Jedro

KZ-1 ne pozna več samostojnega kaznivega dejanja grdega ravnanja, je pa grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, za obstoj katerega mora biti poleg grdega ravnanja podan tudi napad na osebno varnost oškodovanca.

Če je tak napad konkretiziran (v konkretnem primeru z zamahom z motiko proti drugi osebi), gre za ravnanje, ki je objektivno zmožno vzbuditi občutek ogroženosti in le če pri oškodovancu izjemoma ne bi prišlo do občutka subjektivne ogroženosti, bi moralo sodišče po pravilu uporabe milejšega zakona obdolženca oprostiti obtožbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju kršena določba prvega odstavka 146. člena KZ.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah je bil obdolženi F.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen en mesec zapora ter preizkusna doba enega leta. Z isto sodbo je bil obdolženi V.B. oproščen obtožbe kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožbe zagovornikov obdolženega F.Š. sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je obdolženega Š. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ.

2. Zoper navedeno odločbo višjega sodišča je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno državno tožilstvo zaradi kršitve kazenskega zakona, torej iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi uveljavljano kršitev.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

4. V obravnavani kazenski zadevi je bil F.Š. s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ki naj bi ga storil s tem, da je dne 4.6.2006 v večernem času v vinogradu v kraju K. zamahnil proti D.B. z motiko v nameri, da bi ga telesno poškodoval, ker pa je udarec prestregel z roko, mu je na ta način z lesenim držalom prizadejal razpočno rano na desni podlahti s posledičnimi bolečinami. Zagovorniki obdolženca so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili. V fazi pritožbenega postopka (1.11.2008) je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1). Višje sodišče je o pritožbi odločalo 11.11.2008, torej po uveljavitvi KZ-1. Pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) je ugotovilo, da bi, če bi bil obdolženec spoznan za krivega, bil v njegovo škodo prekršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Svojo odločitev je utemeljilo z naslednjim: „Res je, da je grdo ravnanje, kot izvršitveno dejanje, v KZ-1 povzeto v opis vsaj še dveh kaznivih dejanj, namreč v opis kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in v opis kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Vendar v primeru prvega citiranega kaznivega dejanja je kaznivo dejanje le tisto grdo ravnanje, ki je privedlo do ogrozitve varnosti napadene osebe. Takšnega očitka, torej očitka, da je bila zaradi udarca z motiko ogrožena varnost oškodovanega D.B., krivdorek ne vsebuje. Tako subsumpcija opisa kaznivega dejanja pod to določbo ni mogoča. Enako usodo pa deli tudi poskus subsumpcije historičnega dogodka iz krivdoreka pod določbo prvega odstavka 296. člena ZK-1, saj se za izpolnitev znakov tega kaznivega dejanja zahteva takšno grdo ravnanje, ki je usmerjeno v spravljanje oškodovanca v podrejen položaj. Primerjava predpisanih kazni za obravnavani kaznivi dejanji (po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in po prvem odstavku 296. člena istega predpisa) gotovo pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da se za kaznivo dejanje nasilništva zahteva tisto grdo ravnanje, pretepanje, ogrožanje..., ki pomeni spravljanje napadenega v podrejen položaj (predpisana kazen do dveh let zapora), in ne zgolj tisto grdo ravnanje (in grožnje), ki vodi v ogrozitev varnosti napadenega, ki je sankcionirano z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta“.

5. S takšno presojo pa se ne strinja vrhovna državna tožilka, ki opozarja, da je tako pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ kot pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 objekt kazenskopravnega varstva ustavno varovana pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS. Storilec kaznivega dejanja ogrozi varnost drugega tako, da z določenim ravnanjem vzbudi pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti. V konkretnem primeru je s tem, ko je obdolženec zamahnil proti oškodovancu z motiko, nedvomno vzbudil pri oškodovancu občutek ogroženosti, kar je le ta izpričal tudi s svojo reakcijo, saj je v bran pred obdolženčevim zamahom z motiko nastavil roko. Obdolženčevo ravnanje je sicer imelo za posledico tudi razpočno rano na desni podlahti s posledičnimi bolečinami, vendar pa je z ravnanjem, kot je opisano v izreku sodbe Okrajnega sodišča, nedvomno vzbudil pri oškodovancu tudi občutek osebne ogroženosti in kršil njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Tako je stališče višjega sodišča, da je dejanje dekriminirano, po mnenju vrhovne državne tožilke nepravilno.

B.

6. Časovna veljavnost KZ-1 je urejena v 7. členu tega zakona. Po prvem odstavku tega člena se za storilce kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, torej bi načeloma storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ odgovarjal za to kaznivo dejanje, ker je ta določba veljala v času storitve kaznivega dejanja. Veljavnost te določbe (prvega odstavka 146. člena KZ) pa je podvržena pogojem iz drugega odstavka 7. člena KZ-1, ki določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali je sprememba kazenske zakonodaje pomenila, da je ravnanje, kot ga je storil obdolženec, dekriminirano, s čimer bi po uveljavitvi novega zakona postal spremenjeni zakon milejši za storilca.

7. KZ-1, kot sicer pravilno ugotavlja višje sodišče v izpodbijani odločbi, ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ (prav tako pa tudi kaznivega dejanja nasilništva po členu 296 KZ-1). Navedeno pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja. To kaznivo dejanje po novem Kazenskem zakoniku namreč med drugim stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem. Ugotoviti je torej potrebno, ali je obdolženec s svojim ravnanjem, kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi tega kaznivega dejanja, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega. Da je z udarcem z lesenim držalom prizadejal razpočno rano na desni podlahti s posledičnimi bolečinami oškodovancu oziroma z njim grdo ravnal, ugotavljata že obe sodišči. Presoditi je potrebno še, ali pomeni zamah z motiko proti oškodovancu tudi napad na občutek njegove osebne varnosti (kot varovano dobrino kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1) oziroma ali predstavlja takšno ravnanje resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. Glede na to, da je bil v obravnavani zadevi zamah že konkretiziran in je oškodovancu povzročil celo sled poškodb, je odgovor v konkretni kazenski zadevi vsekakor pritrdilen. Oškodovanec namreč poleg bolečin (kot posledice fizičnega udarca) v takih situacijah objektivno utrpi tudi strah oziroma občutek osebne ogroženosti (ogrožanje je konzumirano v realizirani grožnji – udarcu z motiko). Drugače povedano, zamah z motiko proti drugi osebi, ne glede nato, ali oškodovanec to vidi (kot je bilo v obravnavanem primeru, ko je v želji, da zaščiti vitalne dele svojega telesa udarec celo prestregel z roko) ali ne (npr. udarec z leseno palico po glavi od zadaj), predstavlja takšno ravnanje, ki je objektivno zmožno vzbuditi občutek ogroženosti in ta posledica pri oškodovancih praviloma tudi nastane. Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je posledica (občutek ogroženosti) nastopila pred drugo (bolečino ali celo telesno poškodbo, ki ne dosega intenzitete lahke telesne poškodbe), ali pa istočasno z njo (ko je oškodovanec začutil bolečino in se zavedal kaj se mu je zgodilo).

8. Historični dogodek, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej lahko predstavlja podlago za inkriminacijo tako po KZ, kot po KZ-1. Zato je bilo višje sodišče, ko je odločalo v zadevi, dolžno presoditi, glede na predpisano kazen, ali morda novi zakon za storilca ni milejši. Primerjava predpisanih kazni pokaže, da je kasnejši zakon ni milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, saj je bila za kaznivo dejanje grdega ravnanja po členu 146 KZ predpisana denarna kazen ali kazen zapora do šestih mesecev, medtem ko je pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po KZ-1 poleg denarne kazni predpisana kazen zapora do enega leta.

9. Glede na navedeno je izrek sodbe sodišča prve stopnje sklepčen, saj vsebuje vse elemente kaznivega dejanja grdega ravnanja, torej kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega s sodbo sodišča prve stopnje. Za inkriminacijo po novem KZ-1 manjka le abstraktni očitek, da je obdolženec ogrozil varnost oškodovanca, kar pa kot je bilo že povedano za opis kaznivega dejanja ni pomembno, glede na to, da ravnanje kot ga vsebuje konkretni del opisa dejanja v izreku (zamah z motiko z realizacijo udarca) že po naravi stvari pomeni ogrozitev. Realizacija udarca namreč nedvomno izpričuje resnost grožnje, prizadeta telesna integriteta (v konkretni kazenski zadevi kot rečeno celo sled poškodb) in obrambna gesta pa dejstvo, da se je oškodovanec tudi subjektivno počutil ogroženega. Zato je ugotovitev višjega sodišča, da je kršen zakon, ker v izreku sodbe ni navedena posledica storilčevega ravnanja – grožnje, ki mora biti resna in objektivno zmožna ter se mora odraziti v ustvarjenem občutku osebne ogroženosti oškodovanca, napačna. Kot je bilo že pojasnjeno, so vsa odločilna dejstva pomembna za presojo ali dejanje morda ni dekriminirano, v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena, in v izreku tudi opisana. Če pa bi višje sodišče kljub v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenim dejstvom, iz katerih nedvomno izhaja, da ravnanje obdolženca pomeni ogrozitev oškodovanca oziroma je takšne narave, da praviloma povzroči občutek ogroženosti pri napadeni osebi (dejstvo, da je obdolženec za stebrom z motiko v rokah čakal oškodovanca, z njo zamahnil proti njemu ter ugotovljenemu dejstvu, da se je oškodovanec pred zamahom z motiko z roko celo branil ter v posledici udarca utrpel poškodbo, zaradi katere je iskal zdravniško pomoč) podvomilo v obstoj subjektivne posledice, to je okoliščine, ali se je oškodovanec zaradi takšnega obdolženčevega ravnanja počutil ogroženega (kar sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati in tudi ne v sodbi pojasnjevati, je pa bila to pomembna okoliščina v času, ko je o zadevi odločalo višje sodišče), bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in s tem razčistiti vse okoliščine, pomembne za presojo ali ravnanje obdolženca morda ni dekriminirano. Očitek v obtožbi je namreč ostal isti, zaradi spremembe zakona pa so se le spremenile (postrožile) okoliščine, ki jih je dolžno sodišče ugotoviti, da bo o zadevi lahko razsodilo. Če bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da se je oškodovanec počutil ogroženega, bi moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, torej obdolženca spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146 KZ (torej uporabiti zakon kot ga je v obravnavanem primeru), če pa bi ugotovilo, da ta subjektivna posledica pri oškodovancu ni nastala (kar bi pomenilo, da gre za izjemno reakcijo oškodovanca), pa ga dejanja po obtožbi oprostiti.

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila vrhovna državna tožilka, ugodilo in ugotovilo, da je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo kršilo določbo iz prvega odstavka 146. člena KZ v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca tekel postopek, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).