Jedro

Za presojo, ali je osebi, ki je z izselitvenega območja pobegnila julija 1941, torej pred objavo Razglasa o državno-političnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941, grozila prisilna izselitev, je treba presoditi tudi okoliščino, da je bila družina te osebe prisilno izgnana z izselitvenega območja v septembru 1941.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2123/2000-6 z dne 11.6.2001, in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.10.2000, ki je v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote D. z dne 22.3.2000, in odločila, da tožniku ne gredo status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo pogoje, pod katerimi Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/2000 - odl. US, 28/2000 in 1/2001 - odl. US) priznava status žrtve vojnega nasilja. Ugotovilo je, da tožnik ni dokazal, da bi pobegnil pred prisilno izselitvijo in da mu zato ne gre status begunca po ZZVN. Tožnik je po lastnih navedbah pobegnil iz D., ki je spadala v izselitveno območje, 4.7.1941, torej pred objavo Razglasa o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju, ki je bil izdan 20.10.1941, in na podlagi katerega so Nemci prisilno izseljevali slovenske prebivalce. Zavrnilo je tožnikovo trditev, da je v L. pobegnil zaradi tega, ker mu je grozil okupatorjev ukrep prisilne izselitve, ker je štelo, da tožniku tak ukrep ni neposredno grozil in da je prišel v L. zaradi šolanja in ne zaradi grozečega okupatorjevega nasilja. Menilo je tudi, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da kasnejša izselitev tožnikovih staršev ni okoliščina, ki bi brez ostalih dokazov pri tožniku utemeljevala priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja-begunca.

V pritožbi tožnik navaja, da v L. ni pobegnil zaradi šolanja, temveč zato, ker so starši dobili zaupno informacijo od nemškega oficirja, da bodo kmalu začeli izseljevati ljudi s tega območja. Pobeg v L. je torej posledica skrbi in strahu staršev, da bi jih izselili. Dokaz, ki izhaja iz predhodno pridobljene informacije, je izgon staršev dne 20.9.1941 (in ne 27.9.1941, kot je navedeno v izpodbijani sodbi) v R. in nato 29.9.1941 v S.P. Ta izgon ni bil predhodno javno razglašen, temveč je bil določen na tajnem seznamu za izgon določenih družin. Glede na datume objave razlasa in datume izselitve staršev poudarja, da razglasa nikakor ne bi dočakal v D., ker bi bil že 20.9.1941 deportiran v R., če ne bi prej pobegnil v L. Poudarja, da je pobegnil v L., ki je bila tedaj v drugi državi (italijanska okupacijska cona).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je po ZZVN med drugim tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile - izgnanec, in oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo - begunec (2. člen ZZVN).

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj ne bi bila pomembna okoliščina, da so bili tožnikovi starši po tožnikovem pobegu v L. izseljeni, zato tudi ni prepričljiva ugotovitev, da je tožnik v L. pobegnil v juliju 1941 zaradi šolanja in ne zaradi grozečega nasilja ter strahu pred prisilno izselitvijo, ki je po njegovem pobegu doletela njegovo družino. Zato mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi, ali prav okoliščina prisilne izselitve tožnikove družine ne kaže na to, da je tožniku dejansko grozila prisilna izselitev, vsaj za čas od izselitve njegove družine dalje. Tožnik ves čas postopka namreč zatrjuje, da je pobegnil prav zaradi bojazni pred izselitvijo. Glede na navedeno se bo prvostopno sodišče moralo opredelitvi do tožnikovih navedb, da bi bil tudi on izseljen, če bi ostal na domu v D. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar so ostala odločilna dejstva nepopolno razčiščena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 76. člena ZUS, pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.