Jedro

Sklep, s katerim se prizadeti stranki prizna status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari in ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa uveljavljajo hkrati s pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) priznala status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku (v zadevi št. 0611-69/2011, zapora javne poti, št. 677831 na zemljišču parc. št. 720/4 k.o. B., kategorizirana javna pot št. 677831 Boršt-Jurinčiči (pod Borštom) v križišču s kategorizirano javno potjo št. 677141).

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka in prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajata razloge, zakaj menita, da je tožba neutemeljena, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit. Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika.

Izpodbijani akt pa ne pomeni končne odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov, ampak pomeni le procesno odločitev.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi procesni sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bil prizadeti stranki priznan status stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku, vodenem zoper tožnika, ni tak sklep.

Pravica stranskih udeležencev do sodelovanja v postopku je procesna pravica, ki jo stranski udeleženci uresničujejo v „tujem“ upravnem postopku, stranke, ki to lastnost že imajo, pa tej pravici ne morejo ugovarjati s posebno pritožbo (posebna pritožba zoper sklep, s katerim se stranskemu udeležencu prizna lastnost stranke v postopku ni predvidena, prvi odstavek 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Te osebe lahko ugovarjajo priznani pravici stranskega udeleženca do vstopa v postopek v pritožbi zoper odločbo.

Zato sklep, s katerim se prizadeti stranki prizna status stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, vodenem zoper tožnika, sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari in ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, ampak se lahko ugovori v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo sklepa uveljavljajo hkrati s pravnim sredstvom zoper odločbo o glavni stvari.

Izpodbijani akt torej ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.