Jedro

Iz konteksta pritožbe izhaja, da tožena stranka nasprotuje oceni dokazov in se zavzema za drugačno interpretacijo podatkov kot izhaja iz dokazov. Izpodbijanje dokazne ocene pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 138806/2015 z dne 16. 11. 2015 v prvem in tretjem odstavku (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 705,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej poudarja, da obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) ni mogoče izpodbijati. Višje sodišče mora zato, brez vsebinske presoje, zavrniti pritožbene navedbe, ki to poskušajo.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se tožeča in tožena stranka medsebojno dogovorili, da bo tožeča stranka popravila celotno škodo na avtomobilu in ne samo škodo, ki jo bo krila zavarovalnica. Zaključilo je, da je tožeča stranka pred vsakim popravilom pridobila soglasje tožene stranke, da se popravilo opravi, da je tožena stranka opravila vsa dela, ki jih je zaračunala z vtoževanima računoma in da tožena stranka reklamacij na opravljeno delo ni dala, zato je zahtevek utemeljen. Gre za ugotovitev dejanskega stanja, ki ga pritožba ne more izpodbiti. Njene navedbe, v katerih ponavlja, da je bilo med strankami dogovorjeno, da tožeča stranka opravi samo tista dela, ki jih bo krila zavarovalnica in da ni dala soglasja za opravo del, ki jih zavarovalnica ne krije, zato ne morejo biti predmet (ponovne) presoje. Iz istih razlogov ne more biti predmet presoje navajanje pritožbe, da dogovarjanja tožeče stranke z zavarovalnico o tem, katero škodo bo zavarovalnica krila, nedvomno dokazujejo, da je med strankami obstajal dogovor, da se opravijo samo popravila, ki jih bo krila zavarovalnica.

7. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zaključek sodišča, da je tožena stranka naročila popravilo avtomobila brez omejitev obsega popravil, v nasprotju z vsebino dokazov v spisu in se ob tem sklicuje na 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Takšna kršitev je podana, če sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Protispisnost je napaka tehnične narave (napačen prepis), ki z oceno dokaza nima nobene zveze. V obravnavanem primeru o takšni napaki ni mogoče govoriti. Nasprotij med ugotovitvami sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in listinami v spisu višje sodišče ni našlo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz listinskih dokazov v spisu izhaja, da je tožena stranka naročila popravilo celotne škode. Iz konteksta pritožbe pa izhaja, da tožena stranka nasprotuje oceni dokazov (to je naročilnice z dne 22. 5. 2015, zaslišanja priče A. K. in izjave z dne 29. 5. 2015) o tem, da je dokazan obstoj dogovora o popravilu celotne škode in se zavzema za drugačno interpretacijo podatkov, kot izhaja iz dokazov. Izpodbijanje dokazne ocene pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

8. Navedba, da je potrebno pisno izjavo z dne 29. 5. 2015, v kateri se je tožena stranka zavezala, da bo plačala razliko, če zavarovalnica ne bo krila celotnega stroška popravila, razlagati tako, da bi to takšnega primera prišlo samo, če bi zavarovalnica na podlagi določil sklenjene zavarovalne police krila samo določen odstotek stroškov, predstavlja pritožbeno novoto. Tožena stranka navedenega v postopku na prvi stopnji ni trdila. Ker je navedba podana prepozno (453. členom ZPP) je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega ugovora, da je tožeča stranka neutemeljeno izstavila račun toženi stranki, namesto zavarovalnici. Iz 12. točke obrazložitve izhaja, da je pisna izjava priče S. R., zaposlenega pri zavarovalnici, ovrgla trditve tožene stranke o neutemeljeni izstavitvi računa oz. neutemeljeni zahtevi po plačilu celotne vrednosti popravila. Kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno s 350. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tudi tožeča stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).