Jedro

V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka delno razveljavi glede odločitve o reintegraciji (da je dolžna tožena stranka tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 4. 2023 in 5. 5. 2023 (sklep v I. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Odločilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2022 nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto priprava brizganih in vlečenih polizdelkov 2 in mu za obdobje od 1. 1. 2023 do 31. 7. 2023 obračunati in izplačati mesečno nadomestilo plače v znesku 1.155,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila (III. točka izreka). Kar zahteva tožnik več ali drugače (obračun in izplačilo mesečnega nadomestila plače v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 8. 2023 do poziva nazaj na delo, obračun in izplačilo mesečnega nadomestila plače v znesku 844,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 1. 1. 2023 do 31. 7. 2023 ter izplačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih nadomestil plače za čas od 15. do 18. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca) pa je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka), stroške postopka tožnika v znesku 1.439,65 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude pa je dolžna toženka povrniti na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (VI. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev (sodbo v ugodilnem delu) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter primarno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da je izpodbijana odločitev zmotna. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bilo nadurno delo za dne 13. 9. 2022 odrejeno pred začetkom dela v pisni obliki v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1), vendar pa je v nadaljevanju napačno zaključilo, da niso bili izpolnjeni pogoji oz. okoliščina izjemoma povečanega obsega dela za odreditev nadurnega dela iz 144. člena ZDR-1. Sicer je pravilno ugotovilo, da se na stroju A. izdeluje delikaten polizdelek za 90 % proizvodnje toženke in za zunanje kupce, ki ima omejen rok trajanja in ga ni mogoče narediti na zalogo, brez njega se celotna proizvodnja toženke ustavi. Napačen pa je prvostopni zaključek, da 13. 9. 2022 ni šlo za izjemoma povečan obseg dela, saj nasprotno izhaja iz izpovedbe prič B. B. in C. C., do izpovedb katerih se sodišče ni opredelilo. Iz izpovedbe slednje priče izhaja, da je bilo navedenega dne izvedeno več polizdelkov (kar 23.619 m), kot bi sicer naredili v normalni izmeni (med 16.000 in 20.000 m), ter da se na stroju A. nadure opravljajo po potrebi, odvisno od naročil tudi zunanjih kupcev. Iz grafov razvidno nihanje v zvezi s količino opravljenega dela potrjuje izpovedbo te priče, da se plani zelo dinamično spreminjajo in da ni mogoče vnaprej predvideti potrebne količine polizdelka. Ugotovitev sodišča, da je tudi pred 13. 9. 2022 prihajalo do nihanj v proizvodnji, še ne pomeni, da tega dne ni prišlo do izjemno povečanega obsega dela, temveč nasprotno; potrebe na stroju A. so nepredvidljive in specifične. S tem v zvezi je bilo tako nepopolno oz. napačno ugotovljeno dejansko stanje. Napačen je tudi zaključek, da na zakonitost in utemeljenost pisnega opozorila ne vpliva dejstvo, da tožnik v zvezi z odredbo za nadurno delo ni podal zahteve za varstvo pravic po 200. členu ZDR-1. Tožnik se je očitno zavedal, da nadurno delo mora opraviti, vendar ga je brez utemeljenega razloga zavrnil oz. ga ni opravil. V zvezi z dogodkom na istem stroju 4. 11. 2022 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tega dne zaradi okvare stroja prišlo do izjemnega in nepričakovanega dogodka - strojeloma, toženka je nadurno delo odredila ustno. Napačen pa je prvostopni zaključek, da toženka v zvezi s postopkom odrejanja nadurnega dela ni ravnala v skladu s 144. členom ZDR-1, ker ga je odredila zgolj ustno ne pa tudi pisno, saj se lahko nadurno delo odredi tudi ustno, če zaradi narave dela in nujnosti opravljanja nadurnega dela le-tega pred opravljanjem dela ni mogoče odrediti pisno pred začetkom opravljanja dela. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da se tožnik na delo ni vrnil in nadurnega dela ni opravil, mu toženka ni izdala pisne odredbe, ki bi bila sama sebi namen. V zvezi z razlogi za tožnikov neupravičen izostanek navedenega dne je sodišče povsem nekritično sledilo tožniku, da naj bi tega dne šel po svojega otroka v D., zaradi česar ni mogel opraviti nadurnega dela, pri čemer gre za pavšalne navedbe, ki jih tožnik ni dokazal, poleg tega je bil otrok s svojo materjo, ki bi ga lahko čuvala ali poskrbela za njegov prevoz domov. Sicer pa je delavec na zahtevo delodajalca nadurno delo dolžan opraviti (prvi odstavek 144. člena ZDR-1) in mora svoje prostočasne obveznosti prilagoditi potrebam delodajalca ali pa z njim dogovoriti svojo odsotnost. Tožnik svojih nadrejenih o nezmožnosti opravljanja nadurnega dela dne 4. 11. 2022 na jutranjem sestanku ni obvestil, temveč se le ob 13.30 uri ni vrnil na delo. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbama prič E. E. in F. F., da je tožnik takoj povedal, da zaradi odhoda po otroka ne more priti nazaj na delo, namesto izpovedim tožnikovih nadrejenih. S tem v zvezi je sodišče nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično sprejelo napačen materialnopravni zaključek. Napačen pa je tudi prvostopni zaključek, da ni podan drugi pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obstoj utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik sistematično in brez opravičljivega razloga kršil svojo temeljno obveznost opravljanja dela. Glede na vse navedeno je sodišče zmotno presodilo, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se ni opredelilo do izpovedbe tožnika in prič G. G. in H. H. 3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Toženka pa drugih procesnih kršitev, čeprav pavšalno uveljavljanih, niti ni konkretizirala. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, materialnopravno zmotno pa je sodišče presodilo (ne)utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo z dne 21. 9. 2022. Slednje sicer, ob neutemeljenosti očitka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, na katerem temelji redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na pravilnost odločitve glede nezakonitosti odpovedi, utegnilo pa bi povzročiti drugačno presojo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja upoštevaje okoliščine in interes obeh pogodbenih strank (118. člen ZDR-1). Sodišče druge stopnje je zato sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, glede reintegracije tožnika, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja delno razveljavilo.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožbenemu zahtevku je ugodilo na podlagi zaključka o neutemeljenosti pisnega opozorila z dne 21. 9. 2022, kakor tudi neutemeljenosti očitka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dne 4. 11. 2022 zaradi neupravičenega izostanka z dela, na katerem je temeljila izpodbijana odpoved. Presodilo je, da je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še vedno mogoče, zato ni sledilo toženkinemu predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

7. Iz vsebine pritožbenih navedb v zvezi s pisnim opozorilom z dne 21. 9. 2022 je razbrati, da toženka kot pravilne povzema dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da se na stroju A., na katerem je delal tožnik, izdeluje delikaten polizdelek za 90 % proizvodnje toženke in za zunanje kupce, brez njega pa bi se celotna proizvodnja toženke ustavila. Stroj A. pri toženki obratuje v eni oz. prvi izmeni (dopoldan). Brez polizdelka, ki se izdeluje na tem stroju, se plašča ne da narediti, hkrati pa ima polizdelek omejen rok trajanja in ga ni mogoče narediti na zalogo. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbe tudi pravilno ugotovilo, da se obseg oz. količina dela na tem stroju načrtuje v planski službi, na podlagi zahtev oziroma naročil planske službe pa se naredi razpored dela zaposlenih na tem stroju za prihodnji teden, ki se prinese delavcem. Če se ugotovi večjo potrebo po delu delavcev, le-ti ob torkih ali četrtkih opravljajo nadurno delo, kar je bil dogovor oz. praksa pri toženki. Tudi na podlagi priloženih slik oz. grafikonov (priloge B10 do B12) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri proizvodnji na stroju A. v letu 2022 vseskozi prihajalo do nihanj v zvezi s količino opravljenega dela oz. proizvedenega polizdelka (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 15). Iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da se plani delajo letno in mesečno, nato pa so bili v planski službi narejeni tedenski razporedi dela, plani pa se tudi dnevno usklajujejo glede na stanje zalog.

8. Sodišče prve stopnje je sklicujoč se na materialnopravno podlago v 144. členu ZDR-1 pravilno pojasnilo obliko odreditve nadurnega (praviloma v pisni obliki pred začetkom opravljanja dela - drugi odstavek 144. člena ZDR-1) ter v katerih okoliščinah mora delavec na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa oz. nadurno delo: v primerih izjemoma povečanega obsega dela; če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi; če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela; če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa ter v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da je vsem navedenim primerom skupno, da gre za izjemne in nepredvidljive okoliščine. Utemeljena pa je smiselna pritožbena graja, da je ta pravni standard sodišče napačno napolnilo, ko je izhajalo iz za delodajalca prestrogega in neživljenjskega tolmačenja, v katerih dejanskih okoliščinah gre za izjemne, nujne in nepredvidene primere, saj bi pod ta pojem ob strogem tolmačenju, ki ga je ubralo sodišče prve stopnje, lahko spadale le naravne nesreče in druge primerljive katastrofe. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je pri toženki prihajalo do nihanja naročil za izdelke in zunanjih naročil za polizdelke, ki so se v eni izmeni izdelovali na konkretnem stroju A. in s tem do nihanj količine opravljenega dela oz. proizvedenega polizdelka na tem stroju, je izkustveno logično, da je občasno prihajalo do potrebe po povečanem obsegu dela na konkretnem stroju, ki je bila občasna, do dvakrat na teden (za dve uri - priloga B3 in izpovedba priče I. I.), kar se je v tistem obdobju na tedenski ravni večkrat zgodilo. Z vidika delovnega procesa delodajalca je bilo ekonomično, da se je ta potreba pokrila z nadurnim delom. Navedeno pa po presoji sodišča druge stopnje še ne pomeni, da ni šlo za izjemoma povečan obseg dela, saj je z vidika pogostosti opravljanje nadurnega dela do dvakrat na teden (običajno enkrat) v primerjavi s številom dni na teden (7 dni, kolikor je stroj v eni izmeni tudi deloval) bilo nadurno delo vendarle še vedno izjema. Sodišče prve stopnje je prestrogo in nekritično tolmačilo izpovedbe zaslišanih prič, iz katerih je bilo razbrati, da potreba po nadurnem delu ni bila posebna okoliščina oziroma nič neplaniranega zgolj zato, ker se je zanjo vedelo vnaprej (glede na stanje naročil in potreb na trgu je bila zajeta v tedenski plan na podlagi revidiranega mesečnega plana). Sodišče prve stopnje je pravni standard izjemnih in nepredvidenih primerov kot pogoj za zakonito odreditev nadurnega dela materialnopravno napačno napolnilo glede na laično uporabo teh izrazov s strani posameznih zaslišanih prič.

9. Utemeljena je nadalje tudi pritožbena graja, da ne more biti nepomembno, da tožnik v zvezi z odredbo za nadurno delo za dne 13. 9. 2022 ni podal zahteve za varstvo pravic po 200. členu ZDR-1, temveč je zgolj samovoljno zapustil kraj opravljanja dela po poteku rednega delovnega časa (ob 13.30 uri) in odšel domov. Določbe ZDR-1 v zvezi z obveznostmi delavca v delovnem razmerju delavcu nalagajo vestno opravljanje dela na delovnem mestu oz. v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). Zato odklanjanje opravljanja dela predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere se delavcu lahko v končni posledici odpove pogodba o zaposlitvi, tembolj pa poda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Delo po navodilih delodajalca je eden od bistvenih elementov delovnega razmerja (1. odstavek 4. člena ZDR-1) in obveznost delavca (34. člen istega zakona).

10. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da na "zakonitost in utemeljenost izdanega pisnega opozorila ne more vplivati okoliščina, da tožnik glede odreditve nadurnega dela 13. 9. 2022 ni podal zahteve za varstvo pravic po 200. členu ZDR-1", saj iz takega razlogovanja implicitno izhaja, da bi lahko delavec navodilo delodajalca v zvezi z opravljanjem (nadurnega) dela, s katerim se ne bi strinjal, enostavno ignoriral oz. ravnal v direktnem nasprotju z njim. Takemu stališču sodišče druge stopnje ne more pritrditi. V primeru, ko delavec meni, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, bodisi, da ne gre za zakonito določen primer ali razlog, ki opravičuje nadurno delo (prvi odstavek 144. člena ZDR-1), ali gre za preseganje časovnih omejitev nadurnega dela (tretji odstavek 144. člena ZDR-1), ne upoštevanje odmorov in počitkov (154. in 155. člen ZDR-1) ali da gre za kršitev posebnega varstva delavcev (drugi odstavek 146. člena istega zakona), ima pravno varstvo v skladu z 200. členom ZDR-1 ter možnost zahtevati ukrepanje inšpektorja za delo (216. člen ZDR-1). V kolikor bi torej tožnik menil, da je odreditev nadurnega dela nezakonita, je imel možnost pravnega varstva s tem v zvezi. Nepravilno je zavzeto stališče, da po prejemu najprej ustne odredbe o nadurnem delu, nato še pisnega naloga za nadurno delo z dne 13. 9. 2022 (ki ga ni hotel sprejeti), tožnik v primeru pomislekov zoper zakonitost nadurnega dela ni bil dolžan odreagirati.1 Tudi nadurno delo je delo, opravljanje dela in ravnanje po navodilih delodajalca pa je delavčeva temeljna pogodbena obveznost (33. in 34. člen ZDR-1). Delavec lahko odkloni opravljanje dela po navodilu ali na zahtevo delodajalca zgolj v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev (drugi odstavek 34. člena ZDR-1). Ob tem je dodati, da tožnik v svoji izpovedbi kot stranka kot razlog za odklonitev nadurnega dela konkretnega dne niti ni izpostavljal subjektivnih pomislekov v zvezi z zakonitostjo in utemeljenostjo odreditve nadurnega dela, temveč zgolj osebne okoliščine, zaradi katerih mu opravljanje nadurnega dela na ta dan časovno ni ustrezalo, kar samo po sebi ne more biti opravičljiv razlog za samovoljno odklonitev nadurnega dela. Tožnikova neopravičena zavrnitev opravljanja nadurnega dela dne 13. 9. 2022, tako da je delovno mesto po poteku rednega delovnega časa kar zapustil, po presoji sodišča druge stopnje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je toženka tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo z dne 21. 9. 2022 (priloga B4).

11. V zvezi s kršitvijo z dne 4. 11. 2022, na kateri temelji odpoved, ko naj bi tožnik po prekinitvi dela zaradi odprave strojeloma (počene cevi za vodo) neopravičeno izostal z dela, ker se na delo ob 13.00 uri ni vrnil, da bi opravil delovno obveznost za ta dan, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je sicer bil v konkretnem primeru izpolnjen pogoj za odreditev nadurnega dela po prvem odstavku 144. člena ZDR‑1, saj je šlo za izreden oz. nepričakovan dogodek. Ker pa je toženka delavcem nadurno delo odredila le ustno in ne pisno, pisne odredbe pa ni podala niti kasneje (po opravljenem nadurnem delu), je bilo po presoji sodišča prve stopnje nadurno delo z dne 4. 11. 2022 odrejeno nezakonito (v nasprotju z drugim odstavkom 144. člena ZDR-1).

12. Zgoraj povzet prvostopni zaključek o nezakonitosti odrejenega nadurnega dela zgolj zato, ker le-to ni bilo odrejeno pisno, toženka graja kot materialnopravno zmoten, pri čemer izpostavlja, da se lahko v primeru, če zaradi narave dela in nujnosti opravljanja nadurnega dela le-tega pred opravljanjem dela ni mogoče odrediti pisno pred začetkom opravljanja dela, nadurno delo odredi tudi ustno (drugi odstavek 144. člena ZDR-1), čemur je glede na povzeto zakonsko besedilo mogoče pritrditi. Vendar pa se v skladu z nadaljnjo vsebino tega člena v tem primeru pisna odreditev vroči delavcu naknadno, najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu. Pritožbena navedba, da bi bila glede na to, da se tožnik navedenega dne na delo ni vrnil in nadurnega dela ni opravil, naknadna pisna odredba sama sebi namen, je neutemeljena, saj bi, v kolikor bi bila izdana, lahko dokazovala zakonitost odreditve nadurnega dela. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (ki jim slednje sicer neutemeljeno ni pripisovalo posebne materialnopravne vrednosti) izhaja, da so se delavci na jutranjem sestanku po strojelomu ob prisotnosti nadrejenih G. G. in H. H. ustno dogovorili, da bodo odšli domov za 6 ur in se vrnili, ko bo stroj popravljen (ter oddelali preostalo izmeno do konca do 18.30 oziroma 19.00 ure), tožnik pa je toženko že na tem sestanku obvestil, da na delo kasneje zaradi odhoda po otroka v D. ne more priti. Toženka v pritožbi slednji dejanski ugotovitvi neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je tak zaključek sprejelo (izpovedba tožnika in prič E. E. in F. F.). Iz povzetih izpovedb tožnikovih nadrejenih G. G. in H. H. nadalje določno izhaja, da če ne bi bilo dogovora, bi morali izdati odredbe za to delo, slednje pa v povezavi z okoliščino, da pisna odredba o nadurnem delu (vsaj tožniku) nikoli ni bila izdana, po prepričanju sodišča druge stopnje celo izkazuje, da je šlo za dogovorno opravljanje dela in ne za odreditev nadurnega dela v skladu s 144. členom ZDR-1. Ker je tožnik že na jutranjem sestanku toženko obvestil, da se na delo zaradi odhoda po otroka ne more vrniti, se z dogovorom ni strinjal, zato mu zaradi opustitve vrnitve na delo ob 13.00 oz. 13.30 uri (tožnik bi sicer tega dne moral delati le do 13.00 ure) ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob tem je še dodati, da v konkretnem primeru niti ni šlo za opravljanje nadurnega dela (pri katerem delovni dan lahko traja največ 10 ur - tretji odstavek 144. člena ZDR-1), temveč glede na prekinitev dela in preložitev preostalih neoddelanih 6 ur na 13.30 uro za začasno prerazporeditev delovnega časa, o čemer bi moral biti delavec (v primeru odsotnosti dogovora) pisno obveščen en dan pred razporeditvijo delovnega časa (četrti odstavek 148. člena ZDR-1).

13. Glede na zavzeto stališče, da je očitek kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja za dne 4. 11. 2022 neutemeljen, se kot irelevatno izkaže pritožbeno naziranje v zvezi z (ne)opravičljivimi razlogi za tožnikov izostanek konkretnega dne (ter polemiziranje o varstvu otroka in organiziranju njegovega prevoza). Ob tem je vendarle dodati, da v postopku na prvi stopnji zatrjevani razlog tožnikove odsotnosti (odhod po otroka v toplice) ni bil sporen. Pritožbena navedba, da je delavec na zahtevo delodajalca nadurno delo dolžan opraviti in mora svoje prostočasne obveznosti prilagoditi potrebam delodajalca ali pa z njim dogovoriti svojo odsotnost, je sicer pravilna, vendar velja za primer zakonito odrejenega nadurnega dela, v obravnavani zadevi pa glede dogodka 4. 11. 2022 po vsem pojasnjenem ne gre za tak primer.

14. Ker je po zgoraj obrazloženem sodišče druge stopnje pritrdilo prvostopnemu zaključku o neutemeljenosti očitka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi izostanka z dela dne 4. 11. 2022 ob 13.30 uri, zaradi česar je odpoved (ne glede na siceršnjo utemeljenost očitka, na katerem temelji pisno opozorilo z dne 21. 9. 2022) nezakonita, se kot za odločitev nerelevantna pokaže pritožbena graja zaključka o neobstoju drugega pogoja za zakonitost odpovedi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato se sodišče druge stopnje do nje ne opredeljuje. Zaključek o utemeljenosti pisnega opozorila z dne 21. 9. 2022 v zvezi s tožnikovim neopravičenim izostankom z nadurnega dela dne 13. 9. 2022, ki mu je bilo zakonito in pravočasno odrejeno, pa bi utegnil vplivati na drugačno presojo izpodbijane odločitve glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženki in s tem glede predloga toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Vseh okoliščin, relevantnih za morebitno ugoditev predlogu za sodno razvezo, sodišče prve stopnje zaradi drugačnega stališča v zvezi z utemeljenostjo pisnega opozorila še ni raziskalo, utemeljena pa je tudi pritožbena graja, da se ni opredelilo do izpovedbe tožnika in prič G. G. ter H. H. o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, predvsem potrebo toženke po zanesljivih delavcih za opravljanje konkretnega specifičnega skupinskega dela.

15. V tem obsegu, glede odločitve o reintegraciji (del III. točke izreka), je zato sodišče druge stopnje odločbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo (prvi odstavek 355. člena ZPP) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da sodišče prve stopnje izpostavljenih okoliščin za predlagano sodno razvezo še ni raziskalo, bo potrebno s tem v zvezi izpeljati dokazni postopek. V kolikor bi to opravilo sodišče druge stopnje samo, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Delna razveljavitev prvostopne odločbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je upoštevati tudi, da je tožnik od 1. 8. 2023 za polni delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu. V ostalem je sodišče odločbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Zaradi odločitve o delni razveljavitvi izpodbijane odločbe se odločitev o stroških odgovora na pritožbo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podobno tudi VDSS v sodbi Pdp 1233/2008 z dne 4. 6. 2009.