Jedro

Zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu ni mogoče enačiti z zapisnikom o ustni obravnavi po 76. členu ZUP. Določilo 2. odstavka 14. člena ZID je bilo zato pravilno uporabljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Inšpektorata RS za delo, Enota A., št. ... z dne 15. 4. 2004. Organ prve stopnje je tožniku naložil, da mora zagotoviti izvajanje zakonov, drugih predpisov s področja delovnih razmerij in kolektivnih pogodb, tako da redno ali izredno odpoved izrazi v pisni obliki, upošteva roke za prijavo, odjavo, spremembo v zavarovanje in da vodi evidenco o zaposlenih delavcih. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 52/02, v nadaljevanju: ZIN) in na Zakon o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZID). Tožena stranka poudarja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen v skladu s pristojnostmi, ki jih ima inšpektor za delo. Tožnik je bil predhodno o tem obveščen, prav tako pa tudi katere listine bodo vpogledane in je bil pred izdajo odločbe seznanjen z ugotovitvami nadzorstva in je imel možnost, da se izjavi o dejstvih, ugotovljenih v postopku. Tožena stranka tudi ugotavlja, da niso bila kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku, tožnik se na določbe sklicuje le pavšalna, ne navaja konkretnih dejanj ali opustitev, s katerimi bi organ prve stopnje kršil določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZUP).

Tožnik navaja, da 17. 2. 2004 ni bilo pri tožniku nikogar, ki bi bil zaposlen v tej družbi. Organ prve stopnje se je oglasil v družbi A.A.A. d.o.o. pri vodji računovodstva A.A. to podjetje opravlja računovodske storitve za tožnika. Navaja, da je A.A. povedala, da ona ni prava oseba za pridobivanje podatkov, ko je pokazala zahtevano dokumentacijo. Organ prve stopnje pa je v zapisnik napisal to, kar mu je odgovarjalo. Prav tako je opravljal pregled v prostorih druge firme in vznemirjal delavce druge firme in silil k prekrškom. Tožnik nadalje navaja, da je bil direktor firme v staležu od vključno 17. 2. do 30. 4. 2004. Organ prve stopnje je kršil 3., 7., 8., 9. člen in 2. odstavek 76. člena ZUP. Prav tako navaja, da tožena stranka ni omogočila vpogleda v spis. Sodišču predlaga, da zasliši A.A. iz družbe A.A.A., B.B., zaposlenega v B.B.B. d.o.o. in direktorja tožnika. B.B. bo obrazložil, da je bilo povedano, da na sedežu tožnika ni bilo nobenega zaposlenega. Priglaša stroške v višini 342.000,00 SIT kot višina stroškov pravnih svetovalcev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da predlaga, da se tožba zavrne, predložila je upravne spise.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je organ prve stopnje obvestil tožnika, da bo opravljeno inšpekcijsko nadzorstvo dne 17. 2. 2004, tožnik je to obvestilo prejel 6. 2. 2004. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 17. 2. 2004 izhaja, da je bila pri pregledu prisotna A.A. - vodja računovodstva na zapisniku je tudi njen podpis in odtisnjen žig tožnika. Tožnik pa je nato dostavil delovni koledar za leto 2004 z dopisom z dne 18. 3. 2004. Po izdaji odločbe organa prve stopnje pa ga je tožnik obvestil, da je uredil evidenco kot se je zahtevala v 3. točki izreka odločbe organa prve stopnje.

Tožnik v tožbi ne ugovarja, da bi organ prve stopnje nepravilno postopal, ko je tožniku z odločbo naložil v odločbi navedene stalne naloge. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožnik toženi stranki sporočil, da je uredil evidenco, ki jo je dolžan voditi in je navedena v točki 3 izreka odločbe organa prve stopnje. Po presoji sodišča je tožena stranka in organ prve stopnje pred njo pravilno odločilo, pravilno so bila uporabljena tudi določila ZIN in ZID. Tožena stranka pri tem pravilno poudarja, da je tožnik imel možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so bila ugotovljena pri inšpekcijskem nadzorstvu, tožena stranka se je tudi pravilno opredelila do ostalih tožnikovih očitkov v pritožbi in pri tem tožena stranka pravilno poudarja, da tožnik v pritožbi ni konkretiziral, s katerimi dejanji ali opustitvami naj bi organ prve stopnje nespoštoval določila ZUP.

V 1. odstavku 12. člena ZID ima organ prve stopnje pooblastila za ukrepanje in tako ima pravico pregledati sredstva za delo, delovne prostore, delovno okolje, delovišča, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente delodajalca ter tudi ugotoviti istovetnost oseb, ki pri delodajalcu opravljajo delo ter opravljajo druga dela, če je to določeno v zakonu. Inšpektor je 17. 2. 2004 sestavil zapisnik o opravljenem nadzorstvu in zapisnik vsebuje vse kar določa 14. člen ZID in je bil tožniku tudi vročen (2. odstavek 14. člena ZID). Tožnik v tožbi očita, da je prišlo do kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov, vendar tega v tožbi ne konkretizira in ne dokazuje. Z delom organa prve stopnje pa Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVOP-1) ni bil kršen, ker iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu dne 17. 2. 2004 izhaja, da so bili pregledani podatki na podlagi in v skladu s pravico, ki jo organu daje določilo 1. odstavka 12. člena ZID. Tožnik v tožbi očita tudi kršitve 7., 8. in 9. člena ZUP, vendar posameznih očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, pri tem navaja le, da je bil direktor tožnika v bolniškem staležu od 17. 2. 2004 do 30. 4. 2004 in da je dobil listine po nekaj dneh po prihodu na delo. Iz zapisnika o inšpekcijskem nadzorstvu izhaja, da je pri tožniku zaposlenih 35 delavcev, iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik tudi posloval z organom prve stopnje v času bolniške direktorja tožnika (predložen je bil delovni koledar za leto 2004 z dopisom tožnika z dne 18. 3. 2004). Tako bi tožnik preko drugih zaposlenih lahko izkoristil možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so bila ugotovljena pri opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu, ker nasprotnega niti ne trdi in tudi ne dokazuje. Tožnik ugovarja, da je bil kršen 2. odstavek 76. člena ZUP, ki obravnava kaj obsega zapisnik ustne obravnave. Določila ZUP se sicer uporabljajo glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s posebnim zakonom (2. odstavek 3. člena ZIN), ker pa določila ZID, kot lex specialis, določajo izrecno kaj mora zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu zlasti vsebovati (2. odstavek 14. člena ZID), ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da bi moral biti zapisnik sestavljen tako kot zapisnik o ustni obravnavi. Zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu ni mogoče enačiti z zapisnikom o ustni obravnavi po 76. členu ZUP in je zato zapisnik o inšpekcijskem nadzorstvu dne 17. 2. 2004 sestavljen v skladu z določilom 2. odstavka 14. člena ZID. Tožnik tudi očita, da tožena stranka ni odločila o priglašenih stroških postopa. Iz pritožbe tožnika z dne 11. 5. 2004 pa ne izhaja, da bi tožnik zahteval povrnitev stroškov, zato toženi stranki o tem ni bilo potrebno odločiti in je pravilno postopala po 247. členu ZUP.

Tožnik ugovarja, da pri toženi stranki ni imel možnosti vpogleda v spis, vendar iz listine, ki jo tožnik prilaga k tožbi, izhaja, da je tožena stranka dala možnost tožniku, da vpogleda upravni spis. Prav takšno možnost pa ima tožnik pred tukajšnjim sodiščem, ki pa jo, po podatkih sodnega spisa, ni izkoristil. Sodišče je odločilo na seji senata (2. odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in ni opravilo glavne obravnave. Tožnik v tožbi ne ugovarja, da bi bilo dejansko stanje, na katerega je organ prve stopnje oprl svojo odločbo, nepravilno ali pa nepopolno ugotovljeno v zvezi z odločbo pod točko 1 izreka, kjer je bilo tožniku naloženo, da mora zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov s področja delovnih razmerij in kolektivnih pogodb tako, da redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrazi v pisni obliki, prav tako pa tudi ne glede izreka pod točko 2, po kateri mora prijavo v zavarovanje, odjavo iz zavarovanja in prijavo spremembe med zavarovanjem vložiti v roku osmih dni od dneva nastopa dela ali izpolnitve pogojev za vstop v zavarovanje ali od izdaje odločbe o lastnostih zavarovanca oziroma od dneva prenehanja dela ali zavarovanja. Tožnik pa je, kot že navedeno zgoraj, sporočil organu prve stopnje, da je uredil evidenco o zaposlenih delavcih, kot mu to nalaga odločba organa prve stopnje v 3. točki izreka. Glavna obravnava se izvede zaradi izvajanja dokazov. Tožnik je predlog za razpis glavne obravnave obrazložil tako, da predlaga zaslišanje A.A., zaposlene v družbi A.A.A. d.o.o. in B.B., zaposlenega pri družbi B.B.B. d.o.o. in po potrebi direktorja tožnika. Tožnik pri tem ne prilaga nobenih dokazil, da je predlagana priča A.A. zaposlena pri A.A.A. d.o.o. oziroma da ni zaposlena pri tožniku kot izhaja iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu. Pri tem pa ne obrazlaga zakaj je potrebno, da priča pojasni potek postopka kot ta izhaja iz zapisnika in tožnik pri tem samega zapisnika oziroma vsebine, ne graja. Tožnik predlaga tudi zaslišanje priče B.B., ki bi potrdil, da na dan pregleda na sedežu družbe ni bilo nikogar, ki bi bil zaposlen pri tožniku, vendar tožnik tega zatrjevanega dejstva ne obrazlaga in ne dokazuje z odsotnostjo vseh 35 delavcev in tudi ne postavlja trditve kako je to vplivalo na potek postopka organa prve stopnje. Po presoji sodišča tožnik ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti vseh predlaganih dokazov in to s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. Tožnik pa pri predlogu, da se opravi glavna obravnava, ni navedel nobenih podrobnosti oziroma drugačnih okoliščin kot izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzorstvu. Sodišče šteje, da tožnikov predlog, da se opravi glavna obravnava, ni utemeljen in je odločilo na seji senata. Sodišče je pri tem sledilo mnenju Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 1055/05 in Up 422/03. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov postopka (3. odstavek 23. člena ZUS - z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-68/04).