Jedro

Zakon ne določa minimalnega časa, ki mora preteči, da lahko določeno življenjsko skupnost opredelimo kot zunajzakonsko skupnost. Ali gre za zunajzakonsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR se presoja v vsakem posameznem primeru glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.

Ob ugotovitvi, da je bila hiša pridobljena v času zunajzakonske skupnosti tožnice in zapustnika, je na tožencu trditveno in dokazno breme, da hiša predstavlja zapustnikovo posebno premoženje oziroma, da je njegov delež na skupnem premoženju višji od deleža po zakoniti domnevi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in V. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da tožnici pripada dedna pravica po pokojnem S. R. (II. točka izreka) in da v zapuščino po pokojnem ne sodi 44/100 nepremičnine parc. št. 422/2, k. o. X, ker predstavlja premoženje tožnice iz naslova skupnega premoženja (III. točka izreka). Sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem ne sodi polovica sredstev na njegovem bančnem računu pri Z. d. d., in polovica vrednostnih papirjev pri KDD (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več in drugače, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sodbe se pritožuje toženec. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, zaključki sodišča pa so v nasprotju drug z drugim in z dokaznim gradivom. Tožnica ne more v nasprotju z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča vložiti tožbo na izročitev premoženja iz zapuščine niti tega tožencu ne sme naložiti sodišče. Tožnica tudi ne more utemeljevati izločitvenega zahtevka z dedno pravico, saj je izločitev iz zapuščine lahko kvečjemu posledica dokazane udeležbe pri ustvarjanju zapustnikovega premoženja. Poudarja, da je lastništvo zapustnika na stanovanjski hiši izkazano z zemljiško knjigo in overjeno prodajno pogodbo, zato bi morala zatrjevano solastninsko pravico dokazati tožnica. Sodišče je breme dokazovanja po krivem preložilo na toženca. Oporeka ugotovitvam sodišča, da je zunajzakonska zveza tožnice in zapustnika obstajala že v času nakupa stanovanjske hiše. Zunajzakonska skupnost ni trenutno dejanje, zato ni mogla nastati v trenutku tožničine razveze z bivšim možem. Zveza s pokojnim naj bi se pričela poglabljati pol leta pred tožničino razvezo, kar je prekratko obdobje za priznanje zunajzakonske skupnosti, ki se meri najmanj v letih. Od razveze do nakupa hiše je minilo manj kot eno leto. Sodišče je zmotno ugotovilo, da sta se tožnica in zapustnik v hišo vselila skupaj decembra 1994. Glede na izvedene dokaze je to bilo šele januarja 1995. Četudi bi bila hiša kupljena v času njune zunajzakonske zveze, pa tožnica k nakupu ni prispevala ničesar. Drugačne ugotovitve sodišča so zmotne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Poudarja, da je zapustnik kupnino za hišo poravnal sam in da je tudi kasneje prispeval k skupnemu premoženju več kot tožnica. Da je bila hiša kupljena z njegovimi prihranki, bi potrdile predlagane priče, ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Sodišče bi tudi moralo opraviti poizvedbe o vseh sredstvih pokojnega za časa njegovega življenja in ne zgolj na dan njegove smrti. Sodišče je kršilo pravila dokaznega postopka in toženčevo pravico do izjave. Napačno, nepopolno ter neenakopravno je obravnavalo trditve in dokaze, zaradi česar je odločitev napačna, pristranska in površna. Predlaga izvedbo novih in ponovitev nekaterih že izvedenih dokazov.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev, da v zapuščino po pokojnem ne spada 44/100 stanovanjske hiše parc. št. 422/2, k. o. X. Sodišče je ugotovilo, da je bila hiša pridobljena z delom tožnice in zapustnika v času trajanja njune zunajzakonske zveze, zato predstavlja njuno skupno premoženje. Odločilo je, da je zaradi nekoliko višjih dohodkov zapustnika njegov delež na skupnem premoženju 56 %, delež tožnice pa 44 %.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da niso podane očitane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si med seboj niso v nasprotju.

7. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je ob nakupu stanovanjske hiše 22. 4. 1996 med tožnico in zapustnikom že obstajala zunajzakonska skupnost. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev strank in izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik že od decembra 1994 dalje živela v življenjski skupnosti, ki je izpolnjevala vse bistvene elemente zunajzakonske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR. Sodišče je ugotovilo, da sta se zapustnik in tožnica spoznala v letu 1992. Njuna veza je temeljila na medsebojni ljubezni, spoštovanju in pozornosti, čemur toženec ni nasprotoval. Od decembra 1994 dalje sta živela v skupnem gospodinjstvu, od takrat pa ju je tudi okolica dojemala kot resen par. Da sta že v tem času bivala skupaj, izhaja iz izvedenih dokazov, poleg tega pa toženec tožbenim trditvam o skupnem bivanju ni nasprotoval, temveč je le navajal, da so takšne navedbe brez pravno relevantnih posledic (list. št. 32). Nenazadnje niti ni bistveno, ali sta tožnica in pokojni začela živeti skupaj decembra 1994 ali januarja 1995, za kar se zavzema pritožba. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta tožnica in zapustnik že pred 20. 6. 1995 več kot pol leta živela v zakonu podobni skupnosti in da je bila edina ovira za priznanje njune zunajzakonske zveze le še obstoječa zakonska zveza tožnice s tretjim. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno štelo, da so bili z razvezo tožničine zakonske zveze 20. 6. 1995 izpolnjeni vsi pogoji za priznanje zunajzakonske skupnosti zapustnika in tožnice. Zmotno je stališče pritožnika, da je za nastanek zunajzakonske zveze potrebna življenjska skupnost v trajanju večih let. Zakon namreč ne določa minimalnega časa, ki mora preteči, da lahko določeno življenjsko skupnost opredelimo kot zunajzakonsko skupnost, niti se za kaj takega ni opredelila sodna praksa. Ali gre za zunajzakonsko skupnost v smislu 12. člena ZZZDR, se presoja v vsakem posameznem primeru glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa. Dejanske ugotovitve o vsebini razmerja tožnice in zapustnika pa utemeljujejo oceno, da je med njima od 20. 6. 1995 dalje obstajala zunajzakonska skupnost. 8. Tožnica je izločitveni zahtevek utemeljevala s trditvami, da ima na stanovanjski hiši solastninsko pravico iz naslova skupnega premoženja. Zakon določa domnevo, da je premoženje, ustvarjeno z delom v času zunajzakonske zveze, skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev in da je delež zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enak (drugi odstavek 51. člena ZZZDR in prvi odstavek 59. člena ZZZDR v zvezi z prvim odstavkom 12. člena ZZZDR). Ob ugotovitvi, da je bila sporna hiša pridobljena v času zunajzakonske skupnosti zapustnika in tožnice, je na tožencu trditveno in dokazno breme, da hiša predstavlja posebno premoženje njegovega pokojnega očeta (zapustnika) oziroma da je njegov delež na skupnem premoženju višji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Na tem mestu gre zavrniti tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnica izločitveni zahtevek utemeljevala z obstojem dedne pravice. Kot že navedeno je tožnica svoj zahtevek opirala na lastninsko upravičenje iz naslova skupnega premoženja. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da bi tožnica zahtevala izročitev premoženja niti ni tega tožencu naložilo sodišče. 9. Pač pa je utemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožencu kršena pravica do izjave. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je stanovanjska hiša posebno premoženje zapustnika, podredno pa, da je zapustnikov delež na skupnem premoženju višji od deleža, kot ga določa zakonska domneva. Med drugim je navajal, da je zapustnik sam plačal celotno kupnino preko hranilne knjižice oziroma bančnega računa pri Z., d. d.. V dokaz svojih trditev je predlagal, da sodišče pri banki opravi poizvedbe o tekočem računu oziroma hranilni knjižici in nakazilih v letu 1996. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da toženec ni izkazal pogojev po 226. členu ZPP. Takšne utemeljitve ni mogoče sprejeti, saj je toženec pojasnil, da podatkov zaradi zaupne narave od banke ni mogel pridobiti, kar je ob dejstvu, da ne razpolaga s sklepom o dedovanju, s katerim bi se izkazal za dediča po pokojnem, tudi povsem verjetno. Sodišče, ki predlaganega dokaza ni izvedlo, ne da bi toženca vsaj pozvalo na predložitev dokazil o poizvedbah, je kršilo pravico toženca do izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca za zaslišanje prič, saj so bile predlagane v zvezi z že dokazanimi in v zvezi s pravno nerelevantnimi dejstvi. Da bi bile priče predlagane v zvezi z zatrjevanimi prihranki zapustnika, iz spisa ne izhaja. Dokazi, na katere se toženec prvič sklicuje v pritožbi, so nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (III. točka izreka) ter stroškovni odločitvi (V. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pri tem ni našlo utemeljenih razlogov za dodelitev zadeve drugemu sodniku, kot to predlaga pritožnik. V novem sojenju bo moralo sodišče v skladu s predlogom toženca opraviti poizvedbe o tem, ali je imel zapustnik tekoči račun in hranilno knjižico ter kakšno je bilo stanje na računu oziroma hranilni knjižici ter promet v letu 1996. Nato naj sodišče ponovno oceni izvedene dokaze ter odloči o zadevi.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.