Jedro

Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 433. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. točka, 2. odst. III. točke in IV. točka izreka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (Ur. l. RS, št. 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 196.959,20 SIT (I. tč. izreka) in da obstoji nasprotna terjatev tožene stranke do tožeče v znesku 121.880,00 SIT (II tč. izreka). Po medsebojnem pobotanju navedenih terjatev, je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig ... z dne ... v veljavi v 1. točki izreka za glavnico 75.072,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1997 dalje do plačila (1. odst. III. tč. izreka), v preostalem delu pa je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odst. III. tčl. izreka). Tožeči stranki je hkrati naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 34.740,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. tč. izreka). Proti delu sodbe prve stopnje, ki je za tožečo stranko neugoden, vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, razen če sklene, da bo samo opravilo obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Jedro obravnavanega gospodarskega spora je v pobot uveljavljana terjatev. Tožena stranka z njo uveljavlja odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala, ker je morala opraviti popravilo elektromotorja, v katerega naj bi vgradila ležaj, ki ga je kupila pri tožeči stranki in ki naj bi imel stvarno napako. Pravna podlaga pobotne terjatve je tako 3. odst. 488. čl. ZOR in ne morda 2. odst. 488. čl. ZOR, kot bi to sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Gre namreč za refleksno škodo, ne pa za škodo, do katere je prišlo zaradi uveljavljanja jamčevalnih sankcij. Določilo 3. odst. 488. čl. ZOR napotuje na splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Pritožnik zato nima prav, ko očita toženi stranki, da bi morala prepustiti popravilo elektromotorja tožeči stranki. Takšne dolžnosti oškodovanec v razmerju do zatrjevanega povzročitelja škode po splošnih pravilih odškodninskega prava nima. Upravičenost do povrnitve uveljavljanih stroškov popravila bi tako lahko bila predmet presoje le v okviru odločanja o višini odškodnine. Prav tako niso prepričljiva pritožbena izvajanja, ki izpodbijajo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil ležaj, za katerega tožena stranka trdi, da je imel stvarno napako, kupljen pri tožeči stranki. Če bi prodajelec tožeče stranke v to okoliščino podvomil, gotovo ne bi posredoval pri dobavitelju (kar je izpovedala priča V. R.) in izročil zakonitemu zastopniku tožene stranke novega ležaja (kar je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke F. J.), potem ko mu je le-ta prinesel pokvarjeni ležaj. Dejstvo, da ležaji niso individualizirani, pa samo po sebi ne izključuje možnosti dokazovanja o vprašanju, pri katerem prodajalcu je bil neki ležaj kupljen. V prid ugotovitve, kje je bil določeni ležaj kupljen, lahko govorijo drugi, tudi posredni dokazi. Pač pa ostaja neugotovljen vzrok v pobot uveljavljane škode. Tožeča stranka je obstoju pobotne terjatve ugovarjala (med drugim) s trditvijo, da ni dokazano, da bi sporni ležaj povzročil uveljavljano škodo. S tem v zvezi je opozarjala, da je, če je že prišlo do okvare elektromotorja zaradi ležaja, vzrok tej okvari nestrokovna montaža ležaja (nabijanje ležaja s cevjo), kar sledi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, za kar pa je odgovorna tožena stranka sama (pripr. vloga tožeče stranke z dne 17.5.1999, l.št. 32). Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 488. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja naslednje. Prvič, trditvena podlaga spora kaže, da gre v obravnavanem primeru za strokovna vprašanja. In drugič, kar sledi iz pravkar zapisanega, ali je imel sporni ležaj skrito napako, ni moč sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka tožeči prinesla nazaj pokvarjeni (razpadli) ležaj in da je predstavnik tožeče stranke posredoval pri zamenjavi pokvarjenega ležaja za novega. S tem v zvezi je tožeča stranka navedla razloge, ki bi, če bi se izkazalo, da so resnični, preprečevali sklepanje, da je morda tožeča stranka na ta način konkludentno pred pravdo priznala, da je prodala ležaj z napako. Sodišče prve stopnje pa se do teh razlogov ni opredelilo. Prav tako ni ugotovljeno, kot je bilo že obrazloženo, za kakšno skrito napako ležaja naj bi šlo, ali bi bila takšna napaka ležaja sploh lahko vzrok za opisano okvaro ležaja, ali pa so resnične trditve tožene stranke, da je vzrok za nastalo okvaro ležaja in elektromotorja nestrokovna montaža ležaja. Zato dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi imel sporni ležaj skrito stvarno napako, ni prepričljiva. Iz doslej razloženega sledi, da je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 370. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Napotki za nadaljnji postopek so razvidni iz dosedanje obrazložitve. Dodati je le še opozorilo, da je tožena stranka uveljavljala v pobot terjatev v znesku 174.940,00 SIT, iz II. tč. izpodbijane sodbe pa sledi, kot da je sodišče prve stopnje odločalo le o pobotni terjatvi v znesku 121.880,00 SIT.