Jedro

Predvsem pa si tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka napačno razlaga izstop drugega toženca iz družbe ob izplačilu vrednosti poslovnega deleža kot prodajo poslovnega deleža družbi. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je z izstopom iz družbe drugi toženec le izkoristil možnost, ki mu jo daje zakon ob predpostavki, da nihče od družbenikov ne želi kupiti njegovega poslovnega deleža in tudi ne da soglasja za njegovo prodajo tretjim osebam.

Že izraz, da gre za morebitne podatke pa pomeni, da tudi ni točna trditev tožeče stranke, da bi moral v primeru, ko je drugi toženec ponudil tožeči stranki v odkup poslovni delež po določeni ceni, že imeti kupca prav za tako ceno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke na priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se izjava o izstopu druge tožene stranke kot družbenika po notarskem zapisu notarke N.K. z dne 31.05.2004 razveljavi in je izstop družbenika iz družbe I. d.o.o. brez pravnega učinka ter da se razveljavi sklep skupščine družbenikov družbe I. pri vložku Okrožnega sodišča v K. o zmanjšanju osnovnega kapitala z dne 04.06.2004 notarja D.F. in sklep z dne 25.03.2004 za znesek 362.500,00 SIT ter je druga tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko pogodbo o prenosu 12,50 % poslovnega deleža, osnovni vložek 362.500,00 SIT v korist tožeče stranke za ceno 20.000.000,00 SIT s plačilom v roku 30 dni od dneva podpisa pogodbe v korist druge tožene stranke ter z vpisom sprejem družbenika in pripadajočega osnovnega vložka oziroma poslovnega deleža v sodni register Okrožnega sodišča v K., sicer bo to pogodbo nadomestila ta sodba, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo in da sta prvo in druga tožena stranka dolžni poravnati tožeči stranki tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni pod izvršbo ponuditi tožeči stranki v odkup svoj poslovni delež z osnovnim vložkom 362.500,00 SIT za ceno 20.000.000,00 SIT z rokom plačila 30 dni od sklenitve pogodbe, ki mora biti sklenjena prav tako v roku 8-ih dni od sprejema ponudbe, sicer bo to ponudbo nadomestila ta sodba, vse v roku 8-ih dni pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima v roku 15 dni v znesku 319.358,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.12.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določila 5.odst. 416.čl. in 1.odst. 437.čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki govorita o prodaji poslovnega deleža in izstopu družbenika iz družbe in s tem povezanimi pravicami oziroma postopkom. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi 7.čl. družbene pogodbe. V konkretnem primeru je šlo dejansko za prenos poslovnega deleža drugega toženca na prvo toženo družbo in ne za izstop iz družbe. Druga tožena stranka je poslala tožeči stranki ponudbo za nakup poslovnega deleža za ceno 125.000 EUR z rokom plačila 30 dni, vendar pa pri tem ni šlo za ponudbo v smislu 7.b čl. družbene pogodbe, saj druga tožena stranka ni imela tretje osebe kot kupca. Druga tožena stranka bi morala tožeči stranki kot družbeniku ponuditi v odkup svoj poslovni delež po ceni 20.000.000,00 SIT kot se je o tem dejansko dogovorila z ostalimi družbeniki. Ob tem pa sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, ali je druga tožena stranka sploh ponudila v odkup poslovni delež ostalim družbenikom in ali je sploh iskala tretjo osebo za odkup poslovnega deleža. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih dejanskih okoliščin dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih takih kršitev v postopku, na katere se pavšalno sklicuje tožeča stranka v svoji pritožbi, pa tudi drugih kršitev postopka ne, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Za pravilno odločitev o zadevi so bistvene naslednje ugotovitve v izpodbijani sodbi: 1.) da je drugi toženec dne 29.03.2004 tožeči stranki poslal ponudbo za odkup svojega 12,5 % poslovnega deleža v prvi toženi stranki in da ta ponudba vsebuje vse bistvene sestavine kot jih zahtevata ZGD in družbena pogodba; 2.) da je tožeča stranka na njegovo ponudbo odgovorila z dopisom z dne 31.03.2004, v katerem prosi za dodatna pojasnila o predlagani prodajni ceni, kar pomeni, da vsebinsko ponudbe ni sprejela, pri čemer pa je bil dopis tudi napačno naslovljen in poslan na naslov F. in ne V. kjer stanuje drugi toženec; 3.) da ponudbe druge tožene stranke ni sprejel nihče od družbenikov in tudi ni dal soglasja za prodajo tretji osebi; 4.) da se je zato drugi toženec odločil izstopiti iz družbe, pri čemer je iz sklepov na skupščini z dne 25.05.2004 razvidno, da so družbeniki soglašali z njegovim izstopom; 5.) da je hkrati s sklepom o izstopu družba sprejela tudi sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala za znesek, ki je enak nominalni višini poslovnega deleža izstopajočega družbenika; 6.) da se tožeča stranka skupščine z dne 25.05.2004 ni udeležila, da pa ji je bilo poslano vabilo z dnevnim redom, pri čemer tožeča stranka ni navajala ničesar v smeri, da na skupščino ne bi bila pravilno vabljena ali pa da bi ji bila udeležba preprečena. Ob takem dejanskem stanju pa so zaključki sodišča prve stopnje, da je šlo v predmetnem primeru za izstop družbenika iz družbe, v konkretnem primeru druge tožene stranke iz prve tožene stranke in ne za prenos poslovnega deleža z druge tožene stranke na prvo toženo stranko, pravilni. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za izpodbijanje sklepov na sami skupščini tožeča stranka niti ni aktivno legitimirana, saj se skupščine dne 25.05.2004 kljub izkazanemu vabilu ni udeležila, v takem primeru pa lahko družbenik glede na določilo 1.odst. 366.čl. v zvezi s 456.čl. ZGD izpodbija skupščinske sklepe le v primeru, če mu je bilo protipravno preprečeno, da bi prisostvoval skupščini ali če ni bil pravilno vabljen na skupščino ali pa če je skupščina odločala o zadevi, ki ni bila na dnevnem redu. V vsakem primeru pa so tudi potekli roki za izpodbijanje skupščinskih sklepov. Predvsem pa si tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka napačno razlaga izstop drugega toženca iz družbe ob izplačilu vrednosti poslovnega deleža kot prodajo poslovnega deleža družbi. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je z izstopom iz družbe drugi toženec le izkoristil možnost, ki mu jo daje zakon ob predpostavki, da nihče od družbenikov ne želi kupiti njegovega poslovnega deleža in tudi ne da soglasja za njegovo prodajo tretjim osebam. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je prišlo do tega, da se znesek, ki ga je družba izplačala drugemu tožencu kot družbeniku ob izstopu, ne ujema z vrednostjo poslovnega deleža. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določilo 7.b čl. družbene pogodbe, ki naj bi drugače kot zakon urejal prenos poslovnega deleža. Sedmi b čl. družbene pogodbe namreč določa le, da mora družbenik, ki namerava prodati svoj poslovni delež ali njegov del preostale družbenike s priporočenim pismom obvestiti o nameravani prodaji in pogojih prodaje z morebitnimi podatki o tretjih osebah in jim dati rok en mesec, v okviru katerega lahko uveljavljajo predkupno pravico ali pa dajo soglasje po že navedeni določbi pogodbe. To določilo družbene pogodbe po vsebini ne odstopa od ureditve v zakonu, razen tega, da govori o obvestilu o nameravani prodaji in pogojih prodaje z morebitnimi podatki o tretjih osebah. Že izraz, da gre za morebitne podatke pa pomeni, da tudi ni točna trditev tožeče stranke, da bi moral v primeru, ko je drugi toženec ponudil tožeči stranki v odkup poslovni delež po določeni ceni, že imeti kupca prav za tako ceno. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem pa pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben, saj v njem ni ničesar takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.