Jedro

Iz opisa dejanja je razvidno, da je obsojenka v ambulanti tam zaposleni osebi govorila o alarmantnih vesteh, češ da je bil izvršen atentat na maršala Tita, ko se je nahajal na Brdu, da se je z Brda umaknil celotni generalni štab in da zapirajo vse oficirje JA, ki držijo s Sovjetsko zvezo, kar pa ni mogoče opredeliti kot dejanja, naperjenega v nasilno rušenje ali ogrožanje ljudske oblasti in zato tudi ne kot "kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast".

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obs. M.G. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je avgusta 1948 kot uslužbenka Državnega zavoda za socialno zavarovanje v ambulanti tovarne T. v K. govorila J.Š.-ju o alarmantnih vesteh, češ, da je bil izvršen atentat na maršala Tita, ko se je nahajal na Brdu, da se je z Brda umaknil celotni generalni štab in da zapirajo vse oficirje JA, ki drže s Sovjetsko zvezo; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenke proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo z dne 17.2.1949 obs. M.G. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zoper ljudsko oblast in ji po občih določilih prava z uporabo Kazenskega zakonika (KZ-47) izreklo kazen 7 mesecev odvzema prostosti, v katero ji je vštelo čas prebit v priporu od 16.10.1948 dalje. Obsojenki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopanja, plačila povprečnine pa jo je oprostilo.

Zoper to pravnomočno sodbo je na podlagi 1. odstavka 421. člena ZKP vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.2.1949 spremeni tako, da na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obs. M.G. oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obtožba je obsojenkino ravnanje opredelila kot sovražno propagando po 9. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ, št. 59/46 in 106/47), vendar je že prvostopno sodišče ugotovilo, da obsojenkino dejanje ne vsebuje poziva na nasilno porušenje obstoječe državne ureditve, torej enega od zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja in "da gre v predmetnem slučaju za kršitev zakona zoper ljudsko oblast". Po presoji Vrhovnega sodišča pa dejanje, za katero je bila obsojena M.G. s pravnomočno sodbo spoznana za krivo, nima znakov niti kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja po ZKLD. Po 2. odstavku omenjenega zakona, ki je generalno opredeljeval tovrstna kazniva dejanja, je bilo predpisano, da je kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev, ali da bi se spravili v nevarnost drugi v tej določbi našteti objekti, med drugim tudi ljudska oblast. Objekt kazensko pravnega varstva po tej določbi je bila ustavna in politična ureditev takratne države. Iz opisa dejanja pa je razvidno, da je obsojenka v ambulanti, kamor je dnevno službeno zahajala, tam zaposlenemu J.Š. govorila o alarmantnih vesteh, češ da je bil izvršen atentat na maršala Tita, ko se je nahajal na Brdu, da se je z Brda umaknil celotni generalni štab in da zapirajo vse oficirje JA, ki držijo s Sovjetsko zvezo, kar pa nikakor ni mogoče opredeliti kot dejanja, naperjenega v nasilno rušenje oziroma ogrožanje ljudske oblasti. Da je tako pravno naziranje pravilno, pa se da sklepati tudi iz tega, da je zakonodajalec v 6. točki 2. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49), torej še za veljave ZKLD, tako dejanje (razširjanje lažnivih vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov), opredelil kot prekršek. Iz povedanega je razvidno, da je bil s pravnomočno sodbo kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, kaznivo dejanje, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 426. člena ZKP ugodilo tako, da je po 1. točki 358. člena istega zakona obs. M.G. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, o stroških pa odločilo v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP.