Jedro

Ko je tožnica dne 14.2.1994 umrla, je pravna podlaga za razvezo pogodbe, ki je temeljila na neznosnosti skupnega življenja, odpadla. Pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja je osebna pravica pogodbenih strank in zato ne preide na njihove dediče. Zato zgolj zaradi odnosov med pogodbeniki, tudi, če bi bili ti res slabi, dediči nimajo pravice zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Samo v primerih, ko je kateri izmed pogodbenikov že za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem. Samo taka pravica je po svojem značaju premoženjska pravica, ki ni osebne narave (2. člen ZD) in temelji na 3. odstavku 120. člena ZD.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med njo in tožencema dne 22.9.1971, ter zavrnilo zahtevek, da sta toženca dolžna nepremičnine, vpisane v vl.št..., ..., ..., ... in ... k.o... izročiti v zapuščino po pok. A. L. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V reviziji ponavlja svoje ugovore iz pritožbenega in prvostopnega postopka. Opozarja, da je bila že prejšnja pravda pod opr.št. P ... zadosten razlog in opozorilo tožencema, da naj skrbita za pokojno tožnico. Vendarle pa toženca tudi nadaljnja štiri leta nista storila ničesar, da bi zanjo poskrbela. Čeprav je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica bolna in nebogljena, nista izpolnjevala pogodbe. Toženca niti pripravljenosti za izpolnjevanje pogodbe nista pokazala, čeprav sta bila seznanjena z njenim težkim zdravstvenim stanjem. Ob dejstvu, da je bila tožnica nepokretna, bi morali sodišči ugotoviti, ali je sploh tožnica bila še sposobna, da bi živela pri tožencih ali kje drugje oz., ali je morda lahko živela samo še na svojem nekdanjem domu v M., K., kjer je tudi umrla. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišč, da niso nastopile spremenjene razmere, ki bi opravičevale razvezo pogodbe. Spremenjene razmere so nastale, saj je prišlo od leta 1971, ko je bila pogodba sklenjena, pa do trenutka, ko se je začela ta pravda, do skrajno porušenih medsebojnih odnosov. Prišlo je le še do nekaj malega pisanja ali voščil, vendar nobenih obiskov ali morebitnega plačila za oskrbo tožnice. Toženca sta se zanašala, da je dovolj, če samo ponudita pomoč na svojem domu, čeprav je imela tožnica vse razloge, da to odkloni, saj ji je toženka stregla po življenju. Toženca sta le taktizirala in čakala na njeno smrt. Med takšno taktiziranje sodi tudi umik nasprotne tožbe. Toženca sta končno pričakala tudi smrt tožničine sestre, ki se je žrtvovala zanjo. Zaradi tega je v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli odločitev, ki v takšnih razmerah ne daje možnosti razveze pogodbe. Ker se je v celoti izjalovil namen pogodbe, sklenjene leta 1971, je treba uporabiti določbe Zakona o dedovanju o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident tudi v reviziji vztraja pri navajanju dejstev, ki jih sodišči druge in prve stopnje v tem postopku nista smeli upoštevati. Revident poudarja, da do skupnega življenja na domu tožencev ni moglo priti zaradi tega, ker naj bi toženka stregla tožnici po življenju.

Incident, ki je bil razlog za prvotno tožbo na razvezo pogodbe, je nastal leta 1988, medtem ko so bile grožnje, o katerih govori revident, zatrjevane za obdobje pred tem spornim dogodkom.

Ker je bila v prejšnjem pravdnem postopku (opr. št. P ...) izčrpana dejanska podlaga glede osebnih odnosov med tožencema in tedanjo tožnico (od leta 1971 do leta 1989), in ugotovljeno, da njuni odnosi niso tako omajani, da bi obstajali razlogi iz 2. odstavka 120. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD), teh razlogov tožnica ni mogla ponovno uspešno uveljavljati v tem postopku. Sodišči prve in druge stopnje zato nista kršili določb pravdnega postopka, ko jih nista upoštevali. Sodišči sta pravilno ravnali, ko sta presojali razmere, ki so nastale po koncu prejšnjega postopka (zadnji narok za glavno obravnavo je bil dne 30.3.1989).

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ko je tožnica dne 14.2.1994 umrla, je pravna podlaga za razvezo pogodbe, ki je temeljila na neznosnosti skupnega življenja, odpadla. Pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neznosnosti skupnega življenja je osebna pravica pogodbenih strank in zato ne preide na njihove dediče. Zato zgolj zaradi odnosov med pogodbeniki, tudi, če bi bili ti res slabi, dediči nimajo pravice zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Samo v primerih, ko je kateri izmed pogodbenikov že za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem. Samo taka pravica je po svojem značaju premoženjska pravica, ki ni osebne narave (2. člen ZD) in temelji na 3. odstavku 120. člena ZD.

Da toženca pogodbe od leta 1989 do tožničine smrti nista izpolnjevala ni sporno. Za pravilno uporabo navedenega določila ZD pa zgolj to dejstvo ne zadošča. Pomembno je še, ali je prišlo do neizpolnjevanja pogodbe zaradi tega, ker toženca pogodbe nista hotela izpolnjevati, ali zaradi tega, ker tožnica izpolnitve ni hotela sprejemati oziroma natančneje, ali je prišlo do neizpolnjevanja pogodbe zaradi okoliščin na strani tožencev, ali zaradi tega, ker si je tožnica premislila. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da se je zgodilo to slednje. Potem, ko je prišla k tožnici živeti njena sestra J. B., je tožnica pretrgala razmerje s tožencema in njihovi odnosi so nato postali vedno slabši. Ali si je tožnica premislila ali ne, pa je dejansko vprašanje in tako del dejanskega stanja. Izpodbijanje tega dejstva na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Izpolnitev pogodbe s strani tožencev ni bila znatno otežkočena zaradi razlogov na njuni strani, temveč izključno zaradi razlogov na strani tožnice. Razlaga 3. odstavka 120. člena ZD v sodni praksi pa je enotna: Če povzroči nemožnost izpolnitve tisti, ki je upravičenec, potem ne more samo zaradi tega, ker noče izpolnitve, zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Revizijsko sodišče v zvezi s to ugotovitvijo še poudarja, da je tožnica odklanjala tudi spremembo pogodbe. V nasprotju s spisovnimi podatki je revidentova trditev, da sta toženca z umikom nasprotne tožbe le taktizirala. Toženca sta nasprotno tožbo umaknila šele po smrti tožnice, ko sprememba pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila več mogoča (pripravljalna vloga z dne 31.3.1994, l.št. 72 spisa).

Tudi pavšalno revidentovo vztrajanje, da bi morala toženca poiskati kakšno drugo možnost oziroma da bi sodišče moralo ugotavljati, ali je bila tožnica sploh sposobna živeti pri tožencih, je brez dejanske in pravne podlage. Toženca sta morala izpolnjevati pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 22.9.1971. V V. členu pogodbe sta se zavezala, da bosta med drugim tožnici v bolezni nudila postrežbo, ob težji bolezni pa jo sprejela na svoj dom v T. ali kje drugje, kjer bosta stanovala, in ji tam nudila ustrezno oskrbo. Prav to sta toženca z nasprotno tožbo predlagala. Še več, tožnica je v letih, ko se je pogodba izpolnjevala, večkrat živela pri svojemu nečaku (sinu tožencev), ki je izpolnjeval del obveznosti tožencev in sicer na način, ki je bolj ustrezal tožnici (opremljena soba v hiši). Zato je pravilna presoja na drugi in prvi stopnji, da toženca oskrbe na tožničinem domu, razen dosmrtne rente, ki sta jo v nasprotni tožbi prav tako predlagala, nista bila dolžna organizirati in tega tudi nista mogla storiti.

Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnica vztrajala na svojem domu v M. v skupnosti s svojo sestro J. B. Da pa toženca nista niti poskušala izpolnjevati pogodbe pa prav tako ni res, saj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da sta toženca večkrat poskušala vzpostaviti stik s tožnico in jo vabila, da naj pride k njima, vendar pa tožnica bodisi ni odgovarjala, bodisi toženko ni spustila v hišo, ko jo je prišla obiskati. Tudi to so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano.

Sodišči druge in prve stopnje sta zato povsem pravilno uporabili določbe ZD, ki se nanašajo na pogoje za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in tako pravilno odločili, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ker tudi nista storili nobene procesne kršitve, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.