Jedro

Tožnik v nobenem primeru ne more od toženke zahtevati plačila deležev na še nezapadlih obrokih kredita. Teh namreč tudi on še ni plačal in torej prikrajšanje na njegovi strani še ni moglo nastati.

Pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti izvedba dokazov.

Nobene potrebe ni ugotavljati višine stroškov, ki jih je toženka imela s popravilom zob v Srbiji. Tožnik namreč ne zahteva povrnitve zneska, ki naj bi ga toženki dal za popravilo zob, ampak povrnitev toženkinega deleža na skupnih obveznostih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik je toženki dolžan v 15 dneh povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, če zamudi s plačilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 6.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 4.000 EUR v obrokih po 50 EUR od 1. 6. 2021, z zapadlostjo prvega obroka 30. 6. 2021, naslednje mesečne obroke pa do vsakega zadnjega dne v mesecu, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega obroka; (II.) tožniku naložilo, da toženki plača 1.269,29 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Opozarja, da je prepričljivo navedel, da je po prejemu reprogramiranega kredita v letu 2017 toženki izročil 6.000 EUR za pokritje popravila zob v Srbiji, denar je potrebovala za pot, bivanje in popravilo, saj je bila pri zobozdravniku najmanj desetkrat. Vse obroke kredita iz leta 2012 je plačeval sam. Ker so bile anuitete previsoke, sta s toženko reprogramirala prvotni kredit, kasneje je moral zaradi povečanja stroškov in ukrepov povezanih s Covid 19, kredit sam še enkrat reprogramirati. Meni, da je predložil vse potrebne dokaze za trditev, da mu je toženka dolžna povrniti polovični znesek do tedaj vrnjene glavnice 10.000 EUR, to je 5.000 EUR, zaradi spremenjenih okoliščin zaradi časovnega zamika pa po spremembi tožbenega zahtevka 6.000 EUR. Prav tako mu je dolžna pomagati odplačevati kredit 50 EUR mesečno, saj sta ga najela v času trajanja zakonske zveze za nakup stanovanjske opreme v stanovanju, kjer so živeli z otrokoma, ki opremo še vedno souporabljata. Zaradi večkratnega reprogramiranja prvega kredita bo treba kredit odplačevati po 199,17 EUR še do leta 2027. Sodišče je prezrlo, da tožnik zahteva plačilo iz naslova obveznosti, ki sta jih pravdni stranki prevzeli v času trajanja zakonske zveze. Po prepričanju pritožbe je temelj za postavljeno višino zahtevka tožnik zadosti opredelil z opisom finančne situacije družine in predložitvijo kreditnih pogodb. Zahteva manj kot polovico obveznosti, kar je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Za ugotovitev sodišča, da se na način, da predlaga odločitev v skladu z načelom poštenosti in sorazmernosti, tožnik ne more razbremeniti trditvenega bremena, da mora zahtevek utemeljiti po višini, da se bo lahko toženka do njega opredelila, pritožba meni, da je v nasprotju z ugotovitvijo, da tožnik zahteva nek nižji znesek od tistega, ki bi ga bila dolžna plačati toženka. Sodišče prve stopnje s tem, ko zapiše, da je zahtevek po višini neutemeljen, v nasprotju z izrekom sodbe, zahtevek priznava po temelju. Če je menilo sodišče, da višina ni zadosti opredeljena, bi jo lahko ugotovilo samo na podlagi kreditnih pogodb in zaslišanja strank, a zaslišanja ni opravilo. Neutemeljeno je zavrnilo tudi druge dokazne predloge glede stroškov, ki jih je imela toženka s popravilom zob v Srbiji. Dokazni predlog za vpogled v spis II N 798/2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker naj tožnik ne bi pojasnil, katera dejstva s tem predlogom dokazuje. To ne drži, saj je večkrat pojasnil, da je bila poravnava sklenjena le glede preživnine in ne glede delitve premoženja pravdnih strank kot bivših zakoncev.

Sodišče je prezrlo enotne trditve pravdnih strank, da sta kredit najela v času trajanja zakonske zveze za stanovanjsko opremo in toženkino priznanje, da je od tožnika prejela denar za popravilo zob (za kar sicer trdi, da je prejela nižji znesek kot 6.000 EUR: 1500 EUR, od česar naj bi tožniku 400 EUR vrnila). S tem je po mnenju tožnika zahtevek po temelju priznala. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je bil tožniku onemogočen dostop do sodišča in s tem do učinkovitega pravnega sredstva in enakopravnega varstva. Končno se je tožnik z odobritvijo brezplačne pravne pomoči zanesel, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj ne predstavlja očitno neutemeljene zadeve.

Tudi če bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna, je sodišče toženki priznalo previsoke pravdne stroške. Tožnikovi pooblaščenki je bilo doslej priznano za brezplačno pravno pomoč le 156 EUR. Tudi če ji bo priznalo nadaljnjih 330 EUR, kar bo skupno 486 EUR (upoštevaje, da so stroški iz naslova BPP razpolovljeni), je to 297,29 EUR manj od toženki prisojenega zneska.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške. Navaja, da je že pred sodiščem prve stopnje opozarjala na spreminjajoče se navedbe tožnika v zvezi z zneskom 6.000 EUR, kolikor zahteva od toženke. Povsem se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik za svoj zahtevek ni podal druge trditvene podlage, kot le da od toženke zahteva povrnitev njenega deleža obveznosti (plačanih in neodplačanih kreditov), ki so nastali v času zakonske zveze, s katerimi sta pridobila skupno premoženje. Ker ni podal ustrezne trditvene podlage glede višine nastalih obveznosti in deleža, ki na njih odpade na toženko, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo.1 Uvodoma je treba pojasniti, da tožnik v nobenem primeru ne more od toženke zahtevati plačila deležev na še nezapadlih obrokih kredita. Teh namreč tudi on še ni plačal in torej prikrajšanje na njegovi strani še ni moglo nastati.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo že odplačanih kreditnih obveznosti, (vsaj) po višini ni izkazal, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Bistveno je, da tožnik zahteva povračilo toženkinega deleža na obveznostih, ki sta jih pravdni stranki pridobili v času trajanja zakonske zveze (skupno premoženje), zato bi moral za uspeh določno opredeliti višino nastalih obveznosti in podati trditve o deležu toženke na obveznostih. Ker takšne trditve manjkajo, ni mogoče brez dvoma ugotoviti višine obveznosti, ki jih tožnik šteje za skupne s toženko, prav tako ne njenega deleža. Materialno procesno vodstvo v tem delu ni bilo potrebno, saj je na vse te pomanjkljivosti v svojih vlogah med postopkom opozarjala toženka, ki se zaradi nejasnosti (o višini) oz. odsotnosti (o deležu) trditev sploh ni mogla opredeliti do utemeljenosti višine postavljenega tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve res zapisalo, da tožnikovo navedbo, da zahteva manj od polovice obveznosti, ki jih je prevzel za poravnavanje skupnih obveznosti obeh zakoncev in njegov predlog, da sodišče odloči na podlagi načela poštenosti in sorazmernosti, razume tako, da tožnik zahteva nek nižji znesek od zneska, ki bi ga bila sicer dolžna plačati toženka. Vendar gre pri tem le za predvidevanje / špekulacijo sodišča, kako bi bilo mogoče razumeti (sicer nejasne) tožbene trditve. Na podlagi takšnega predvidevanja pa seveda ni mogoče ugoditi tožbenem zahtevku, saj mora biti za meritorno sodno odločbo sodišče prepričano o resničnosti tožbenih trditev.

8. Že iz povzetka 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ni spregledalo, da tožnik terja od toženke plačilo njenega deleža obveznosti, ki sta jih pravdni stranki prevzeli v času trajanja zakonske zveze. Sodišče je to upoštevalo, vseeno pa ugotovilo, da tožnik ni zmogel svojega trditvenega bremena, saj iz njegovih trditev o treh kreditih in zneskih teh ni mogoče razbrati, kaj od tega naj bi točno predstavljalo skupno premoženje. Npr. govori o kreditu iz leta 2012 v višini 12.976 EUR (obveznost po pogodbi je znašala 17.480,41 EUR), po reprogramiranju v letu 2017 je bil pridobljen kredit 35.000 EUR, nato pa govori tudi o kreditu iz leta 2021, kar je že po razvezi zakonske zveze. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče, če je menilo, da ni zadosti opredeljena, višino zahtevka lahko ugotovilo samo na podlagi kreditnih pogodb in zaslišanja strank (ki pa ga ni opravilo). Pomanjkljivih trditev namreč ne more nadomestiti izvedba dokazov.2 Prav tako ne drži pritožbeno navajanje o neutemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov v zvezi s stroški, ki naj bi jih imela toženka s popravilom zob v Srbiji. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da z navajanjem, da je toženki izročil denar za popravilo zob v Srbiji, in glede na njegova nadaljnja pojasnila na glavni obravnavi,3 ni spremenil temelja tožbenega zahtevka, ampak še naprej zahteva povračilo deleža skupnih obveznosti, ki so nastale z najemom kredita za skupne potrebe. Zato ni nobene potrebe ugotavljati višine stroškov, ki jih je toženka imela s popravilom zob v Srbiji: tožnik namreč ne zahteva povrnitve zneska, ki naj bi ga toženki dal za popravilo zob, ampak povrnitev toženkinega deleža na skupnih obveznostih. Tudi dokaz z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 798/2020 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Po prepričanju pritožbe ni res, da tožnik ne bi pojasnil, katera dejstva s tem predlogom dokazuje, saj naj bi večkrat pojasnil, da je bila poravnava sklenjena le glede preživnine in ne glede delitve premoženja pravdnih strank kot bivših zakoncev. Tožnik je to res zatrjeval, a je po drugi strani tudi res, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, daj je toženka priznala, da se je sodna poravnava sklenjena v II N 798/2020 nanašala le na preživnino. To potrjuje trditev, ki bi jo tožnik želel dokazati z vpogledom v II N 798/2020, zato predlaganega dokaza ni bilo treba izvesti. Utemeljene razloge za zavrnitev s strani tožnika predlaganih dokazov je sicer pojasnilo že sodišče prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve.

9. Tudi, če je sodišče ugotovilo, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen po temelju, to ni v nasprotju z izrekom sodbe, kjer je tožbeni zahtevek zavrnjen. Za ugoditev tožbenemu zahtevku mora biti namreč ta utemeljen po temelju in po višini. Na koncu pritožba trdi, da se je tožnik z odobritvijo brezplačne pravne pomoči zanesel, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj ne predstavlja očitno neutemeljene zadeve. Že sama trditev je nelogična: če tožbeni zahtevek ni očitno neutemeljen, samo po sebi še ne pomeni, da je utemeljen. Da ni očitno neutemeljen pomeni samo to, da ni neutemeljen že na prvi pogled, seveda pa se lahko skozi dokazni postopek še vedno izkaže njegova neutemeljenost (kot se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi pravdne stroške in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do pritožbenih stroškov, je pa v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti toženki stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 500 odvetniških točk za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

1 Drugi odstavek 82. člena Družinskega zakonika oz. tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. 2 Tako npr. VSRS Sodba II Ips 4/2014 in druge. 3 Da gre za sredstva, ki sta jih pridobila s kreditom, najetim za stanovanjsko opremo in ki je bil nenamensko porabljen za popravilo zob, pri čemer sta bila še v zakonski zvezi, zaradi česar je pričakoval toženkino vzajemno sodelovanje in prispevanje.