Jedro

Iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v M. je s sklepom z dne 5.10.1996, zoper A.M., osumljenega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po čl.317/I KZ, na predlog pristojnega okrožnega državnega tožilca odredil pripor do 8 dni iz pripornega razloga po 2.točki I.odstavka 432.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Okrožno sodišče v M. je s sklepom z dne 7.10.1996, pritožbo zagovornika osumljenega A.M. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik osumljenega A.M., odvetnik C.L iz L., je dne 15.10.1996 vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da VS RS oba sklepa razveljavi in pripor zoper osumljenega A. M. odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je po mnenju zagovornika v tem, ker niso podane "posebne okoliščine" iz 2.točke I.odstavka 432.člena ZKP, pri čemer pripominja, da gre zgolj za pavšalne ugotovitve sodišča, ker v nobeni odločbi ni navedeno, zakaj naj bi bila podana verjetnost, da bo osumljeni A.M. ponavljal storjeno dejanje. Pri tem poudarja, da pri hišni preiskavi niso našli nobenih eksplozivnih sredstev ali orožja, zaradi česar je nevarnost, da bi osumljeni A.M. ponovil kaznivo dejanje, le abstraktna in ne konkretna. Glede na tako izvajanje zagovornika osumljenega A.M. je potrebno pripomniti, da s takimi navedbami ne obrazlaga uveljavljanega razloga kršitve kazenskega zakona (kdaj je podana kršitev kazenskega zakona je določeno v 372.členu ZKP), pač pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (II.odstavek 420.člena ZKP).

Prav tako je neutemeljeno zagovornikovo stališče, da so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Iz navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče posneti, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.točke I.odstavka 371.člena ZKP, saj navaja, da je izrek prvostopnega sklepa nerazumljiv in da se ne da preizkusiti, ker so v njem le pavšalno navedena dejanja, ki se osumljenemu A.M. očitajo, ne da bi bila le-ta specificirana, osumljenemu A.M. pa tudi ni bila dana možnost, da bi se izjavil o "posebnih okoliščinah", ki so bile podlaga za odreditev pripora. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Preden je preiskovalni sodnik odločil, da se zoper osumljenega A.M. odredi pripor iz pripornega razloga po 2.točki I.odstavka 432.člena ZKP, je osumljenca zaslišal, v zagovoru pa je osumljenec storitev kaznivega dejanja opisal, opisal pa je tudi svoj odnos do oškodovancev. V obrazložitvi sklepa preiskovalnega sodnika je podrobno opisano kaznivo dejanje, katerega storitve je A.M. osumljen. Prav tako pa so v obrazložitvi prvostopnega sklepa o odreditvi pripora in tudi v obrazložitvi drugostopnega sklepa, s katerim je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba zagovornika osumljenega A.M. podrobno navedeni razlogi o posebnih okoliščinah, ki opravičujejo bojazen, da bi osumljeni A.M. ponovil kaznivo dejanje.

VS RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik osumljenega A.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).