Jedro

Delavcu ne preneha delovno razmerje z dnem, ko je bil zoper njega odrejen pripor, temveč šele z dnem, ko je pričel prestajati zaporno kazen, ki je daljša od šestih mesecev. Tudi če je kazensko sodišče v zaporno kazen vštelo čas, ki ga je delavec prebil v priporu, to ne vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja. Za čas, ko je delavec v priporu, se mu izreče obvezen suspenz po 2. odstavku 95. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 4.10.1993, temveč je trajalo vse do 25.3.1996; da mu gredo pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do plače, ki bi jo prejel, če bi delal ves čas od 4.10.1993 do 25.3.1996, in to z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti vsakokratnega mesečnega obroka do plačila ter mu je dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 108.880,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v višini 3.037,00 SIT, vse v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kazen zapora, daljšo kot 6 mesecev že prestal, in jo je začel prestajati dne 25.3.1996. Pri tem pa je spregledalo dejstvo, da je kazensko sodišče v pravnomočni obsodilni sodbi štelo tožniku v prestajanje zaporne kazni tudi čas pripora od 16.6. 1993 do 12.8.1993. Glede na tako vštevanje pripora meni tožena stranka, da je začetek prestajanja kazni 16.6.1993, ko je nastopil pripor, in ne 25.3.1996, zato tožnik ne more iz takšnega dejanskega in pravnega stanja zase iztožiti nobenih pravic.

Tožnik v svojem odgovoru na pritožbo soglaša z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da je stališče pritožbe zgrešeno, saj iz 2. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij izhaja, da se le-ta izvrši, ko postane sodna odločba, s katero je bila sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire, zato predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolnoma ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje dejansko in pravno pravilno ter prepričljivo obrazložilo ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku in s tako obrazložitvijo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Odločilnega pomena za zakonito izdajo sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik obsojen na kazen zapora, ki je bila daljša kot 6 mesecev, in pri tem zavzelo tudi pravilno pravno stališče, zato mu je prenehalo delovno razmerje po zakonu z dnem nastopa prestajanja kazni, kot to določa 3. tč. 76. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, saj delavcu ne preneha delovno razmerje, če je v priporu, ampak mu je le izrečen obvezen suspenz (odstranitev z dela iz organizacije) po 2. odst. 95. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza, ki bi vzbudil utemeljen dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, obenem pa je sklenilo, da tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP).

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/94-I).