Jedro

Tožeča stranka je gospodarski subjekt, od katerega se pričakujejo tisto znanje in izkušnje, ki so potrebne v gospodarstvu in prometu.

Tako se tudi pričakuje, da bo poskrbela za opravo ustreznih pravdnih dejanj: osebno ali po pooblaščencu.

Ker so zadružniki (kooperanti) svoja sredstva v zadrugo združili nepovratno, jim ne gre pravica do vrnitve združenih sredstev oz. pravica do nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 1,714.817,00 SIT.

Istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 17.148,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (v 8 dneh).

Zoper navedeno sodbo se je zaradi "napačne" uporabe materialnega prava (samoupravnega sporazuma) pritožila tožeča stranka. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

1. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da v stečajnem postopku niti ob vložitvi tožbe ni imela pooblaščenca. Vendar pa je to stvar tožeče stranke same, saj ne gre za prava neuko stranko. Tožeča stranka je namreč gospodarski subjekt, od katerega se pričakujejo znanje in izkušnje, ki so potrebne v gospodarstvu in prometu. Tako se tudi pričakuje, da bo tožeča stranka znala poskrbeti za opravo ustreznih pravdnih dejanj: osebno ali po pooblaščencu.

2. V konkretnem primeru ne gre za izločitveno pravico po 1. odst. 117. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. SFRJ št. 84/89), da se izločijo stvari, ki ne pripadajo dolžniku; lahko pa bi šlo za ločitveno pravico, torej pravico do posebnega poplačila iz določenih svari oz. iz dolžnikovega premoženja. Za tisti del premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, pa je značilno, da do višine terjatve ločitvenega upnika ne spada v glavno stečajno maso, ampak tvori posebno stečajno maso. Iz te posebne stečajne mase lahko ločitveni upnik zahteva poplačilo celotne terjatve. Če dolžnik ločitvene pravice ne prizna, ima upnik na voljo dajatveno tožbo po splošnih procesnih in materialnopravnih predpisih. Usoda poplačila njegove terjatve namreč ni odvisna od višine glavne stečajne mase in terjatev drugih upnikov. Zato tudi ni predpisano, da bi bilo treba ločitvenega upnika napotiti na pravdo za ugotovitev ločitvene pravice, ampak stečajni senat po 1. odst. 127. čl. ZPPSL napoti na ugotovitveno pravdo upnika samo v primeru, ko je (tako kot v konkretnem primeru) prerekana njegova terjatev (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani). Sicer pa iz podatkov v spisu niti ni razvidno, da bi tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico; torej gre samo za prijavljeno terjatev v znesku 1,714.817,00 SIT (glej prilogo A 1 - prijavo terjatve v stečajnem postopku), s katero je po njenem prerekanju bila pravilno napotena na pravdo.

3. Pri razlagi spornih določil se res ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Vendar pri Samoupravnem sporazumu o združevanju sredstev za razširjeno reprodukcijo (priloga A 2) ne gre za nejasne določbe. Iz 3. čl. samoupravnega sporazuma je namreč jasno razvidno, da so člani zadruge oz. njeni kooperanti sredstva združili v zadrugo kot nepovratni delež (v smislu 6. odst. 85. čl. Zakona o združenem delu).

V konkretnem primeru je namreč neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določila Zakona o zadrugah (Ur. l. RS št. 13/92 in 7/93), saj je za obravnavano pravno razmerje pomembno pravo, ki je veljalo ob njegovem nastanku (ne pa prenehanju). Medsebojna razmerja zadružnikov, njihov položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti sicer urejata 301. in 302. čl. ZZD, vendar obveznosti in odgovornosti zadružnikov temeljijo na načelih, ki veljajo za kmetijske zadruge (glej 275. do 290. čl. ZZD). Pri tem pa se pravice v zvezi z združenimi sredstvi uresničujejo v skladu s pravili, ki jih ZZD določa za udeležbo delavcev temeljne organizacije združenega dela v skupnem dohodku na podlagi združevanja družbenih sredstev (glej 80. do 86. čl. ZZD, tako tudi 6. odst. 85. čl. ZZD). Ker so zadružniki svoja sredstva v zadrugo združili nepovratno, jim pač ne gre pravica do vrnitve združenih sredstev oz. pravica do nadomestila za gospodarjenje z združenimi sredstvi.

4. Tožeča stranka je s tem v zvezi v pritožbi smiselno predlagala zaslišanje predstavnika tožeče in tožene stranke, vendar gre pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 496. a člena ZPP, saj ni izkazala kot verjetno (tega niti ni zatrjevala), da tega dokaza brez svoje krivde ni mogla predlagati do konca glavne obravnave z dne 19.3.1993. 5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zapisalo, da so zadružniki v letih po letu 1984 oz. 1985 že izrabili vse bonitete.

Pri tem res ni navedlo za katere bonitete naj bi šlo (očitno pa je šlo za udeležbo v skupnem, to je povečanem, dohodku na podlagi minulega dela), niti ni v tej smeri izvedlo nobenega dokaza. Vendar pa pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj gre za takšno kršitev samo takrat, kadar se nanaša na dejstva, ki so odločilna za odločitev sodišča (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS). V konkretnem primeru pa to dejstvo ni bilo pomembno za odločitev prvostopnega sodišča; za njegovo odločitev je bilo namreč bistveno, da so sredstva zadružnikov v zadrugo bila združena nepovratno.

6. Sicer pa je tožeča stranka predložila le pogodbe o cesiji, ki jih je sklenila z A. D. (za 52.560,40 SIT oz. 76.731,60 SIT), D. M. (za 82.416,00 SIT oz. 114.293,00 SIT) in U. R. st. (za 74.807,60 SIT oz. 104.338,00 SIT) - skupno torej le za 209.784,00 SIT oz. 295.362,60 SIT. Tako ni izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke za razliko do 1,714.817,00 SIT, (to je za preostalih 16 kooperantov).

Cedent na cesionarja ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam do cessusa (primerjaj 1. odst. 436. čl. ZOR). Tako bi tožeča stranka tudi sicer bila aktivno legitimirana kvečjemu glede terjatve v višini 209.784,00 SIT, ne pa tudi glede terjatve, ki predstavlja razliko do 295.362,60 SIT.

7. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker pri tem ni zagrešilo nobene izmed takšnih postopkovnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. v zvezi z 2. odst. 354. čl. ZPP), je slednje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. V posledici pa je odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (glej 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.