Jedro

Tožnica v postopku odmere davka od dohodkov iz premoženja za leto 1994 ne more zahtevati, da ji davčni organ odmeri še davek od dohodkov od premoženja za čas od junija 1992 do junija 1994 na podlagi njene napovedi za dne 1. 7. 1994, saj je bil za navedeno obdobje davek odmerjen že njenemu možu, zato davka od dohodkov iz premoženja kljub vloženi napovedi ni mogoče odmeriti še tožnici.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 21. 6. 2002 se v 2. točki izreka odpravi ter zadeva v tem delu vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A. z dne 21. 3. 1995, s katero ji je organ prve stopnje na podlagi njene napovedi odmeril davek od dohodkov iz najemnine za stanovanje na G. 13 v A. za meseca november in december 1994 v znesku 24.000,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določila 63. in 67. člena Zakona o dohodnini (ZDoh) ter ugotavlja, da je tožnica v napovedi za odmero davka od dohodkov iz premoženja za leto 1994 napovedala, da je z oddajanjem stanovanjskih prostorov v najem dosegla dohodek 160.000,00 SIT, pri čemer je uveljavljala 40 % normirane stroške. Vložila pa je tudi napoved za odmero davka od oddajanja premoženja v najem za čas od junija 1992 do junija 1994 v višini 1.277.836,00 SIT. Po preučitvi upravnih spisov obravnavane zadeve in zadeve odmere davka od dohodkov iz premoženja za leti 1992 in 1993 tožena stranka zaključi, da je organ prve stopnje pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi odmeril davek od dohodkov za leto 1994. V postopku odmere davka od dohodkov iz premoženja je bilo namreč ugotovljeno, da je tožničin mož pravi zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanjem predmetnega stanovanja v najem v letu 1992 in 1993, ker je kot lastnik predmetno stanovanje oddajal v najem po pooblaščenki, ki je v njegovem imenu in za njegov račun sklenila najemne pogodbe za navedeno obdobje ter prejela najemnino. Organ prve stopnje je zato dne 22. 3. 1995 izdal odločbo o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1992 in dne 23. 2. 1995 odločbo o odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1993. Ker je bil davek od dohodkov iz premoženja za predmetno stanovanje za čas od junija 1992 do junija 1994 že odmerjen tožničinem možu kot zavezancu, je bila pri odmeri davka od dohodkov iz premoženja za leto 1994 upoštevana samo njena napoved z dne 1. 7. 1994, ki jo je vložila po izdaji navedenih odločb tožničinem možu. Organ druge stopnje je v pritožbenem postopku zoper navedeni odločbi o odmeri davka od dohodkov iz premoženja ugotovil, da je davčni zavezanec tožničin mož in ne tožnica.

Pritožbi zoper navedeni odločbi sta bili zavrnjeni kot neutemeljeni z odločbama z dne 19. 8. 1999 in z dne 23. 8. 1999. Glede na vse navedeno je po mnenju tožene stranke organ prve stopnje pravilno in utemeljeno odmeril davek od dohodkov iz premoženja, doseženega z oddajanjem premoženja v najem po podatkih, ki jih je tožnica navedla v napovedi z dne 27. 2. 1995. Tožnica tožbo smiselno vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pritožbi pojasnila, kakšna so bila medsebojna razmerja med njo in njenim možem pri upravljanju skupnega premoženja, iz katerega izvirajo skupni dohodki ter kakšna je bila vloga "pooblaščenke" A.A., vendar se tožena stranka do teh pritožbenih navedb ni opredelila. Tožena stranka ni upoštevala, da sta lastnika stanovanja oba zakonca in da sta se sporazumela, da bo z navedenim stanovanjem upravljala le tožnica, ki je te dohodke tudi prijavila in plačala akontacijo davka, vendar ji davčni organ ni hotel odmeriti dohodnine od prejetih najemnin, pač pa je ta davek odmeril njenemu možu. Takšno stanje je v nasprotju z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), kakor tudi z določili ZDoh, zaradi česar je izpodbijana odločba po njegovem mnenju nezakonita. Tožnica seveda ne nasprotuje plačilu davka, ki sta ga dolžna plačati oba skupna lastnika in sta ga tudi že plačala, celo dvakrat, vendar pa želi, da se davek v pravi višini odmeri pravemu zavezancu. Glede vseh ostalih navedb pa se sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi odločbo organa prve stopnje in izpodbijano odločbo. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Meni, da se je v izpodbijani odločbi izjasnila o vseh pritožbenih navedbah in svojo odločitev tudi utemeljila. Sklicevanje na določbe ZZZDR v davčnem postopku ne pride v poštev, saj so primeri, ko se določbe tega zakona upoštevajo, v ZDoh izrecno določeni. Davek od dohodkov iz premoženja, doseženih z oddajanem prostorov v najem kot podvrsto dohodnine, ki je osebni davek, pa zakon veže izključno na formalnopravnega lastnika nepremičnine. Ker je bil davek od dohodkov iz premoženja, doseženih v času od junija 1992 do junija 1994, že odmerjen zavezancu B.B., ga tožnici ni mogoče še enkrat odmeriti.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je davčni organ prve stopnje v skladu z določili 63. in 67. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, ter 2/94 - popravek, v nadaljevanju ZDoh) tožnici odmeril davek od dohodkov iz premoženja za meseca november in december 1994 v višini 24.000,00 SIT na podlagi njene napovedi, ki jo je vložila dne 27. 2. 1995. Tožnica je že v pritožbenem postopku glede predmetne odmere davka zatrjevala, da je zavezanka za plačilo davka in da se z odmero davka za navedeno obdobje strinja. Slednje pa pomeni, da dejansko stanje med strankama ni sporno, saj je davčni organ v celoti sledil tožničini napovedi za odmero davka od dohodkov, ki jih je tožnica dosegla z oddajanjem stanovanja v najem novembra in decembra 1994. Ker je bilo v obravnavanem primeru, ko je organ prve stopnje odločal samo o tožničini napovedi z dne 27. 2. 1995, o zadevi v celoti odločeno, davčni zavezanec in višina davka za navedeno obdobje pa sta nesporna, je tožena stranka pravilno zavrnila njeno pritožbo zoper odmerno odločbo kot neutemeljeno, zato tožnica s tožbo ne more uspeti. Tudi po presoji sodišča pa tožnica v postopku odmere davka od dohodkov iz premoženja za leto 1994 ne more zahtevati, da ji davčni organ odmeri še davek od dohodkov od premoženja za čas od junija 1992 do junija 1994 na podlagi njene napovedi za dne 1. 7. 1994, saj je bil za navedeno obdobje davek odmerjen že njenemu možu, zato davka od dohodkov iz premoženja v višini 1.277.836,00 SIT kljub vloženi napovedi ni mogoče odmeriti še tožnici. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.