Jedro

Upoštevaje dejstvo, da se je pogodba o zaposlitvi med strankama dejansko izvrševala, se delodajalec po več letih ne more sklicevati na to, da ga pogodba ne zavezuje, ker zaradi sklenitve z nepooblaščeno osebo ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi to pomenilo zlorabo pravic.

Za primer razrešitve ali odpoklica z mesta direktorja stranki pogodbe nista predvideli odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, temveč samodejno vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik za nedoločen čas zaposlen pred nastopom funkcije direktorja. Gre torej za poseben dogovor o tem, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor“ preneha z razrešitvijo, delovno razmerje pa ne preneha, temveč se samodejno vzpostavi oziroma nadaljuje na delovnem mestu „vodja tiskarne“ oziroma „vodja proizvodnje“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2021 nezakonita, in na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2007 ne preneha veljati s potekom odpovednega roka od vročitve odpovedi, temveč še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe (v mirovanju, saj je še vedno veljavna tudi pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018). Zavrnilo je tudi zahtevke za reintegracijo, reparacijo in prijavo tožnika v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ zaradi priznanja delovne dobe od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela pri toženki (točka I izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče svojo odločitev utemeljuje na zmotnih zaključkih, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018 neveljavno sklenjena. Upoštevati je potrebno 13. člen ZDR-1. Od 1. 3. 2013 dalje je opravljal funkcijo direktorja v statusno in delovno pravnem smislu. Od imenovanja na mesto direktorja ni več opravljal dela na delovnem mestu „vodja tiskarne“. To delovno mesto se je dne 1. 3. 2018, s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „direktor“, sprostilo (dveh pogodb za nedoločen čas ni mogel imeti sklenjenih), nanj je tožena stranka zaposlila A. A. S tem je prenehala potreba po njegovem delu na tem delovnem mestu in je nastopil poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi iz leta 2007, oziroma je ta prenehala veljati s 1. 3. 2018, ko jo je nadomestila druga pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženka bi tudi sicer, če je menila, da pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018 ni bila veljavno zastopana, to morala izpodbijati. To se ni zgodilo, saj je bila nepravilnost v zvezi s sklenitvijo odpravljena, najkasneje s sklicem in izvedbo skupščine dne 1. 12. 2020. Večinska lastnica je bila s pogodbo o zaposlitvi seznanjena v januarju 2020, tudi sicer pa je vedela, da (tudi v delovnopravnem smislu) zaseda delovno mesto direktorja (komunikacija, posredovanje bilanc, itd.), to dokazuje tudi njena izpoved. Ker se na skupščini kljub temu v to niso spuščali, je bila s tem odpravljena nepravilnost pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega toženka že zgolj s tem, ko je navajala, da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „vodja tiskarne“ v mirovanju, priznava, da je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktorja“ (prva je bila sicer podpisana že 1. 3. 2013 za čas do 1. 3. 2018). Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018 je bila sestavljena in sklenjena po navodilih odvetnice, zato ni imel razloga za dvom v njeno zakonitost, niti v način njene sklenitve. Z zavrnitvijo njenega zaslišanja ter neizvedbo ostalih predlaganih dokazov, ga je prikrajšalo za možnost dokazovanja tozadevne trditvene podlage. Sodišče je kršilo tudi 8. člen ZPP, in zato napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pristojno sodišče njegovi pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in o zadevi odloči tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo pravilno odločitev, čeprav iz zmotnih materialnopravnih razlogov.

6. Zgolj pavšalne in že zato neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tožnika prikrajšalo za možnost dokazovanja njegove trditvene podlage, zaradi česar je sodba napačna. Sicer pa je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da jih ni izvedlo, ker to ni bilo potrebno, svojo odločitev je tudi ustrezno in pravilno obrazložilo, takšni njegovi odločitvi pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določbe 8. člena ZPP, kršitev katere prav tako tožnik uveljavlja le pavšalno. Ta je bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi dokazni oceni tega ni mogoče očitati, pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost in popolnost dokazne ocene nima.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je tožnik dne 30. 11. 2007 s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja tiskarne“. Nato je bil dne 1. 3. 2013 imenovan na funkcijo direktorja toženke. Dne 1. 3. 2018 je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „direktor“, s strani toženke kot delodajalca pa jo je podpisal njen tedanji prokurist in tožnikov oče B. B. Tožnik je bil nato dne 10. 5. 2021 s sklepom skupščine toženke odpoklican z mesta direktorja, 22. 5. 2021 pa mu je bila iz poslovnega razloga redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 30. 11. 2007 za delovno mesto „vodja tiskarne“.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede neveljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor“, zmotni. Tožnik je na podlagi te pogodbe o zaposlitvi (in predhodnih za to delovno mesto) dela tega delovnega mesta dejansko opravljal. Da je za tako opravljeno delo prejemal tudi v sporni pogodbi dogovorjeno plačilo za delo-bruto plačo, obračunano po plačilnih listah (A8), ter da je bil v zavarovanje ves čas vključen kot delavec v delovnem razmerju- zavarovalna podlaga 01 (C1) pa med strankama niti ni bilo sporno, saj drugega nobena od strank ni uveljavljala. Upoštevaje dejstvo, da se je navedena pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018 (in tudi predhodne) tako med strankama dejansko izvrševala, se delodajalec po več kot treh letih (oziroma osmih letih) ne more sklicevati na to, da ga pogodba ne zavezuje, ker zaradi sklenitve z nepooblaščeno osebo ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi to pomenilo zlorabo pravic.1 S tem v zvezi pa posledično pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem odvetnice C. C. v zvezi z okoliščinami njene sklenitve. Tudi sicer pa je pravilno že stališče sodišča prve stopnje, ki je dokaz ocenilo kot nepotreben, saj toženka trditev2, ki jih je tožnik z zaslišanjem te priče želel dokazovati, ni prerekala in za odločitev tudi sicer niso bile pomembne.

9. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik je s toženko sprva imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „vodja tiskarne“. Nato je 1. 3. 2018 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „direktor“. Ko gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo v smislu določb 73. člena ZDR-1, se pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja lahko uredijo drugače in sicer ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1. To velja tudi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Odpoklic in prenehanje delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi z dne 1. 3. 2018 ureja v 10. členu. Za primer razrešitve ali odpoklica z mesta direktorja stranki pogodbe nista predvideli odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, temveč samodejno vzpostavitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik za nedoločen čas zaposlen pred nastopom funkcije direktorja. Gre torej za poseben dogovor o tem, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „direktor“ preneha z razrešitvijo, delovno razmerje pa ne preneha, temveč se samodejno vzpostavi oziroma nadaljuje na delovnem mestu „vodja tiskarne“ oziroma „vodja proizvodnje“.3 Glede na takšno pogodbeno določilo, toženka tožniku ni bila dolžna odpovedovati pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „direktor“, niti mu ponujati nove pogodbe o zaposlitvi na predhodnem delovnem mestu „vodja tiskarne“, saj je slednja z razrešitvijo „oživela“ in je bila tako v času odpovedi edina, med strankama veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpovedala pravo pogodbo o zaposlitvi.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa ni odločilno, kdaj je dejansko prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu „vodja tiskarne“ oziroma sedaj „vodja proizvodnje“, saj za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga v določbah ZDR-1 ni predpisan noben rok. Zato so tudi tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene (in je izpodbijana odpoved zakonita).

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa jih je na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 dolžna kriti sama.

1 Prim. VSRS Sodba in sklep VIII Ips 305/2017. 2 Da je prokurist toženke podpisal pogodbo o zaposlitvi tožnika za delovno mesto direktor po navodilih odvetnice C. C., ki je pogodbo tudi pripravila in po e-pošti poslala na naslov toženke oziroma tožnika kot takratnega direktorja toženke, vse z navodili glede podpisa. 3 Prim. VSRS Sodba VIII Ips 192/2017.