Jedro

Ker je na najboljših kmetijskih zemljiščih po ZKZ/86 prepovedana vsaka gradnja, razen gradnja infrastrukturnih in vojaških objektov, niti ni pomembno, ali bi za gradnjo nameravanega objekta zadoščala odločba o dovolitvi priglašenih del ali pa bi bilo potrebno lokacijsko dovoljenje. Nelegalne gradnje na najboljših zemljiščih pa ne pomenijo neenakega obravnavanja tožnika, saj za te gradnje ni bilo izdano nobeno dovoljenje. Opredelitev najboljših kmetijskih zemljišč v Srednjeročnem družbenem planu za obdobje 1986-1990 velja tudi po letu 1990, saj je bila veljavnost teh planov podaljšana z ZPUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 29/98-6 z dne 10.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M., Oddelka za kmetijstvo, gospodarstvo in prostor z dne 23.10.1996. S to odločbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za postavitev pomožnega gospodarskega objekta - shrambe za seno in orodje na zemljišču parc. št. 667 k.o. P. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Po 2. odstavku 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93 in 47/93) pristojni upravni organ za urejanje prostora dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po ZUN oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju z prostorskim izvedbenim aktom. V obravnavanem primeru se tožena stranka pravilno ni opredeljevala do tega, kakšno dovoljenje bi bilo potrebno za nameravani objekt, saj tega objekta na zemljišču parc. št. 667 k.o. P. ni mogoče dovoliti. To zemljišče je namreč s Srednjeročnim družbenim planom Občine M. za obdobje 1986-1990 (Skupščinski D. list, št. 5/87 in Uradni list RS, št. 63/93, v nadaljevanju Družbeni plan) uvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, to so zemljišča, ki so trajno namenjena kmetijski proizvodnji, zato na njih gradnja ni mogoča. Območje nameravanega posega je urejeno z Odlokom o urbanističnem redu v Občini M. (Skupščinski D. list, št. 7/86), ki pa v 1. odstavku 4. člena določa, da je mogoče dovoliti gradnjo novih objektov ter večje rekonstrukcije le znotraj strnjenih naselij ali pa na zemljiščih, ki so za kmetijstvo manjše vrednosti. Ker prvo območje kmetijskih zemljišč ni kmetijsko zemljišče manjše vrednosti, gradnja na tem zemljišču ni mogoča. Prvostopno sodišče je štelo, da je odločitev tožene stranke dovolj obrazložena in je zato zavrnilo ugovor tožnika, da izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako je zavrnilo tožnikov ugovor, da je bila dovoljena gradnja na sosednji parc. št. 648/2 k.o. P., saj je iz kartografskega dela Družbenega plana (list, št. 12 v spisu tožene stranke) razvidno, da navedena parcela ni uvrščena v prvo območje kmetijskih zemljišč in zato zanjo ne veljajo enake omejitve glede posegov v prostor, kot veljajo za tožnikovo parcelo. Tožnikove ugovore, ki so se nanašali na požiganje na kmetijskih zemljiščih in uporabo kmetijskih zemljišč s strani pripadnikov romske skupnosti, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo kot za ta primer pravno nepomembne.

Tožnik se pritožuje iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS pa tudi po 2. odstavku istega člena ter predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, s tem, da se opravi nov postopek in glavna obravnava. Meni, da se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih ugovorov, zlasti ne do tega, kako se lahko tožena stranka sklicuje na 46. člen Zakona o graditvi objektov, ki je bil s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o graditvi objektov črtan. Sklicuje se tudi na 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije, ki romski skupnosti ne omogočata privilegiranega položaja v primerjavi z drugimi prebivalci Republike Slovenije, čeprav jim 65. člen Ustave Republike Slovenije daje posebne pravice. Meni, da so tisti državljani oziroma prebivalci, ki spoštujejo pravni red, v slabšem položaju kot tisti, ki tega ne spoštujejo, in to utemeljuje s primeri posegov na tuja zemljišča s strani romske skupnosti in gradnjo njihovih naselij na najboljših kmetijskih zemljiščih. Meni tudi, da Družbeni plan Občine Metlika za obdobje 1986 do 1990 ne more več veljati, kar je razvidno iz samega naslova. Tudi sicer pa bi bilo treba sprejeti nov splošni akt, ki bi na novo uredil vso to problematiko. Njegovo zemljišče je v velikem kompleksu, ki ga mora kositi in vzdrževati sam (gre za 1 ha), kjer so že prej stali pomožni kmetijski objekt, kot so kozolec in nato večja lopa za shranjevanje orodja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Ker prvostopna sodba temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku in torej prvostopno sodišče dejanskega stanja ni samo ugotavljalo, v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče tudi meni, da v obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve upravnih organov, ki jim ne nasprotuje niti tožnik, da spada tožnikova parcela št. 667 k.o. P. v prvo območje kmetijskih zemljišč, torej med kmetijska zemljišča, ki so temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji, po razporeditvi, kakršno je uveljavil Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 17/86, v nadaljevanju ZKZ). V skladu z 11. členom navedenega zakona se zemljišča, ki se štejejo za temelj proizvodnje hrane, trajno namenijo za kmetijsko proizvodnjo in jih torej ni mogoče pozidati. Ker torej pritožbeno sodišče ne dvomi, da je v Družbenem planu Občine M. za obdobje 1986-1990, katerega veljavnost je bila podaljšana z Zakonom o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (ZPUP, Uradni list RS, št. 48/90 in 85/2000), tožnikova parcela opredeljena kot prvo območje kmetijskih zemljišč, na njej gradnja že iz razlogov iz 11. člena ZKZ ni dovoljena. Območje, kjer se nahaja tožnikova parcela, se ureja z Odlokom urbanističnem redu v Občini M., za katerega je ugotovljena skladnost s Družbenim planom Občine M. Ta odlok pa dovoljuje gradnjo le znotraj meja strnjenega naselja ali na zemljiščih, ki so za kmetijstvo manjše gospodarske vrednosti. Torej tudi navedeni odlok ne dovoljuje gradnje na zemljiščih, ki so temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji.

Ker že iz navedenega razloga tožniku gradnje ni bilo mogoče dovoliti, ni bistveno vprašanje, ali bi za nameravani objekt potreboval lokacijsko dovoljenje ali pa bi zadoščala odločba o dovolitvi priglašenih del, saj nobena gradnja na tem zemljišču ni dovoljena.

Na odločitev v obravnavani zadevi tudi ne vplivajo tožbene navedbe o poseganju romske skupnosti (tudi) na najboljša kmetijska zemljišča. To ni predmet obravnavane zadeve. S tem, ko se tožniku ne dovoli gradnja na zemljišču, ki je temelj proizvodnje hrane v Republiki Sloveniji, pa tudi ni poseženo v njegove pravice do enakega obravnavanja pred zakonom, saj takšnega dovoljenja ne more pridobiti nobena oseba. Kot tudi sam zatrjuje, pa se romska skupnost naseljuje na takšnih zemljiščih brez predpisanih dovoljenj.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je v času odločanja že potekla veljavnost Družbenega plana Občine M., saj je bila njegova veljavnost podaljšana z ZPUP.

Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na 2. odstavek 72. člena ZUS, vendar pri tem meri na določbo, ki ureja glavno obravnavo, ki pa je z novelo ZUS (Uradni list RS, št. 70/2000) postal 4. odstavek 72. člena ZUS. Če s sklicevanjem na to določbo tožnik meni, da so bila kršena pravila postopka, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve glavne obravnave. Glavne obravnave tožnik v tožbi niti ni zahteval. Poleg tega pa, kot je že navedeno, prvostopno sodišče samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.