Jedro

Novela ZZVN-D, ki je začela veljati 19.6.1999 je šele določila, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov, nasilno pregnana s svojega doma. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - določbe ZZVN, ki je veljalo v času odločanja upravnega organa, pred uveljavitvijo novele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1957/99-8 z dne 6.12.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10.11.1998. Z navedeno odločbo je odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.8.1997 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke. Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožnica rojena 26.11.1944 v S. Meni pa, da ni dokazano, da bi tožničina mati pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma prisilno izslitvijo, saj naj bi bil razlog izselitve uničeno stanovanje v N.m., in strahu pred represalijami, ker naj bi bil tožničin oče partizan. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje s tem, da Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, med njimi je tudi oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec). Po 3. odstavku 2. člena ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka tega člena. Po mnenju sodišča okoliščine, ki jih je navajala v upravnem postopku tožnica, to je bombandiranje N.m. meseca septembra 1943 in odhod očeta v partizane, ne predstavljajo tistega vojnega nasilja, ki ga je imel v mislih zakonodajalec, ko je hotel zagotoviti posebno varstvo žrtvam vojnega nasilja. Celotno obdobje druge svetovne vojne namreč samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa ni namen Zakona o žrtvah vojnega nasilja, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo tudi status žrtve vojnega nasilja. Za priznanje statusa je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem in ukrepom ki morajo biti dejansko podani, pri čemer bi bilo potrebno v konkretnem primeru ugotoviti, pred kakšnim vojnim nasiljem naj bi tožničina mati pobegnila. Zgolj zatrjevanje, da naj bi imela mati tožnice zaradi bombandiranja N.m. uničeno stanovanje, ne predstavlja tiste vrste vojnega nasilja, ki bi bilo lahko razlog za priznanje statusa begunca. Enako velja tudi glede okoliščine, da naj bi tožničin oče tik pred tem odšel v partizane, zaradi česar naj bi se mati bala represalij okupatorja. Po oceni sodišča je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZZVN.

Sodišče prve stopnje tudi meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejanske in pravne razloge za svojo odločitev, tako na podlagi izjave tožnice, kot tudi drugih zbranih podatkov v upravnih spisih. Sodišče zato ni upoštevalo tožbenih novot v smislu 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), saj je tožnica imela možnost navajati ta dejstva že v postopku pred izdajo akta. Zavrnilo pa je tudi ugovor tožnice, da je tožena stranka revizijo opravila prepozno, saj je bila revizijska odločba odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki v roku, ki je določen v 103. členu Zakona o vojnih invalidih.

Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ni vedela, katera dejstva in okoliščine so pomembne za odločanje o njenem zahtevku. V postopku pred upravnim organom ji niso bila postavljena vprašanja, ki so po mnenju sodišča pomembna za odločanje, teh pa ne vsebuje niti obrazec, na katerem je bilo potrebno podati vlogo. V obravnavanem primeru gre za okoliščne, ki jih tožnica ni doživela sama, kakor tudi za časovno odmaknjene dogodke. Podatke, ki jih navaja, je izvedela od matere, ki ima 85 let in se dogodkov ne spominja več natančno. Materi je v spominu ostala predvsem nenadna nevarnost, ki je prej ni bilo, povezana z možem partizanom, zaradi katere je jeseni 1944 morala pobegniti iz N.m., sicer bi jih Nemci odpeljali. Spomnila se je tudi, da je dobila nekakšen poziv, ki je njen strah še povečal, ko pa so Nemci ustrelili kolega, ki je poučeval na isti šoli, je pobegnila. Podana je bila torej povsem konkretna nevarnost oziroma izpostavljenost tožničine matere nasilju okupatorja, pred katerim je morala zbežati. Iz navedenega nedvomno izhaja, da bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo, saj dejansko stanje pred upravnim organom ni bilo popolno ugotovljeno, sodišče pa za svoj zaključek ni imelo dovolj podlage. Posledica te kršitve pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Tožnica je kasneje priložila k pritožbi zapisnik zaslišanja svojega brata na Upravni enoti v B. in odločbo tožene stranke z dne 27.12.2000, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZZVN v 5. odstavku 2. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko se zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1., 2., 3. ali 4. odstavka tega člena. V času odločanja upravnega organa pa v določbah ZZVN ni bilo podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca osebi, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov nasilno pregnana iz svojega doma, pravtako pa ni bilo zakonskih pogojev za priznanje takega statusa osebi, ki je bila v istem časovnem razdobju nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja.

Novela ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), ki je začela veljati 19.6.1999, je šele določila, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki izpolnjuje prej navedene pogoje. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - določbe ZZVN, ki je veljalo v času odločanja upravnega organa. Na podlagi navedene novele pa tožnica lahko vloži novo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. (Kot izhaja iz priloge pritožbe je bil pritožničinemu bratu priznan status žrtve vojnega nasilja na podlagi novele ZZVN-D).

Sodišče prve stopnje je odločalo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, zato odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno, tožnica pa v tožbi tudi ni predlagala glavne obravnave. Zato določbe Zakona o upravnem sporu niso bile kršene. Okoliščine, ki jih navaja v tožbi in pritožbi se nanašajo le na izpolnjevanje pogojev po noveli ZZVN-D in zato ne morejo biti upoštevane v tem upravnem sporu.

Glede na navedno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.