Jedro

Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Dopolnitev pritožbe z dne 11. 6. 2013 se zavrže.

Obrazložitev

Trditvena podlaga upnika

1. Sodišče prve stopnje je v pravdi, ki je bila v teku pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. XII Pg 2680/2010, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v tem postopku dolžnik) proti toženi stranki (v tem postopku upnik) na plačilo zavarovalnine. Presodilo je, da je toženi zahtevek zastaran. Višje sodišče v Ljubljani pa je na pritožbo tožeče stranke s sodbo I Cpg 258/2012 z dne 13. 2.2013 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki (upniku) naložilo v izplačilo znesek vtoževane zavarovalnine. Menilo je, da tožbeni zahtevek še ni zastaran. Upnik to stališče pritožbenega sodišča kritizira kot pravno zmotno. Zato je vložil 1) predlog za dopustitev revizije in 2) pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. „Glede na ugled, ki ga uživa upnik v poslovnem svetu, si ne more privoščiti izvršbe, ki pa tako ali tako ne bi zadržala izvršitve“. Drugih pravnih sredstev na pravnomočen odlog izvršbe sodbe upnik nima, kar pomeni, da obstaja možnost le po 270. in 271. členu ZIZ“. Dolžnik je družba, ki ne posluje. Če bi upnik uspel z izrednimi pravnimi sredstvi, ni možnosti, da bi prejel vrnjeno, kar je po pravnomočni sodbi izpolnil (8. stran upnikovih navedb, predzadnji odstavek).

Predlagana začasna odredba

2. Na podlagi zgornjih trditev je upnik predlagal izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče prve stopnje večjemu številu v predlogu za izdajo začasne odredbe natančno poimenovanih bank kot upnikovim dolžnikom z večjega števila računov prepovedalo, da dolžniku izplača znesek zavarovalnine, ki je razviden iz izreka zgoraj citirane sodbe pritožbenega sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje

3. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z utemeljitvijo, da kot sodišče prve stopnje ne more presojati pravilnosti pravnomočnosti sodbe niti potencialne revizijske odločitve. S tem je smiselno zavzelo stališče, da svoje terjatve upnik ni verjetno izkazal. Ob tem je upnika poučilo, da ima pravico predlagati odlog izvršbe.

Pritožba upnika

4. Proti sklepu sodišča prve stopnje se je upnik pravočasno pritožil. Uveljavljal je pritožbene razloge bistvene kršitve določb izvršilnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi če je odločitev iz pravnomočne sodbe napačna zaradi še tako očitne zmotne uporabe materialnega prava, začasna odredba nikoli ne more biti primerno sredstvo za preprečevanje učinkov take sodbe. Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je tudi verjetnost, da terjatev obstoji ali, da bo nastala. Verjetnost je podana takrat, kadar obstoji več razlogov, ki govorijo v prid obstoja nekega dejstva, kot pa razlogov, ki govorijo v prid neobstoja tega dejstva. Ta standard zadošča za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 270. člena ZIZ in prvi odstavek 272. člena ZIZ). Za izdajo sodbe pa zakon zahteva dokazni standard prepričanja (8. člen ZPP).

6. Upnikovo stališče, da terjatev iz pravnomočne sodbe ni izkazana, pa implicitno dokaznemu standardu verjetnosti daje prednost pred dokaznim standardom prepričanja na katerem temelji sodba. Že zato je pritožbena trditev, da je „obrazložitev izpodbijanega sklepa mogoče razumeti tako, da je sodišče nezmotljivo“ nekorektna, pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa neutemeljen. Zaradi zmotnosti upnikovega pravnega stališča se namreč sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z upnikovimi obširnimi navedbami o izkazanosti terjatve in obstoju nevarnosti.

7. Četudi je sodišče prve stopnje upniku svetovalo pravno sredstvo, za katerega je menilo, da utegne z njim uspeti v svoji pravni situaciji, predmet tega postopka ni predlog izvršbe. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s predlogom za odlog izvršbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. člena ZIZ, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

9. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

K zavrženju dopolnitve pritožbe

10. Kot je razvidno iz sodišču vrnjene vročilnice je pooblaščenec upnika izpodbijani sklep prejel 25. 4. 2013. Petnajstdnevni rok za pritožbo je potekel 3. 5. 2013. Dopolnitev pritožbe, ki je bila pri sodišču neposredno vložena 11. 6. 2013, je bila torej prepozno vložena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).