Pritožba neutemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti.
Podana tudi ni očitana kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni iz nepremičnine tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) parcela 594/1 k.o. ... odstraniti vse svoje stvari oz. premičnine, zlasti pa bivalno pisarniški kontejner sive barve, z rdečimi obrobami na zgornji in spodnji strani (skupaj z vso vsebino), ter navedeno nepremičnino svojih oseb in stvari prosto izročiti v izključno posest tožniku (I. toča izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo na kakršenkoli način nadalje posegati v nepremičnino parcela 594/1 k.o. ..., last tožnika, ter vznemirjati lastninsko pravico tožnika na navedeni nepremičnini, vse na način, da bi toženka v bodoče še imela na navedeni nepremičnini tožnika postavljene svoje stvari, vključno s samim dostopom do navedene nepremičnine tožnika (II. točka izreka). Toženki je naložilo plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.901,28 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila (III. točka izreka).
2.Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, v skladu s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pri čemer še posebej izpostavlja kršitev razpravnega načela po 7. členu ZPP in kršitve po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kot materialno podlago nepravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj pravni temelj razmerja med strankama predstavlja sporazum oziroma pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, izvajanju rudarskih del in ekskluzivni prodaji in nakupu mineralne surovine v kamnolomu Bela v občini Poljčane št. 42/2018 (v nadaljevanju Sporazum). Z njim sta pravdni stranki med drugim pogodbeno odgovorili odstop od pogodbe v 7. členu Sporazuma, na katerega se sklicuje tudi tožnik. Pri tem je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi dopis tožnika z dne 1. 12. 2022 vseboval vse elemente, ki jih zahteva 7. člen Sporazuma, saj slednji že pojmovno ne more obsegati vseh pogojev. Poziv k izpolnitvi, z izrecno dodeljenim rokom, nikakor ne more biti vsebovan v odstopni izjavi, pri tem pa toženka graja kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako pa velja za zaključek, da naj bi listini tožnika v prilogi A17 in A18 predstavljali pisni poziv, poslan v skladu s 7. členom Sporazuma, ker iz njune vsebine nikakor ni mogoče razbrati, da gre za poziv pred odstopom. Nadalje toženka v pritožbi obsežneje graja tudi nesklepčnost tožbe in prekoračitev razpravnega načela s strani sodišča prve stopnje ter v zvezi z navedenim kršitev 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožnik okoliščin, ki bi izpolnjevale dejanski stan iz 104. in 106. člena OZ sploh ni zatrjeval oziroma ni podal nikakršnih trditev o pravno odločilnih dejstvih oziroma okoliščinah, ki bi narekovale uporabo izpostavljenega določila OZ. Sodišče prve stopnje je povsem nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je v zadevi nesporno, da je toženka pripravljena izpolniti vtoževane obveznosti. Pravno zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da "pogodbeni dogovor ne more izključiti zakonsko priznane pravice do odstopa zaradi bistvenih kršitev, saj pravdni stranki s Sporazumom te pravice nista izključili, temveč le dogovorili način in postopek njene uveljavitve, kot to jasno in nedvoumno izhaja iz med pravdnima strankama vsebinsko nespornega besedila 7. člena Sporazuma". Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da bi toženka morala najkasneje do maja 2019 v kamnolomu postaviti tehtnico, saj je bila z Dodatkom št. 2 navedena obveznost dogovorjena do 10. 9. 2021. Pri tem se toženka ponovno sklicuje na kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni kršitvi toženka zatrjuje tudi, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pavšalne navedbe tožnika, kot na primer "več let opozarjal, pisno in ustno" brez ene konkretne navedbe kdaj točno in na kakšen način. Medtem ko navedb toženke, da je pripravljena nemudoma izpolniti vse obveznosti, ni upoštevalo, še manj se do njih opredelilo. Toženka navaja, da so njene navedbe o nedogovorjeni ceni, povsem neprerekane s strani tožnika in jih je tako skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno šteti za priznana. Ker sodišče prve stopnje neprerekanih dejstev ni vzelo za podlago odločitve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 214. členu ZPP. Ponovno navaja, da je tožnik zamolčal, da sta stranki rok za postavitev tehtnice, ki je bil dogovorjen v Sporazumu do maja 2019, podaljšali do 10. 9. 2021, poleg tega pa ni bila opredeljena lokacija tehtnice. Pri tem pa graja tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede odstranitve povrhnjice. Izpostavlja, da nikakor ne drži trditev tožnika, da namen pogodbenih strank ne more biti več dosežen, saj ima toženka na voljo vsa razpoložljiva sredstva, vključno z vso potrebno mehanizacijo za nadaljnje opravljanje rudarskih del v predmetnem kamnolomu.
2.Sodišču druge stopnje predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži plačilo nastalih stroškov.
3.Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, s katerim se zavzema za zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico za toženko.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.
Toženka se neutemeljeno sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedena določba predstavlja zakonsko konkretizacijo pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter daje v dokaznem postopku stranki pravico da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke.
V pritožbi navedeno kršitev sprva neutemeljeno zatrjuje, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do ugovornih navedb tožnika glede nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje se je namreč v 12. točki zelo obsežno opredelilo do ugovora nesklepčnosti tožbe ter pri tem navedlo, da "toženka neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bila tožba nesklepčna zgolj zato, ker naj bi manjkali podrobnejši opisi posameznih dogodkov ali pravnih posledic kršitev. Tožnik je v tožbi jasno in določno navedel in časovno določeno opisal, v katerih ravnanjih vidi kršitve obveznosti toženke...". Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da za sklepčnost tožbe ni potrebno, da bi tožnik že dokazal vse trditve, temveč zadostuje, da so dejstva navedena tako, da ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljujejo njen zahtevek. Nadalje izostanek obrazložitve toženka neutemeljeno zatrjuje tudi, ker sodišče naj ne bi obrazložilo, kako in s čim naj bi bili elementi oziroma predpostavke, ki sta jih stranki določili v 7. členu Sporazuma, izkazani. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izkazanost predpostavk iz 7. člena Sporazuma obsežno obrazložilo v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženka sodišču prve stopnje očita tudi, da sodišče naj ne bi upoštevalo navedb toženke, da je pripravljena nemudoma, ko bo to objektivno mogoče, izpolniti vse obveznosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje navedbe toženke upoštevalo v 23. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko se pritožbeni očitki nanašajo na vsebinske zaključke sodišča, kar pa ne more predstavljati kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč. Toženka v pritožbi zatrjuje več kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nejasno, v nasprotju samo s seboj ter pomanjkljivo obrazložitev toženka zatrjuje v zvezi z listinami v prilogi A17 in A18.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 19. členu obrazložitve izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da iz dopisa izhaja, da tožnik odstopa zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, pri čemer dopis natančno povzema očitana ravnanja, ki so bila toženki pred tem večkrat očitana tudi v pisnih pozivih. Pri tem pa je sodišče prve stopnje obrazložilo izkazanost predpostavk, ki sta jih stranki določili v 7. členu Sporazuma, zato so nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora nesklepčnosti in svojo odločitev obsežno obrazložilo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato tudi v tem primeru ne gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje pritožba.
Nadalje pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da nima ustreznih razlogov, zakaj je uporabilo določbe 104. in 106. člena OZ. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev o uporabi določb OZ pravilno obrazložilo v 13. in 18. točki obrazložitve in pri tem podalo tudi obsežno argumentacijo, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako nima prav pritožba, da tožnik ni konkretiziral kdaj je pisno pozval toženko za vsako posamezno kršitev posebej. Po ugovorih toženke v odgovoru na tožbo, je namreč tožnik kršitve natančneje konkretiziral v pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2025, kjer je navedel pisne pozive, med drugim pisni pozivi z dne 10. 6. 2021, 14. 7. 2021 in 1. 12. 2022. Tako očitana kršitev iz 8. oz. 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje nedopustno in nezakonito izvajalo informativne dokaze, posledično pa sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo 8. člena ZPP ter pri tem zagrešilo kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa pritožba ne konkretizira katere informativne dokaze bi naj sodišče prve stopnje sploh izvajalo. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP, torej načelo proste presoje dokazne ocene. Kršitev slednjega sicer res lahko preraste tudi v bistvene kršitve določb postopka, nikakor pa ne v tem primeru. Sodišče prve stopnje je trditve toženke obravnavalo, izvedlo dokaze in jih dokazno ocenilo.
Podana tudi ni očitana kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, pri kateri gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretno, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. T. i. protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstna kršitev konstituira zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Toženka v pritožbi navaja, da poziv k izpolnitvi, z izrecno dodeljenim rokom, nikakor ne more biti vsebovan v sami odstopni izjavi, kot si to pravno zmotno razlaga sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje v zvezi z očitanim ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z dopisom, ki je vseboval odstopno izjavo, sklicevalo tudi na predhodno podane pozive, z izrecno določenimi roki (A17 in A18), posledično so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženka se na protispisnost neutemeljeno sklicuje tudi v zvezi s pozivi v prilogi A17 in A18. Navaja, da iz njune vsebine nikakor ni mogoče razbrati, da gre za poziv pred odstopom. Sodišče druge stopnje se je z vpogledom v navedeni prilogi prepričalo, da iz poziva v prilogi A17, naslovljen kot opomin pred tožbo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ki med drugim navaja "pozivam, da nemudoma, najkasneje pa v roku osmih (8) dni, šteto od dneva prejema predmetnega opomina, prične z odstranjevanjem zemljine - povrhnice iz kamnoloma..."
ter iz poziva v prilogi A18, iz katerega izhajajo navedbe kot so: "hkrati pa to tudi pomeni hudo kršitev določb samega sporazuma in pripadajočih aneksov, na kar je bila naslovna družba predhodno tudi že izrecno opozorjena", "... bo moja stranka štela to kot hudo kršitev določb samega sporazuma (in pripadajočih aneksov), kar pa je lahko podlaga tudi za prekinitev samega sporazuma iz krivdnih razlogov na strani naslovne družbe", "izrecno opozarjam, da se rok za odstranitev zemlje … - vztrajno in nezadržno bliža" ter "naslovno družbo pozivam, da predmetno obvestilo smatra skrajno resno, saj bo moja stranka dejansko prisiljena v ustrezno postopanje brez kakršnega koli predhodnega opozorila", nedvomno izhaja poziv pred odstopom. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki o protispisnosti, da tožnik ni konkretiziral kdaj naj bi pisno pozval toženko o kršitvah.
Nadalje toženec v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela, ki ga določa 7. člen ZPP. Za kršitev razpravnega načela gre tedaj, ko sodišče brez oziroma mimo slehernega sporočilnega pomena v procesnem gradivu samo ugotavlja pravno odločilna dejstva. Za kršitev razpravnega načela tako ne gre zgolj zato, ker se sodišče opira na jezikovne znake, ki jih stranka v svoji vlogi ni navedla. Toženka se v pritožbi sklicuje na navedeno relativno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik ni podal nikakršnih trditev, sploh pa ne konkretiziranih, da naj bi toženki določil primerne dodatne roke, za vsako posamezno kršitev posebej in konkretno (kdaj, kako, koliko...), ki jih v popolni odsotnosti tozadevnih konkretiziranih trditev tožnika povzema sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik v tožbi konkretiziral kršitve Sporazuma in pri tem navedel tudi konkretni datum poziva ter odstopno izjavo (l. št. 3). Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je takšna dejanska podlaga omogočala materialnopravno presojo, saj zatrjevana dejstva, če se izkažejo za resnična, utemeljujejo zakonit odstop od pogodbe na podlagi določb OZ. Pri tem je treba izpostaviti, da je tožnik uveljavljal varstvo svoje lastninske pravice, ki ga materialno pravo priznava lastniku nepremičnine, kadar tretji brez pravnega temelja posega v njegovo posest ali uporabo. Tožnik je tako v tožbi oblikoval zahtevek za izpraznitev nepremičnine z odstranitvijo kontejnerja toženke ter zahtevek za prepoved vsakršnega nadaljnjega vznemirjanja lastninske pravice. Tožnik je namreč navedel, da toženka po prenehanju pogodbenega razmerja z odstopom od pogodbe, nima več pravne podlage, da bi v kamnolomu pustila svoj kontejner ali da bi poskušala ponovno vstopiti na zemljišče. Sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tako ni nadomeščalo trditvene podlage tožnika, temveč je pri presoji ugovora nesklepčnosti tožbe pravilno zaključilo, da je le-ta neutemeljen. Poleg tega je pravilno obrazložilo, da ugovori toženke predstavljajo materialno nestrinjanje z zatrjevanimi dejstvi, kar je predmet dokaznega postopka in ne procesna pomanjkljivost tožbe. Kršitev razpravnega načela pa toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi zato, ker naj bi sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve podalo sledeč zaključek: "Takšno ravnanje je objektivno kazalo, da nadaljnja izpolnitev pogodbe ni več realna, zato tožnik ni bil dolžan postavljati dodatnega roka", brez kakršne koli trditvene podlage.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik tekom postopka na prvi stopnje več krat smiselno zatrjeval, da nadaljnja izpolnitev pogodbe ni več realna, z različnimi jezikovnimi znaki. Primeroma gre tako izpostaviti navedbe tožnika kot so: "slednji namreč v takšnem enostranskem postopanju tožene stranke ni več videl možnosti nadaljnjega sodelovanja, in je po več mesecih prosjačenja in pozivanja toženi stranki, da nemudoma preneha s kršitvami določb Sporazuma, podal odstopno izjavo iz krivdnih razlogov..." in "te količine tožena stranka v nadaljnjih letih pa ne more več ustrezno nadomestiti, glede na letno dovoljeno količino materiala...". V posledici obrazloženega so pritožbene navedbe o kršitvi razpravnega načela neutemeljene.
Relativno bistveno kršitev določb postopka toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi po 214. členu ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so njene navedbe v prvi pripravljalni vlogi podane pod točko VII, kakor tudi navedbe v zvezi z nezmožnostjo odkupa sicer že v celoti pripravljene mineralne surovine s strani toženke izključno iz razloga nedogovorjenih cen, povsem neprerekane s strani tožnika in jih je tako skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP potrebno šteti za priznana. Sodišče druge stopnje se je z vpogledom v pripravljalno vlogo tožnika z dne 10. 7. 2025 (l. št. 90-103) prepričalo, da je tožnik prerekal trditve toženke ravno glede točke VII pripravljalne vloge toženke, kot izhaja iz 5. strani (l. št. 94) navedene pripravljalne vloge tožnika. Prav tako je v navedeni pripravljalni vlogi tožnik navajal, da je bil cena pogodbeno dogovorjena (l. št. 95), posledično pa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neprerekanih navedbah in kršitvi 214. člena ZPP. Poleg tega toženka navaja, da nikakor ne drži trditev tožnika, da namen pogodbenih strank ne more biti več dosežen, saj ima toženka na voljo vsa razpoložljiva sredstva za nadaljnje opravljanje rudarskih del, v zvezi s tem pa zatrjuje tudi kršitev 214. člena ZPP. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve, se neodkopanih količin materiala zaradi omejitev koncesije, ki je v Sporazumu jasno opredeljena kot letna, v poznejših letih ne da nadomestiti. V posledici navedenega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo navedbam tožnika, da namen pogodbenih strank več ne more biti dosežen, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.
Glede pritožbene graje o zmotni in nepravilni uporabi materialnega prava s strani sodišča prve stopnje toženka navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določila OZ. Navaja, da pravni temelj razmerja med strankama predstavlja Sporazum, s katerim sta med drugim dogovorili odstop od pogodbe v 7. členu Sporazuma. Pri tem navaja, da se tudi tožnik v njegovi prvi pripravljalni vlogi na strani 7 sklicuje na določbo 7. člena Sporazuma v zvezi z odstopom. Stranki sta odstop od pogodbe uredili avtonomno in s tem izključili uporabo določil OZ. Toženka sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko obrazlaga, da "pogodbeni dogovor ne more izključiti zakonsko priznane pravice do odstopa zaradi bistvenih kršitev, saj pravdni stranki s Sporazumom te pravice nista izključili, temveč le dogovorili način in postopek njene uveljavitve, kot to jasno in nedvoumno izhaja iz med pravdnima strankama vsebinsko nespornega besedila 7. člena Sporazuma". Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno materialno pravno stališče, saj lahko pogodbeni stranki predpostavke za uresničitev odstopne pravice uredita drugače, kot so te urejene s tipskimi pravnimi pravili OZ, vendar to še ne pomeni, da lahko pravico do odstopa izključita, temveč le uredita način in postopek uveljavitve. Avtonomnost urejanja je namreč povezana z dispozitivnostjo zakonske ureditve obligacijskih razmerij v OZ. Pri tem gre izpostaviti, da toženka v pritožbi spregleda, da se tožnik v prvi pripravljalni vlogi v zvezi z odstopom od pogodbe poleg 7. člena Sporazuma, sklicuje tudi na 10. člen Sporazuma (l. št. 66). Iz pogodbenega določila v četrtem odstavku 10. člena Sporazuma pa gre nedvomno razumeti, da sta se pogodbeni stranki odpovedali pravici do enostranskega odstopa zgolj zaradi razlogov na svoji strani, kar pa ne pomeni, da sta izključili pravico do odstopa zaradi bistvenih kršitev druge stranke pogodbe.
Sodišče prve stopnje je način in postopek uveljavitve, ki sta ga pravdni stranki določili tako v 7. členu Sporazuma, ki ureja odstop v primeru kršitev v zvezi z rudarskimi deli, kot tudi v četrtem odstavku 10. člena Sporazuma, ki ureja odstop v primeru kršitev drugih pogodbenih obveznosti, tudi upoštevalo in pravilno uporabilo. V 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je tako pravilno ugotovilo, da dopis tožnika z dne 1. 12. 2022 (A5) vsebuje vse elemente, ki jih zahtevata 7. in 10. člen Sporazuma, sklicujoč se na dopisa v prilogah A17 in A18. Dopis torej obsega odstopno izjavo, ki je bila podana po predhodnih pozivih z določenim rokom za izpolnitev, pri čemer je šlo za odstop iz strani tožnika zaradi razlogov na strani toženke. Upoštevajoč obrazloženo, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo tudi na določbi 104. in 106. člena OZ, ki določata odstop od pogodbe ter dajeta pogodbenim strankam, na podlagi dispozitivnosti, možnost drugačne ureditve načina in postopka uveljavitve pravice do odstopa od pogodbe.
Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da bi morala toženka najkasneje do maja 2019 v kamnolomu postaviti tehtnico. Pri tem navaja, da iz Dodatka št. 2 k Sporazumu (B9) jasno izhaja, da je bila izpolnitev te dolžnosti dogovorjena do 10. 9. 2021. Toženka sodišču prve stopnje pri tem očita tudi, da navedenih okoliščin sploh ni upoštevalo, niti se do njih opredelilo in jih obrazložilo. Poleg tega pa toženka izpostavlja, da v pogodbenem določilu ni bila opredeljena lokacija postavitve tehtnice, zaradi česar te obveznosti toženka objektivno ni mogla izvršiti. Sodišče druge stopnje v zvezi z navedenimi očitki toženke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sprva res navedlo, da iz 19. člena Sporazuma izhaja, da mora toženka najkasneje do maja 2019 v kamnolomu postaviti tehtnico, kar je sicer tudi pravilno ugotovljeno glede na navedeno določbo Sporazuma. Vendar pa pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo Dodatka št. 2, saj ga je v nadaljevanju obrazložitve, natančneje v 23. točki obrazložitve na 16. strani izpodbijane sodbe, nedvomno vključilo in upoštevalo. Obrazložilo je namreč, da je bil "rok za postavitev tehtnice celo pisno podaljšan z aneksom do 10. 9. 2021 (navedeno potrjuje 5. člen dodatka št. 2 z dne 3. 6. 2020 pod B9)", vendar pa tehtnica vse do odpovedi pogodbe dne 1. 12. 2022 ni bila postavljena. V posledici obrazloženega so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene, v zvezi z navedenim pa so neutemeljeni tudi očitki kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Prav tako so neutemeljeni ugovori toženke, da ni mogla postaviti tehtnice, ker ni bila določena lokacija le-te. Sodišče prve stopnje takšnim navedbam toženke ni sledilo, temveč je sledilo navedbam tožnika, da je lokacija tehtnice bila določena, vendar je bila na tem mestu ležeča zemlja povrhnjica, ki bi jo morala odstraniti, toženka pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je takšno dejansko stanje ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, dokazov pod prilogo A17, A18, izpovedi priče Bojana Fiderška (tehnični vodja pri toženki), priče B. B. ter priče C. C. . Ugotovitve v zvezi z obveznostjo postavitve tehtnice in odstranitvijo povrhnjice je tudi obsežno in prepričljivo obrazložilo v 23., 24., 25. in 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, takšnim ugotovitvam pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, nasprotne pritožbene navedbe pa šteje kot neutemeljene.
V posledici vsega obrazloženega in ugotovitvi, da je tožnik v posledici toženkinega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti veljavno odstopil od pogodbe oziroma Sporazuma, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka izgubila pravno podlago za uporabo predmetne nepremičnine. Njen nadaljnji poseg na zemljišču tako predstavlja nedopustno vznemirjanje lastninske pravice, posledično pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.
Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški za odgovor na pritožbo za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožnik sam krije svoje stroške.