Jedro

Pravilno je sklepanje sodišč prve in druge stopnje o krivdnem ravnanju tožničinega delodajalca, ki spričo opustitev z Zakonom o varstvu pri delu naloženih mu obveznosti ni zagotovil svojim delavcem varnih delovnih pogojev - zlasti tudi ne ureditve varnih delovnih prostorov. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Ker se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti tožničinega delodajalca, ki se domneva kot pravilo, je odpadla potreba po presoji morebitnega obstoja odškodninske odgovornosti tudi po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti.

Izrek

Revizija tožene stranke se v delu zoper pravnomočno sodbo za znesek 22.400 SIT s pripadki tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko škodo zavrže, v ostalem pa se revizija tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

Obrazložitev

Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 8.12.1995 poškodovala med opravljanjem delovnih obveznosti kot delavka zavarovanke tožene stranke (družbe C. d.d., Z.), ko je bila namenjena po delovni material iz delovnega v drug prostor in se med hojo skozi 70 cm širok prehod med pisalno oziroma delovno mizo in omaro spotaknila ob krak na nogi oziroma stojalu vrtljivega stola brez naslonjala, ki je bil zagozden pod stranico mize tako, da ni bil viden in je za približno 10 cm segal v prehodni prostor med mizo in omaro. Opisana ovira je za tožnico predstavljala popolno presenečenje, saj zaradi slabe osvetljenosti tega predela in dejstva, da se je barva noge stola ujemala z barvo fuge med keramičnimi ploščicami na tleh, ni bila zaznavna, pod mizo "skrit" vrtljiv stol brez naslonjala pa se pred škodnim dogodkom nikoli ni nahajal na tem mestu, kjer tudi sicer ni bil v nobeni funkciji. V teh okoliščinah je sodišče prve stopnje tudi ob ponovnem sojenju štelo stol za nevarno stvar, delo oziroma hojo v takih pogojih pa za delo (dejavnost) s povečano stopnjo nevarnosti in na tej podlagi prišlo do sklepa o objektivni odgovornosti zavarovanke tožene stranke za tožnici nastalo škodo, zavarovanki tožene stranke pa je hkrati naprtilo še krivdno odgovornost, ker ni poskrbela za varne delovne pogoje. Zato je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.822.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.400 SIT od 26.2.1997 dalje do plačila, od zneska 1.800.000 SIT pa od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, medtem ko je tožbeni zahtevek v presežku (za znesek 3.180.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede terjanih obresti od zneska 22.400 SIT za čas od 12.7.1996 do 25.2.1997) zavrnilo. Tožnici prisojeni znesek predstavlja vsoto priznanih ji odškodnin za posamične od oblik pretrpljene nepremoženjske škode - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem spiralnega zloma leve goleni z dislokacijo v znesku 1.000.000 SIT (od zahtevanih 3.000.000 SIT), za strah v znesku 100.000 SIT (od zahtevanih 500.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 700.000 SIT (od zahtevanih 1.400.000 SIT) - ter za premoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku 22.400 SIT. Iz pravkar povzetega je razvidna tudi struktura zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer odpade razlika 80.000 SIT na znesek terjane, vendar tožnici nepriznane odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 242.168 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, razvidnem iz izreka prvostopne sodbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar je sodišče druge stopnje njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje tako o podlagi tožničinega zahtevka za plačilo odškodnine kot tudi o višini odškodnine, do katere je upravičena tožnica.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka jo izpodbija v celotnem delu pravnomočne odločitve o ugoditvi tožničinemu zahtevku (torej za znesek 1.822.400 SIT s pripadki), pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji obrazloženo graja le stališče sodišč prve in druge stopnje o obstoju podlage tožničinega zahtevka in s tem v zvezi zavrača sleherno odškodninsko odgovornost njene zavarovanke za tožnici nastalo škodo, ki po mnenju tožene stranke ne more odgovarjati ne po pravilih o krivdni niti po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti. Vztraja pri trditvah o tožničini lastni odgovornosti za nastalo ji škodo, saj slednja ne bi zadela ob oviro na tleh, če bi hodila po sredini prehoda. V ostalem graja dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o osvetljenosti delovnega prostora, ki je bil namenjen za opravljanje preciznih ročnih del in kar že samodejno izključuje možnost pomanjkljive osvetlitve, ter o vidnosti noge stola, ki se je po barvi razlikovala od talne podlage, sicer pa meni, da tožnici ni mogoče verjeti v tistem delu njene izpovedbe, ko pravi, da stola ves čas od začetka delovnega časa do škodnega dogodka, torej v štirih urah in pol, ni opazila. Tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njeni pritožbi in zavrnitve tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica pa z revizijo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 3.180.000 SIT s pripadki terjane odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morale biti po njenem mnenju priznane odškodnine v višini posamično terjanih zneskov, ki v celoti ustrezajo teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. To velja tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v zahtevanem znesku 80.000 SIT in je zato stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni upravičena do odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, po njenem mnenju materialnopravno zmotno. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica ponovno in izčrpno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. V oporo temu prepričanju tožnica ponuja še očitek, da sodišči prve in druge stopnje ob odmeri odškodnine nista upoštevali časa, ki je pretekel od nastanka škode do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter očitek, da je bila tožnici s sedaj pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, izdano v ponovljenem postopku 4.10.2000, prisojena enaka odškodnina za nepremoženjsko škodo kot že s prvotno in nato razveljavljeno sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.4.1999 - kar pomeni, da tožnici ni bila prisojena odškodnina po valutnih razmerah na dan sojenja, ki so se v obdobju leta in pol bistveno spremenile. Tožnica predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo sodbe sodišča druge stopnje.

Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke v delu za znesek 22.400 SIT s pripadki tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa revizija tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke nista utemeljeni.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije tožene stranke: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožničinega zahtevka za povrnitev njene premoženjske škode znaša 22.400 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

Revizijsko sodišče je vprašanje dovoljenosti tega dela revizije tožene stranke presojalo po določbah novega ZPP, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po njegovi uveljavitvi 14.7.1999 (do drugačnega rezultata pa ne bi privedla niti presoja po določbah ob vložitvi tožbe 18.7.1997 veljavnega ZPP). V tem obsegu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. Obrazložitev sodbe o zavrnitvi dovoljenega dela revizije tožene stranke: V času škodnega dogodka veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je v 73. členu določal, da mora podjetje delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost je urejal tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer kot krivdno ali objektivno. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. V prvem odstavku 154. člena ZOR je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pomeni, da v obravnavanem primeru nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti tožena stranka, pri kateri je imel tožničin delodajalec zavarovano svojo odgovornost (940. in 941. člen ZOR). Ona je tista, ki bi morala dokazati, da za škodo, ki jo je pretrpela tožnica, ni odgovoren njen delodajalec (kot zavarovanec tožene stranke) in ki je bil vselej dolžan organizirati delo tako, da poteka varno (16. člen v času nastanka škode veljavnega Zakona o varstvu pri delu, Uradni list SRS, št. 32/74 do Uradni list RS, št. 57/96).

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki jih z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), se je tožnica poškodovala med opravljanjem delovnih obveznosti, ko je bila namenjena po delovni material iz delovnega v drug prostor in se med hojo skozi 70 cm širok prehod proti izhodu spotaknila ob za prehodu namenjen prostor nenadejano in slabo vidno oviro, ki jo je predstavljal skozi špranjo izpod stranice mize štrleč in zagozden krak noge vrtljivega stola brez naslonjala, spravljenega na neobičajnem in skritem mestu pod mizo brez slehernega funkcionalnega namena. Te dejanske ugotovitve pa ne le onemogočajo sklepanje o razbremenitvi odškodninske odgovornosti iz razloga odsotnosti krivde delodajalca tožnice za nastalo ji škodo, temveč nudijo vso potrebno oporo za pravilnost ravno nasprotnega sklepanja sodišč prve in druge stopnje o krivdnem ravnanju tožničinega delodajalca, ki spričo opustitev z Zakonom o varstvu pri delu naloženih mu obveznosti ni zagotovil svojim delavcem varnih delovnih pogojev - zlasti tudi ne ureditve varnih delovnih prostorov. Ker se tako izkaže, da se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti za tožnici nastalo škodo po načelu o krivdni odgovornosti tožničinega delodajalca, ki se domneva kot pravilo, je odpadla potreba po presoji vprašanja morebitnega obstoja njegove odškodninske odgovornosti tudi po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti; zato revizijski očitki, uperjeni v grajo s tem vprašanjem povezanega stališča sodišč prve in druge stopnje, ki niso odločilnega pomena, ne terjajo odgovora (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno zavzema tudi za razbremenitev svoje odškodninske odgovornosti z očitkom tožnici o njeni lastni odgovornosti za nastalo ji škodo z obrazložitvijo, da ne bi zadela ob oviro na tleh, če bi hodila po sredini prehoda. Le 70 cm širok prehod je namreč toliko ozek, da že sam po sebi ne ponuja prav izdatnega izbora možnih smeri hoje skozi tak prehod in ki v tem svojstvu upravičuje tudi pričakovanje, da je namenjen prehajanju zaposlenih delavcev v vsej svoji širini. Kolikor pa tožena stranka v reviziji utemeljuje svoje prepričanje o tožničini lastni odgovornosti za nastalo ji škodo s trditvami o dobri osvetljenosti delovnega prostora (nujni za opravljanje preciznih ročnih del), o dobri vidnosti noge stola (ki se je po barvi razlikovala od talne podlage) in o neprepričljivosti tožničine izpovedbe o tem, da stola pred škodnim dogodokom ni opazila, ji je treba odgovoriti, da so te trditve v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje (vključno z dejansko ugotovitvijo o slabi osvetljenosti, ki se nanaša le na talni del prostora) in da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker se tako izkaže, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o podlagi tožničinega zahtevka ni podan in ker velja enako tudi glede odločitve o višini tožnici prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožena stranka z revizijo obrazloženo sploh ne izpodbija, je bilo treba revizijo tožene stranke v njenem dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Obrazložitev sodbe o zavrnitvi revizije tožeče stranke: Tožnica v reviziji utemeljuje svoje prepričanje o upravičenosti do celotne zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevščenosti med zdravljenjem (enako pa tudi za ostale oblike nepremoženjske škode) z obrazložitvijo, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi zdravstvene dokumentacije, mnenja izvedenca in izpovedbe tožnice, zaslišane kot stranke, dejansko stanje sicer pravilno ugotovili, vendar pa da sta ugotovljena dejstva pri odmeri višine odškodnine premalo vrednotili. Ob takem izhodišču je jalovo tožničino utemeljevanje slednjega očitka s ponavljanjem ugotovljene intenzitete in trajanja njenih telesnih bolečin ter s podrobnim in poudarjenim nizanjem vsake posamično izmed vseh nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem njene poškodbe. Vse to je bilo ob odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ustrezno upoštevano spričo obrazložitve, da je tožnica pretrpela razmeroma kratko obdobje hudih in zmernih telesnih bolečin, medtem ko je obdobje občasnih lahkih telesnih bolečin pri tožnici dolgotrajno in bo glede na njeno starost tako tudi v bodoče ter spričo ocene intenzitete in trajanja tožničinih nevšečnosti med zdravljenjem na ravni srednje stopnje. Takšno oceno revizijsko sodišče sprejema kot ustrezno, saj ta ne more biti le posledica izključno individualnega vrednotenja konkretnih nevšečnosti, katerih subjektivno doživljenje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč nujno tudi posledica objektiviziranega vrednotenja konkretnih nevšečnosti v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Tako pa se pokaže odmera odškodnine za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 1.000.000 SIT kot materialnopravno pravilna. Enako velja tudi glede tožnici prisojene odškodnine za strah v znesku 100.000 SIT, saj je edino upoštevne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, po katerih se je močno vendar kratkotrajno prestrašila ob samem škodnem dogodku, ko zaradi poškodovane noge ni mogla vstati in po katerih jo je nato zelo skrbelo za izid zdravljenja še kak mesec dni, ne upravičujejo do višje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica ni upravičena do višje odškodnine od prisojene. Do drugačnega sklepanja ne more privesti obširno in nadrobno revizijsko nizanje tožničinih trajnih posledic poškodbe, ki so bile bodisi že ustrezno upoštevane pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode, bodisi presegajo okvire dejanskih ugotovitev iz sodb sodišč prve in druge stopnje o obsegu tovrstne tožničine škode. Revizijskemu očitku zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine zanjo ni mogoče pritrditi že ob upoštevanju v pravnomočno končanem postopku ovrednotene stopnje tožničinih duševnih bolečin na ravni blažje intenzitete, oprte na po izvedencu ugotovljena dejstva, o katerih med pravdnima strankama ni bilo spora in po katerih se je zlom tožničine goleni zarasel tako, da je njena hoja še vedno normalna, da sta obe spodnji okončini enako dolgi in da je gibljivost v skočnem in kolenskem sklepu tudi leve noge popolna.

Materialnopravno pravilno je končno tudi stališče sodišč prve in druge stopnje o neupravičenosti tožnice do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Kolikor ga tožnica graja s sklicevanjem na začasno nošenje zunanjega fiksatorja, mavca na levi nogi in na začasno uporabo bergel pri hoji, ji je treba odgovoriti, da dejstev, upoštevanih pri odmeri odškodnine za eno izmed oblik nepremoženjske škode (konkretno pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), ni mogoče dvakrat upoštevati - torej ponovno še v okviru odškodnine tudi za drugo obliko nepremoženjske škode. Sicer pa je pravilno razlogovanje sodišč prve in druge stopnje, da komaj vidne pikčaste brazgotine, težje opazna antekurvacija goleni in le za 1,5 cm zmanjšan obseg goleni niso take spremembe zunanjosti, ki bi bile očitne in ki bi vzbujale pozornost drugih, s tem pa tudi ne razlog za duševne bolečine kot nujni pogoj za obstoj te kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

K doslej obrazloženemu je treba še dodati, da sta bili pri odmeri odškodnine za sleherno od ugotovljenih oblik tožničine nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerja med različnimi nepremoženjskimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožnici prisojena odškodnina je v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih, opravljeni po poenotenem preračunu valutnih razmer na dan svojenja na prvi stopnji, ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. S tem je odgovorjeno tudi na tožničin revizijski očitek o neupoštevanju spremembe valutnih razmer v času med datumoma izdaje obeh sodb sodišča prve stopnje, s katerima je bila tožnici odmerjena enaka odškodnina kljub časovni razliki leta in pol, pri čemer je brez slehernega pomena tožničino sklicevanje na višino prisojene ji odškodnine v sodbi, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. Kolikor pa se tožnica v reviziji zavzema tudi za upoštevanje časa od nastanka škode do izdaje sodbe pri odločanju o višini odškodnine, ji je treba odgovoriti, da pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Obstoj kakšnih takih okoliščin pa v danem primeru ni izkazan - in to spričo realnosti na področju reševanja odškodninskih sporov ne s pretekom časa od vložitve tožbe do izdaje prvostopne sodbe, niti s procesnim ravnanjem v postopku udeleženih strank.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o delni zavrnitvi tožničinega zahtevka ni podan, je bilo treba tudi revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.