Jedro

Če je zemljišče, ki je predmet vračanja v denacionalizacijskem postopku po vrsti rabe park in je to vpisano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o legi, površini, vrsti rabe in drugih podatkih o zemljiščih, gre za zazidano stavbno zemljišče, zato je treba pri vračanju upoštevati tudi določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, če pa gre za zgrajeno javno dobro, pa tudi določbe 19. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 19.4.2002, s katero je ta v 1. točki zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 6.7.2001, v 2. točki pa odločbo prvostopnega organa spremenilo tako, da se 1. odstavku 1. točke izreka besedilo "v upravi Republike Slovenije" nadomesti z besedilom "imetnik pravice uporabe Občina L.-C.". Prvostopni organ je z prvostopno odločbo vrnil upravičencu L.J.B. v last in posest parcelno št. 31/2 park v izmeri 863 m2 vl. št. 14 k.o. G. (1. točka izreka); vrnjeno nepremičnino dal v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer U.B. (2. točka izreka); zavezal Mestno občino L., da v petnajstih dneh po pravnomočnosti odločbe nepremičnino preda v upravljanje skrbniku za posebni primer (3. točka izreka); odločil, da se izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja po uradni dolžnosti (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke odpravilo, ker v obravnavani zadevi ni pravilno in popolno ugotovljeno ali je parc. št. 31/2 k.o. G. park v smislu zazidanega stavbnega zemljišča, kar je lahko vplivalo na pravilnost odločitve, saj se zazidana stavbna zemljišča upravičencu vračajo v last in posest le, če na njih stoji trajen objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen). V obravnavnem primeru pa ni ugotovljeno, da bi na navedeni parceli stal trajen objekt v lasti upravičenca.

Prvostopno sodišče je opozorilo še na določbe 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, na katero je opozorila tudi tožeča stranka kot možno pravno podlago, da se park kot javno dobro ne more vrniti upravičencu v naravi v last in posest. Ker pa je tožena stranka potrdila odločitev prvostopnega organa, s katero je bila navedena parcela vrnjena upravičencem v last in posest, ne da bi bil najprej ugotovljeno njen pravni in dejanski status ter ali so podane ovire za vračanje po 2. odstavku 32. člena ZDen oziroma po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, je po presoji prvostopnega sodišča odločitev temeljila na napačnem sklepu o dejanskem stanju in na posledično (verjetno) napačni uporabi materialnega prava, zaradi česar je odločba tožene stranke nezakonita.

Prizadeti stranki U.B. in L.A.B., kot pravna naslednika prejšnjega lastnika L.J.B., vlagata pritožbo, ker menita, da ne drži očitek prvostopnega sodišča, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Menita, da sta prvostopni organ in tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila in zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne v celoti ter potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke in s tem tudi prvostopno upravno odločbo.

Navajata, da je sporno zemljišče še vedno takšno, kot je bilo ob podržavljenju, da na njem še vedno rastejo ista drevesa kot so rasla ob podržavljenju. Zato menita, da takšno zemljišče ne more biti park. Sprememba v park je bila napravljena z naznanilnim listom v letu 1980 in je verjetno pomenila neko bodočo ureditev, ki pa je bila leta 1982 z izdajo lokacijskega dovoljenja negirana, saj se je s tem lokacijskim dovoljenjem predvidevalo rušenje na tem zemljišču zaradi dograditve C. doma, torej zaradi možnosti gradnje zidanega objekta in se pri tem parkovna ureditev niti najmanj ni upoštevala. Zatrjujeta, da sporno zemljišče ni park in da ga je zato mogoče vrniti v naravi.

Tožena stranka, tožeča stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb, pa še dodaja: Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, se v denacionalizacijskem postopku pozidana zemljišča vračajo le, če je na njih zgrajen trajen objekt v lasti upravičenca (2. odstavek 32. člena ZDen) oziroma se nepremičnine vračajo v naravi le, če niso podane druge ovire, kot na primer v 19. členu ZDen.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je parcela 31/2 k.o. G. v zemljiškoknjižnem izpisku vpisana glede na dejansko rabo zemljišča na podlagi naznanilnega lista katastra v letu 1980 kot park. Ker je zemljiški kataster uradna evidenca o lokaciji, legi, površini in vrsta rabe zemljišč, se torej vrsta rabe za zemljišče, vpisana v zemljiškem katastru, šteje za pravno veljavno in resnično.

Opredelitev vrste rabe v javni evidenci je sicer izpodbojna, vendar tudi pritožbeno sodišče meni, da s svojimi navedbami prizadeti stranki podatka o vrsti rabe zemljišča, kakršna je v zemljiškem katastru, nista izpodbili. To bi bilo mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Pravilno je tudi sklicevanje prvostopnega sodišča na Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), ki je kot zazidano stavbno zemljišče določal zemljiško parcelo na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt, in na določbo 2. odstavka 3. člena ZSZ, ki je park opredelila kot komunalni objekt in del javne infrastrukture, torej za zemljiško parcelo, na kateri se je namen iz prostorskega plana že realiziral, torej za zazidano stavbno zemljišče. Pravilno je prvostopno sodišče utemeljilo tudi, da dejstvo, da je park zazidano stavbno zemljišče, izhaja tudi iz Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list RS, št. 110/02). Park je bil kot objekt določen tudi s predpisi, ki so veljali v času spremembe vrste rabe obravnavane parcele iz vrta v park, to je v letu 1980, torej v Zakonu o urejanju, vzdrževanju in varstvu zelenih površin v naseljih (Uradni list SRS, št. 37/73) in v Zakonu o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72, 8/78). Torej, po navedenih predpisih se park šteje za zazidano stavbno zemljišče, zato bi morala tožena stranka o vračilu parka v naravi razen, če bi se dokazalo, da v uradnih evidencah to ni park, odločati ob upoštevanju določbe 2. odstavka 32. člena ZDen, česar pa ni storila.

Glede na to pritožbeno sodišče meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ko je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v nov postopek, da razčisti vprašanje statusa obravnavanega zemljišča in presodi, ali je treba v tem primeru uporabiti določbo 2. odstavka 32. člena ZDen, pravilna in zakonita. Pravilen pa je tudi napotek, naj se, kolikor ne gre za dejanski stan iz 2. odstavka 32. člena ZDen, v obravnavanem primeru ugotovi še, če niso morda podane ovire za vračilo v naravi sporne parcele po določbah 1. odstavka 19. člena ZDen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo prizadetih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča (73. člen ZUS).