne pokojnine v Sloveniji. Ker pa je bil tožnik v Italiji vključen v obvezno zavarovanje zgolj do 29. 5. 2010, ni podlage niti za to, da bi odločba o ustavitvi izplačevanja pokojnine učinkovala za naprej, torej od 26. 10. 2010 dalje, zato je bilo potrebno izpodbijani odločbi v celoti odpraviti.

Tožena stranka je glede na to, da je bil tožnik v Italiji obvezno zavarovan do 29. 5. 2010, dne 27. 10. 2010 izdala odločbo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 30. 5. 2010 dalje, za vmesno obdobje, torej za čas, ko je tožnik neupravičeno prejemal starostno pokojnino, to je od 22. 9. 2007 do 29. 5. 2010 pa je bila na podlagi 275. člena ZPIZ-1 tudi že izdana odločba z dne 16. 2. 2011 o preplačilu dajatev oziroma vrnitvi neupravičeno izplačanega zneska, vendar pa slednja ni predmet tega spora in sodišče zato o njej ni odločalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 24. 1. 2011 in 26. 10. 2010. Ker je tožnik v postopku uspel, je pritožbeno sodišče skladno z načelom uspeha v postopku (154. in 155. čl. ZPP) ponovno odločalo o odmeri stroškov postopka. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 447,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker gre v tem sporu za spor o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine in se torej vrednosti predmeta ne da določiti po prostem preudarku glede na pomen stvari, so stroški odmerjeni na podlagi 2. odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT), in predstavljajo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok 169,20 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV v znesku 74,50 EUR, kar glede na uspeh tožnice v sporu skupaj znaša 447,00 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP tožniku priznalo stroške pritožbe v znesku 275,23 EUR (po tar. št. 3210 in 22 % DDV) in jih naložilo v plačilo toženi stranki, z rokom 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 196/2010 z dne 9. 5. 2011. Op. št. (2): Tako Vrhovno sodišče RS v več zadevah, na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 547/2008. Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 15/2013 z dne 7. 6. 2013.