Jedro

V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.

Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 214,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je zoper toženo stranko (v nadaljevanju toženca) vložil tožbo na ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved bodočega motenja. Toženec je zoper tožnika vložil nasprotno tožbo na vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved bodočega motenja.

2. Z izpodbijanim sklepom (očitno pomotoma naslovljenim kot sklep v imenu ljudstva) je sodišče prve stopnje pod I. točko ugodilo tožbenemu zahtevku na prepoved bodočega motenja. Pod II. točko je zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev motenja posesti. Pod III. točko je zavrnilo tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja. Pod IV. in V. točko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, pod VI. točko pa je v presežku tožbeni zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja zavrnilo. Pod VII. točko je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. S pravočasno pritožbo tožnik izpodbija odločitve pod II., III., IV., V. in VII točko izreka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo II. in III. točke z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter spremembo IV., V. in VII. točke z naložitvijo plačila stroškov tožencu. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede tožbe

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožbeni zahtevek (prav bi bilo tožbo) v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja posesti, zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni del zahtevka.

7. Tožnik meni, da je takšna odločitev napačna, saj je v tem delu zahtevka opredelil obseg motenja zaradi restitucijskega zahtevka, poleg tega pa takšne zahtevke po enotni sodni praksi višjih sodišč ni potrebno zavreči. 8. Res je, da sodna praksa v motenjskih sporih še zmeraj dopušča tudi tožbene zahtevke, kakršnega je postavil tožnik1, vendar pa nikoli kot samostojne zahtevke, temveč zgolj v povezavi z restitucijskimi in prepovednimi zahtevki. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo restitucijski zahtevek, ker je ugotovilo, da je toženec tekom postopka tožbeni zahtevek izpolnil. Ugotovljenega dejstva, da toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka, tožnik s pritožbo niti ne izpodbija. Tako je na dlani sklep, da tudi če je sodišče prve stopnje po nepotrebnem zavrglo ugotovitveni del tožbe, to na pravilnost odločitve ni vplivalo, ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo restitucijski del tožbenega zahtevka. Zato očitana kršitev 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana, pa tudi materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno.

Glede nasprotne tožbe

9. Tožnik svojega stališča, da je sodišče z odločitvijo pod IV. točko prekoračilo tožbeni zahtevek, ne utemeljuje. Že zato ni podana očitana kršitev 2. člena ZPP, saj glede takšne kršitve pritožnik nosi prepričevalno breme, da je bila storjena (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožnik dolžan vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo tampona, položenega v dolžini 30 m, širini 3 m in globini 30 cm, z vrnitvijo izkopane zemlje, brananjem zemlje in posejanjem trave.

11. Pritožnik navaja, da je s položitvijo tampona vzpostavil prejšnje stanje, katerega je bil s sklepom P 50/2016 z dne 12. 4. 2016 pooblaščen vzpostaviti na stroške in nevarnost toženca. Meni, da je zgolj ravnal v skladu s sklepom potem, ko toženec svoje obveznosti vzpostavitve povezovalne ceste ni v celoti izpolnil, ter da zato ni ravnal samovoljno oziroma protizakonito.

12. Tožnik napačno trdi, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno že zato, ker je bil na podlagi sklepa P 50/2016 z dne 12. 4. 2016 pooblaščen vzpostaviti stanje, ki ga toženec skladno s tem sklepom ni vzpostavil. Prvi odstavek 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju namreč določa, da se na podlagi izvršilnega naslova, po katerem mora dolžnik storiti nekaj, kar lahko stori tudi nekdo drug, izvršba opravi tako, da sodišče pooblasti upnika, da na dolžnikove stroške zaupa to nekomu drugemu, ali da to stori sam. Za prisilno realizacijo izvršljive sodne odločbe bi bila torej v obravnavanem primeru potrebna izvršba. Pri tem gre zgolj zaradi jasnosti pojasniti, da razlogi izpodbijanega sklepa, ali je tožnik „presegel pooblastila, ki so mu bila dana v sklepu P 50/2016“, za presojo predmetne zadeve niso bistveni.

13. Ker se tožnik prisilne izvršbe ni poslužil, je torej za predmetno zadevo odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pred motenjem na spornem delu zemljišča kosil travo, kolikor je zrasla na dovozni poti, tožnik pa je spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti tako, da je po tem spornem zemljišču posul pesek. Ugotovljenega dejstva, da je bil dotedanji način izvrševanja soposesti zaradi nasutja s peskom spremenjen, pritožba niti ne izpodbija. Pritožbeno navajani vzrok, zaradi katerega je tožnik spremenil dotedanje izvrševanje soposesti (teren, po katerem je vozil, zaradi toženčevega ravnanja ni bil več utrjen), na pravilnost zaključka, da je tožnik samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari, nima vpliva. Dejstvo je, da toženec potem, ko je tožnik nasul pesek, na spornem delu zemljišča trave ni mogel več kositi. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo toženčevemu restitucijskemu in prepovednemu zahtevku (32. in 33. člen Stvarnopravnega zakonika).

14. Kakšen od razlogov, iz katerih se sklep izpodbija, tako ni podan. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sklep prvega sodišča v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

15. Tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel. Je pa dolžan tožencu, ki je obrazloženo odgovoril na njegovo pritožbo, povrniti nastale potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

16. Toženčevi potrebni pritožbeni stroški znašajo 214,20 EUR (odmera razvidna iz specificiranega stroškovnika v spisu na listovni številki 222). V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s tem sklepom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13.12.2006).

1 Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2093/2017 in II Cp 1879/2015.