Jedro

Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko.

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki VI izreka v delu, ki se nanaša na plačilo od februarja 2021 do vključno maja 2021 spremeni tako, da se na novo glasi:

-"februar 2021 v znesku 650,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2021 dalje,

-marec 2021 v znesku 161,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2021 dalje,

-april 2021 v znesku 227,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2021 dalje,

-maj 2021 v znesku 175,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2021 dalje."

II.V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in zavrglo tožbo glede ugotovitve ničnosti pogodb o zaposlitvi, obstoju delovnega razmerja pri toženki in prijavi v zavarovanja od 18. 3. 2016 do 6. 5. 2021 (točka I in VII izreka). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki od 7. 5. 2021 dalje na delovnem mestu luški transportni delavec za krajši delovni čas 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in toženki naložilo, da tožnika v roku 8 dni pozove nazaj na delo in ga za čas od 7. 5. 2021 prijaviti v vsa zavarovanja in vključi v obvezno dodatno poklicno zavarovanje pri KAD d. d. (točka II, III in IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna in plača bruto razlike za obdobje od marca 2016 do januarja 2017, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz prvega odstavka točke V izreka, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo plačilo bruto razlik od februarja 2017 do konca leta 2024, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz prvega odstavka točke VI izreka, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 802,50 EUR in jo določilo za zavezanko za plačilo sodne takse (točka VIII in IX izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del točke VI. Opozarja, da je že v pripombah na izvedensko mnenje opozoril na napako pri obračunu in prosil za popravo. Ker izvedenka napake ni odpravila, je obračun razlike ovrednoten prenizko. Od 15. 2. 2021 do 31. 5. 2021 je tožnik bil na bolniškem staležu, zato je prejemal le nadomestilo za polni delovni čas, ne pa tudi prihodka od ZPIZ. Za ta čas mu pripada enaka razlika v nadomestilu plače kot za leto 2020, kot če bi delal pri toženki. Napačen je tudi obračun od 31. 5. 2021 do 20. 2. 2022, ko ni bil zaposlen in tudi ne na bolniškem staležu. V tem času je prejemal le nadomestilo Zavoda za zaposlovanje, ne pa tudi nadomestila ZPIZ. To pomeni, da mu manjka druga polovica prihodka, ki bi jo prejemal, če bi toženka ravnala zakonito in ga razporedila na ustrezno delovno mesto. Tožnik bi bil do razporeditve na ustrezno delovno mesto pri toženki na čakanju in bi prejemal 100 % nadomestilo plače, zato mu pripada polna razlika. Obračun od marca 2022 pa ne upošteva rasti plač pri toženki, zato bi bila lahko razlika višja. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev v tem delu in vrnitev v nov postopek.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožnika in predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da odgovarja tožniku kot delodajalec za obdobje, ko je bil tožnik v delovnem razmerju z drugimi delodajalci. Obstoj dveh delovnih razmerij istočasno ni mogoč, ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki pa je bila pravnomočno zavrnjena. Sodišče prve stopnje je odstopilo od ustaljene sodne prakse, tega odstopa ni obrazložilo, zato je podana kršitev pravic iz 22., 74. in 2. člena Ustave RS. Elementov delovnega razmerja ni, tožnik je bil v delovnem razmerju pri IPS podjetjih. Sodelovanje toženke z IPS podjetjih je imelo naravo podjemne pogodbe. Delovnega razmerja tožnika pri toženki ni mogoče vzpostaviti na podlagi ugotovitve, da IPS podjetji nista bili vpisani v register in nista imeli dovoljenja za posredovanje delavcev. Toženka je kot koncesionar imela določene obveznosti, zato je morala izdati dovolilnico tožniku ob vstopu na njeno območje. Da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženki, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj je zaključilo, da naj bi IPS podjetji po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Toženka bi tako lahko odgovarjala le subsidiarno. Tudi glede na odločitve Sodišča EU ni mogoč zaključek, da ker IPS podjetja niso bila vpisana v ustrezni register, obstaja delovno razmerje med toženko in tožnikom. Nepomembno je, ali je tožnik opravljal delo pri toženki trajno ali začasno. Podan ni noben primer iz 59. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa, kdaj ni dovoljeno napotiti delavce na delo k delodajalcu uporabniku. Zmoten je zaključek, da je zlorabila sistem posredovanja dela delavcev, zaradi česar odgovarja kot delodajalec. Nasprotuje tudi stališču Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah in uveljavlja, da je odstopilo od odločitve v zadevi VIII SM2/2021, odstopa pa ni obrazložilo. Tudi če bi bila temelj odgovornosti ugotovljena zloraba, ne more odgovarjati kot delodajalka v okviru reparacijskih zahtevkov, temveč kvečjemu na odškodninski podlagi. Nasprotuje odločitvi o reintegraciji, glede prijave v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pa opozarja na nesklepčnost zahtevka in napačnost odločitve, da so za prijavo izpolnjeni pogoji. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora, da nima delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnika glede na njegove omejitve, s tem v zvezi je predlagala zaslišanje priče A.A., sodišče prve stopnje pa tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Izpostavlja še, da bi se morala ugotoviti višina prikrajšanja tožnika in se ne bi smelo izhajati iz povprečnih prejemkov primerljivih delavcev, trditveno in dokazno breme pa je bilo na tožniku, ki temu bremenu ni zadostil. Sodišče prve stopnje je s takšno odločitvijo odstopilo od sodne prakse. Pri izračunu prikrajšanja od 2021 dalje sodišče prve stopnje neutemeljeno ni uporabilo izračuna izvedenke. Neutemeljeno se je sklicevalo na 137. člen ZDR-1, saj samo nima strokovnega znanja za izračun prikrajšanja. Napačno je priznalo tudi zamudne obresti, saj rok ni bil določen, zato bi tožniku pripadale kvečjemu od 15. dne od vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje bi moralo stroške odmeriti v skladu z načelom uspeha in ne na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodišči (ZDSS-1). Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima ustrezne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ustreznimi in jasnimi razlogi dejanske in pravne narave, med razlogi ni nasprotij, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vse od 18. 3. 2016 do 16. 12. 2017 dejansko opravljal delo za toženko, čeprav pri njej ni bil formalno zaposlen. Zaposlen je bil najprej pri družbi B. d. o. o., in sicer od 18. 3. 2016 do 30. 5. 2017, nato pa od 1. 6. 2017 do 6. 5. 2021 pri družbi C. d. o. o. (t. i. IPS družbi - izvajalki pogodbenih storitev). Zaradi poškodbe pri delu, ki se je zgodila pri toženki, je bil tožnik nazadnje na delu pri toženki 16. 12. 2017, od takrat dalje do učinkovanja odpovedi, ki jo je prejel s strani družbe C. d.o.o., pa je bil v bolniškem staležu. Celotno navedeno obdobje je tožnik delo opravljal na območju, ki je v upravljanju toženke kot luško transportni delavec (LTD).

8.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo. V sodbi in sklepu Pdp 601/2022 z dne 2. 3. 2023 je ugotovilo, da je bil tožnik, čeprav formalno zaposlen pri B. d. o. o. in C. d. o. o., dejansko zaposlen pri toženki, s katero sta obe družbi imeli sklenjeni pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti nista opravljali, ampak sta le posredovali delavce na delo k toženki. Za posredovanje dela delavcev nista imeli dovoljenja po 167. členu Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), niti nista bili vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje te dejavnosti (drugi odstavek 166. in drugi odstavek 163. člena ZUTD). Delovni proces je organizirala toženka, ki je bila ves čas dejanska delodajalka tožnika. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbama B. d. o. o. in C. d. o. o. zlorabljeno. Ker dvojnega delovnega razmerja delavcu ni mogoče priznati, je bil zahtevek tožnika za priznanje delovnega razmerja pri toženki za čas do 6. 5. 2021 zavrnjen, od 7. 5. 2021, ko je bil tožnik brezposeln, pa ni bilo ovire za priznanje delovnega razmerja. Sodišču prve stopnje je bilo zato naloženo, da odloči o tožnikovemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja pri toženki od 7. 5. 2021 dalje in glede prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja za ves čas opravljanja dela pri toženki, ki zaradi ugotovljene zlorabe odgovarja kot delodajalka.

9.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno sledilo temu stališču. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da B. d. o. o. in C. d. o. o. za toženko nista opravljali luško prekladalnih storitev, kot je bilo dogovorjeno s podjemno pogodbo, ampak sta k toženki po njenem naročilu le napotili zahtevano število delavcev, tudi tožnika. To je ugotovilo na podlagi izpovedi D.D., E.E. in F.F., ki so vsi potrdili, da je toženka organizirala delovni proces pretovarjanja tovora s svojimi in IPS delavci, pri čemer IPS družbe na območju toženke niso samostojno organizirale in izvajale delovnega procesa, ampak so le zagotovile zahtevano število delavcev. Priče D.D., E.E. in G.G. pa so potrdile trditve in izpoved tožnika, da je navodila za delo prejemal od delavcev toženke, ki so organizirali in nadzirali delovni proces in s tem delo tožnika. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik osebno in nepretrgoma opravljal delo za toženko od 18. 3. 2016 do poškodbe dne 16. 12. 2017, ko je nastopil bolniški stalež, zato je utemeljeno zaključilo, da je bil dejansko v delovnem razmerju pri toženki.

10.Toženka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitem poslovnem modelu. Sodišče prve stopnje se ni le sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS v istovrstnostih zadevah,

Sodišče prve stopnje je med drugim tudi ugotovilo, da je toženka zahtevala, da IPS družbe nimajo registrirane dejavnosti posredovanja dela delavcev. Tožnik je bil v okviru sklenjenih pogodb o zaposlitvi z družbama B. d. o. o. in C. d. o. o. dolžan opravljati delo pri toženki (ročna manipulacija blaga na različnih tovorih v skladišču in na ladjah), to delo pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil na podlagi (nezakonitega) posredovanja s strani svojih zgolj formalnih delodajalcev z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal tovrstno delo. Dlje časa trajajoče, nepretrgane vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke (zaporedoma s strani dveh različnih družb IPS), ni mogoče razlagati drugače kot trajno opravljanje dela za toženko. Toženka prav tako neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni mogel biti sočasno zaposlen pri dveh delodajalcih, saj do tega ni prišlo. Tožnikov dejanski delodajalec v navedenem obdobju je bila le toženka, saj pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili tožnikovi delodajalci tisti, ki so mu zagotavljali delo, da niso bile kršene omejitve iz drugega odstavka 59. člena ZDR-1 glede napotovanja delavcev, da je bila dolžnost toženke le posredovanje naročila IPS družbam, kot koncesionar pa je bila dolžna skrbeti za varnost na strogo varovanem območju pristanišča in ni imela nikakršnega vpliva na tožnikov delovni čas ter izplačila plače.

Neutemeljeno je sklicevanje toženke na odločitev Sodišča EU v zadevi Daimler AG, C-232/2020. Odgovor Sodišča EU v navedeni zadevi se je nanašal le na podlago, ki izhaja iz prava EU, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, vendar njegovo delo ni bilo začasno, zato je bilo relevantno vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Pri tem ni ovire, da države članice delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito, kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Glede na ugotovljeno zlorabo posredovanja dela delavcev je neutemeljeno tudi sklicevanje na zadevo Manpower (C-35/70), ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

Zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela odgovornost toženke ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska. Toženka tožniku odgovarja kot dejanska delodajalka za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, čeprav se mu za čas formalne zaposlitve pri IPS družbah ne more priznati delovnega razmerja pri toženki.

Stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014 in Pdp 1059/2012, na katera se sklicuje toženka v pritožbi, niso uporabljiva v tem sporu, saj se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev. Tožniku ni bilo priznano dvojno delovno razmerje za čas zaposlitve pri družbah IPS, s tožbo pa je zahteval priznanje delovnega razmerja pri toženki že 2. 3. 2020, torej pred prenehanjem delovnega razmerja pri formalni delodajalki, ki ga je napotovala na delo k toženki. Očitek o odstopu od sodne prakse in kršitvi pravic iz 2., 22. in 74. člena Ustave RS, je posledično neutemeljen.

Ker je tožnik za toženko dejansko opravljal delo že od 18. 3. 2016, je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da tožnika za čas od prenehanja delovnega razmerja pri formalnemu delodajalcu, to je od 7. 5. 2021, prijavi v obvezna zavarovanja. Utemeljeno ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ampak želji tožnika, da nadaljuje z delom za toženko. Pri tem se je sicer neutemeljeno sklicevalo na odločitev v zadevi VIII Ips 5/2022, vendar je bil toženkin predlog za sodno razvezo preveč pavšalen, da bi mu lahko sodišče prve stopnje ugodilo. Predlog za sodno razvezo je toženka sprva utemeljevala le s tem, da ji tožnik neutemeljeno očita zlorabo institutov delovnega prava, vendar je bil obstoj očitane zlorabe ugotovljen. Zatrjevala je še, da za tožnika glede na omejitve iz odločbe ZPIZ nima delovnega mesta, vendar to ne zadostuje. Kot je to pravilno opozoril že tožnik, mu je toženka dolžna prilagoditi delovno mesto preostalim delovnim zmožnostim. Toženka ima tudi sistemizirano delovno mesto LTD z omejitvami (B7), kar negira njene navedbe, da nima ustreznega delovnega mesta, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zaslišanje priče A.A.

Glede na vse obrazloženo je toženka tožniku za čas od 18. 3. 2016 odgovorna tudi za plačilo razlike v plači in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pri izračunu prikrajšanja pravilno izhajalo iz dejanskih prejemkov tožnika v tem obdobju in povprečnih prejemkov primerljivih delavcev toženke (LTD), saj individualni izračun prikrajšanja ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev pravilno in razumljivo utemeljilo. Kot je pojasnilo, je plačni sistem toženke zelo razčlenjen in kompleksen (osnovna plača se dvakrat letno revalorizira, delavci pa so upravičeni tudi do različnih dodatkov, dela plače za delovno uspešnost). Glede na opisano kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje bi bilo prestrogo zahtevati, da bi moral tožnik podati vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun. Upoštevati je potrebno, da tožniku podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov niti niso mogli biti znani, saj pri toženki formalno ni bil v delovnem razmerju, zato tudi ni mogel podati bolj podrobnih trditev. Sklicevanje toženke na odločitev v zadevi Pdp 452/2022 in VIII Ips 191/2018, kjer delavec ni bil v primerljivem položaju s tožnikom, ni utemeljeno.

Tožnik je zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine prikrajšanja. Trdil je, da pri formalnih delodajalcih ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv z zaposlenimi pri toženki na istih delovnih mestih. Prikrajšan je bil glede višine osnovne plače, nadomestila plače, delovne uspešnosti, opravil je večje število nadur, bil je v stalni pripravljenosti, ni mu bilo omogočeno vertikalno in horizontalno napredovanje itd. Trdil je, da bi bil najvišje ocenjen, ker je delo opravljal kvalitetno in vestno, zato bi imel najmanj povprečno plačo oziroma višjo od povprečne plače. Zahteval je, da se izračuna povprečni obračunski količnik plače delavcev na enakih delovnih mestih z enako stopnjo zahtevnosti, vključno z vsemi dodatki, medletnimi izplačili delovne uspešnosti, regresom in 13. plačo oziroma naj se uporabi osnovna bruto urna postavka za tožnikovo delo, ki jo je toženka ovrednotila v ceniku, povečano za vse dodatke po njeni podjetniški kolektivni pogodbi. Predlagal je, da toženka predloži podatek o povprečni plači delavca na delovnem mestu LTD. Ko je prejel podatke, je postavil zahtevek za plačilo prikrajšanja po posameznih mesecih. Predložil je tudi dokaze, s katerimi je razpolagal, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal, da naj izračun pripravi toženka, podredno izvedenec finančne stroke. Prav tako je predlagal, da se dokazila, s katerimi ni razpolagal, a jih je štel kot pomembna za odločitev, pridobijo od toženke in formalnih delodajalcev (akt o sistemizaciji pri toženki, podjetniška kolektivna pogodba in drugi akti, pomembni za oblikovanje plač pri toženki, evidenčni karton o prisotnosti tožnika na delu pri toženki, plačilne liste tožnika pri formalnih delodajalcih). Tožnik je tako zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato je neutemeljen očitek o kršitvi določbe 7. in 212. člena ZPP.

Ker je toženka imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kljub podatkom o tožnikovem daljšem bolniškem staležu ni ugovarjala, da tožnik zaradi tega bistveno odstopa od ostalih delavcev, ki so pri njej zaposleni na delovnem mestu LTD. Prav tako so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da je zaradi upoštevanja povprečne plače prišlo do neobrazloženega odstopa od sodne prakse v zadevah Pdp 194/2022, Pdp 197/2022, Pdp 808/2022, Pdp 809/2022, Pdp 813/2022, Pdp 814/2022. Stališča v citiranih sodnih odločbah so bila sprejeta upoštevaje vsakokratno trditveno in dokazno podlago posameznega spora. Ta je v obravnavanem sporu takšna, da utemeljuje upoštevanje podatkov o povprečnih plačah tožniku primerljivih delavcev pri toženki.

Plačilo za delo na posameznem delovnem mestu se razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe) upravičen le do razlike v višini osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki, če bi bil pri njej tudi formalno zaposlen. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od leta 2016 ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi poleg osnovne plače prejemal tudi dodatke in druge prejemke iz delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje tožniku za čas od 7. 5. 2021 priznalo delovno razmerje pri toženki le s polovičnim delovnim časom (4 ure na dan, 20 ur na teden), je ugotavljalo prikrajšanje le za polovični delovni čas. Tožnik odločitve o tem, da se mu od 7. 5. 2021 prizna le polovični delovni čas ne izpodbija, zato neutemeljeno uveljavlja, da mu za to obdobje pripada prikrajšanje pri nadomestilu plače za polni delovni čas, ker s toženko še ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, upoštevajoč omejitve iz odločbe ZPIZ. Posledično se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 601/2017. Prav tako sodišče prve stopnje od nadomestila plače ni odštelo ne nadomestila ZPIZ ne prejemka za telesno okvaro, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno povzema svoje pripombe na izvedensko mnenje, v katerih je nasprotoval takemu odštevanju.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje temu, da se mu od 15. 2. 2021 do 6. 5. 2021 prizna prikrajšanje pri nadomestilu plače le za polovični delovni čas. Tožniku je bilo z odločbo ZPIZ sicer od 15. 2. 2021 dalje priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do premestitve na delovno mesto, kjer bo delo opravljal 4 ure na dan, 20 ur na teden, vendar ta odločba ni bila realizirana. Iz izpisa zavarovanj (C2, C4) izhaja, da je bil tožnik v navedenem obdobju zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden), zato je upravičen do povrnitve prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja za polni in ne skrajšani delovni čas. Sodišče prve stopnje je tako zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da je tožnik zaradi odločbe ZPIZ, ki ni bila realizirana, od 15. 2. 2021 do 6. 5. 2021 opravljal delo s polovičnim delovnim časom, tožniku za navedeno obdobje napačno priznalo prikrajšanje pri nadomestilu plače le za skrajšani delovni čas. Tožniku za čas od 15. 2. 2021 do 28. 2. 2021 ne pripada le prikrajšanje v višini 84,40 EUR za skrajšani delovni čas, ampak 168,80 EUR za polni delovni čas. Za mesec februar 2021 tako tožniku skupaj pripada 650,61 EUR (od 1. 2. 2021 do 14. 2. 2021 v znesku 481,81 EUR in od 15. 2. 2021 do 28. 2. 2021 v znesku 168,80 EUR), namesto 566,21 EUR. Za mesec marec 2021 tožniku pripada prikrajšanje v znesku 161,10 EUR (namesto 80,55 EUR), za april 2021 znesek 227,82 EUR (namesto 113,91 EUR), za obdobje od 1. 5. 2021 do 6. 5. 2021 pa je izvedenka izračunala prikrajšanje v višini 28,05 EUR za polovični delovni čas, tožniku posledično za polni delovni čas pripada 56,10 EUR. Za maj 2021 tako tožniku poleg razlike od 7. 5. 2021 do 31. 5. 2021 v znesku 119,19 EUR pripada še 56,10 EUR, skupaj 175,29 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sodbo v točki VI izreka spremenilo glede prisojenih razlik v prikrajšanju od februarja 2021 do maja 2021, tako kot to izhaja iz točke I izreka.

Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da za čas od 7. 5. 2021 ne upošteva izračuna izvedenke ekonomske stroke. Izvedenka je namreč za čas od 7. 5. 2021 prikrajšanje tožnika računala glede na povprečno plačo delovnega mesta LTD z omejitvami, tožniku pa je bila priznana reintegracija na delovno mesto LTD s krajšim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je pri izračunu prikrajšanja za ta čas pravilno upoštevalo 137. člen ZDR-1, saj je bil tožnik v tem času na bolniškem staležu. Toženka v pritožbi nasprotuje prisojenemu znesku prikrajšanja le s pavšalnim sklicevanjem, da sodišče prikrajšana ne more računati samo, ker nima strokovnega znanja, vendar neuspešno. Gre za enostaven izračun, toženka pa ne poda konkretnih razlogov, zakaj naj bi bil izračun napačen.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del točke VI za čas od marca 2022 dalje tudi iz razloga, ker se ni upoštevala rast plač, kar bi lahko povzročilo višjo razliko v prikrajšanju. Tožnik bi tovrstni ugovor moral podati že pred sodiščem prve stopnje ob pripombah na izvedensko mnenje. Tega ugovora ni podal, prav tako ne navaja razlogov, zakaj tega ni mogel storiti prej, zaradi česar gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo tudi zakonske zamudne obresti. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da rok za izpolnitev obveznosti med strankama ni bil določen, zato ta ni mogel začeti teči prej kot 15. dan od vročitve tožbe oziroma specifikacije tožbenega zahtevka. Ugotovljeno je bilo, da je bila toženka v celotnem vtoževanem obdobju tožnikova dejanska delodajalka, kar pomeni, da gre za terjatve iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato tožniku zakonske zamudne obresti glede posameznih terjatev pravilno prisodilo od naslednjega dne po dnevu, ko je toženka delavcem izplačala prejemke iz delovnega razmerja. Glede na tretji odstavek 31. člena Kolektivne pogodbe toženke se plača pri toženki praviloma izplačuje 12. dan po preteku plačilnega obdobja oziroma na prvi naslednji delovni dan, če pade izplačilni dan na nedeljo ali praznik. Ker pa je tožnik zahteval plačilo obresti šele od 18. dne v mesecu, mu jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo od zahtevanega datuma (2. člen ZPP).

Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje naloženi obveznosti, da tožnika prijavi v poklicno zavarovanje. Tožnik je s tem v zvezi podal dovolj trditev. V pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2022 (in nato ponovno dne 22. 5. 2023) je navajal, da bi moral biti vključen v obvezno poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d. na podlagi 199. in 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Pravilno je navajal, da so bili delodajalci na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, če je šlo za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Dodatno je zatrjeval, da so bila delovna mesta poklicnega zavarovanja določena z Zakonom o delovnih mestih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, ter s sklepi Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja od leta 1975 do 1991, med drugimi je bilo to tudi delovno mesto LTD. Na prvem naroku za glavno obravnavo je še navedel, da je na toženko pred vložitvijo tožbe dne 23. 1. 2020 naslovil zahtevek po 200. členu ZDR-1 v zvezi z vsemi zahtevki, ki pa nanj ni odgovorila, česar toženka ni prerekala. Navedbe tožnika glede dolžnosti vključitve v poklicno zavarovanje je toženka prerekala le pavšalno, s sklicevanjem na to, da niso izpolnjeni zakonski kriteriji, kar ne drži. Delovno mesto LTD je bilo določeno kot delovno mesto, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem,9 kar pomeni, da je toženka na podlagi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 dolžna tožnika vključiti v poklicno zavarovanje in mu plačati prispevke za vtoževano obdobje.

Neutemeljena je tudi pritožba toženke zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, razen v delu tožnikove pritožbe, ki se nanaša na plačilo od 15. 2. 2021 do 6. 5. 2021, je pritožbeno sodišče preostali del pritožbe tožnika in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker gre za spor v zvezi z obstojem delovnega razmerja, toženka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), s svojo pritožbo pa tudi ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.