Jedro

S pravnomočnim sklepom priznana izločitvena pravica na strojih pomeni, da ti niso mogli biti predmet prodajne pogodbe. To dvoje se izključuje. V stečajnem postopku se ne more prodati premoženje, ki ni dolžnikovo. Ker so odločitve o priznanju izločitvenih pravic postale pravnomočne, so bile sporne premičnine izločene iz stečajnega mase.

Stališče tožene stranke negira pravnomočno sodno odločbo, ki je bila javno objavljena in se je zato štela za znano vsem. Z njim posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico izločitvenega upnika, ki je storil vse, kar od njega zahteval ZFPPIPP: pravočasno prijavil izločitveno pravico in izposloval pravnomočni sklep o njenem priznanju na vseh strojih. Na teh je imel posredno posest. Ker s procesnim pobotnim ugovorom toženec ne more doseči več kot zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi litispendenca procesnega pobotnega ugovora učinkuje le do višine tožbene terjatve.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi prvi odstavek v sodbi sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se spremeni: - sklep o zavrženju dela tožbe tako, da se znesek 111.564,00 EUR nadomesti z zneskom 132.328,90 EUR, - drugi odstavek v sodbi v delu, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 121.546,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje tako, da je dolžna tožena stranka poleg v prvem odstavku sodbe prisojenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi plačati tožeči stranki še nadaljnjih 100.779,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh od prejema te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 936,15 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe in sklepa sodišča druge stopnje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom zavrglo tožbo v višini 111.564,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožeči stranki 55.782,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2017 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za plačilo 121.543,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje in 60.771,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2017 dalje.

2. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva plačilo uporabnine za premičnine – stroje parkirne linije bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 ter števec Vacuumatic Super 20 Disc, za katere zatrjuje, da ima na njih lastninsko pravico, čemur tožena stranka nasprotuje, saj naj bi sama pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi sklenjene pogodbe z dne 31. 1. 2014. Ni sporno, da je Okrožno sodišče v Celju 2. 4. 2014 prejelo sklep St 2537/2011, s katerim je ustavilo postopek prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom R. d.o.o.. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je H. d.o.o., pravni prednik H. d.o.o., v stečaju prijavil izločitveno pravico na premičnih stvar, ki so predmet pravde (osnovni seznam preizkušenih terjatev). Kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 22. 1. 2013 iz točke 3.13, je bila upniku H. d.o.o. priznana izločitvena pravica na števcu papirja 0047010/D Super 20 Disc in pakirni liniji bielomatik CWS 75, upravitelju pa se je naloži, da te stvari izroči upniku. Iz dopisa z dne 26. 5. 2017 in zaslišanja stečajnega upravitelja izhaja, da premičnine, ki so predmet postopka, niso bile del premičnin, ki so zapisane v prilogi št. 3 prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014 in se niso prodajale v stečajnem postopku. Da je bila izločitvena pravica priznana na vseh premičninah posredno potrjujeta predložena Pogodba o finančnem lizingu premičnin št. 2112114029 z dne 23. 10. 2006 med H. d.o.o. in R. d.d. ter priložen račun, sicer v angleškem jeziku, da pakirno linijo bielomatik sestavlja tako premičnina CSW 75 kot CSC 100 in je bila izločitvena pravica priznana na obeh, kar je potrdil zaslišani stečajni upravitelj. Iz zaslišanja cenilca, ki je sestavljal ocenjevalno poročilo vrednotenja premičnin z dne 7. 5. 2012, izhaja, da je ocenil tiste premičnine, za katere je inventurna komisija pri R. d.o.o. - v stečaju potrdila, da so v lasti stečajnega dolžnika. Iz izpovedi stečajnega upravitelja izhaja, da stroji niso bili predmet prodajne pogodbe, ker je bilo s strani zaposlenih jasno povedano, da so stroji last H. d.o.o.. S tem je stečajni upravitelj seznanil vse, ki so bili na ogledu kot zainteresirani kupci, tudi toženo stranko, konkretno I. R. in S. U. Po izpovedbi stečajnega upravitelja je bilo znano vsem kaj je predmet nakupa in vsem potencialnim kupcem povedano, da bodo morali urejati razmerje v zvezi s stroji z njihovim lastnikom. V ocenjevalnem poročilu oziroma prilogi št. 3 h prodajni pogodbi z dne 31. 1. 2014 ni izrecno navedeno, da so sporni stroji CSW 75/22 in CSC 100/12 rekonstrukcija 2007 in Vacuumatic Super 20 Disc zajeti v navedenih postavkah, čeprav gre verjeti zaslišanim pričam, da predstavljajo del pakirne linije oziroma rezalnega stroja, ki deluje kot celota, kar je potrdil stečajni upravitelj v izpovedi. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je cenilec v ocenjevalnem poročilu ocenil celotno opremo, kar je vidno iz cenitve, uvodnih postavk k cenitvi in izračunane vrednosti. Po mnenju izvedenca so stroji vrednostno zajeti oziroma ovrednoteni v ocenjevalnem poročilu. Sicer bi bila previsoka ocenjena vrednost 92.000,00 EUR, kot izhaja iz cenitvenega poročila. Vendar je pri presoji lastništva opreme, strojev, ki so predmet postopka, potrebno upoštevati 1. točko prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), da je izločitvena pravica pravica lastnika premičnine stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika. Tožeča stranka je odkupila premičnine, ki so bile na podlagi izločitvene pravice priznane H. d.o.o., od njenega pravnega naslednika. Tožena stranka v vlogi 24. 10. 2020 podaja ugovor litispendence. Iz listinskih dokazov in neprerekanih navedb tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka v tem postopku kot tožena stranka v I Pg 73/2017 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju proti toženi stranki v tem postopku in tožeči stranki v I Pg 73/2017 uveljavljala v procesni pobot plačilo 233.107,90 EUR po računu št. 16-390-000102 z dne 31. 12. 2016, ki se nanaša na plačilo uporabnine za stroje od 1. 1. do 31. 12. 2016. Ugovor tožeče stranke, da je tožena stranka prepozno uveljavljala ugovor litispendence, ni utemeljen. Ker ni sporno, da je tožeča stranka prej uveljavljala račun v pobotnem ugovoru v I Pg 73/2017 kot je bila vložena in vročena tožba toženi stranki v tej zadevi, obstoji litispendenca glede računa. Za ugotovitev višine uporabnine je sodišče imenovalo sodnega izvedenca za ekonomijo – vrednotenje podjetij, gradbeništvo, stroje in opremo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da najemnina oziroma uporabnina za stroje bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 znaša 8.785,00 EUR mesečno, za števec Super 20 Disc 512,00 EUR mesečno. Po izračunu izvedenca je utemeljen zahtevek za leto 2016, kar znese 105.420,00 EUR + 6.144,00 EUR, torej 111.564,00 EUR. Za leto 2017 od 1. 1. do 30. 6. 2017 pa 55.782,00 EUR. Zaradi litispendence po računu št. 16-390-000102 za plačilo uporabnine od 1. 1. do 31. 12. 2016, ki je po izračunu izvedenca utemeljen v 111.564,00 EUR s pripadki in ga tožeča stranka uveljavlja v pobot v zadevi I Pg 37/2017 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, kjer je vrednost spora 132.328,90 EUR, se tožba po računu zavrže v 111.564,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje. V preostalem delu 121.543,90 EUR (233.107,90 EUR – 111.564,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje se zahtevek po računu kot neutemeljen zavrne.

3. Zoper prvi odstavek v sodbi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

4. Zoper sklep o zavrženju dela tožbe in drugi odstavek v sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bilo bistveno vprašanje postopka, ali so bili stroji predmet prodajne pogodbe oziroma ocenjevalnega poročila. Sodišče se kljub jasni in drugačni ugotovitvi izvedenca opira zgolj na izpovedbi stečajnega upravitelja in I. R., ki imata izrazit interes za ugotovitev, da stroji ne bi bili predmet prodaje po prodajni pogodbi. Obe izjavi sta v očitnem nasprotju s predloženo listinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenca, ki je tako v izvedenskem mnenju oziroma dopolnitvi kot na zaslišanju jasno, natančno, strokovno prepričljivo in nedvoumno pojasnil, da so bili vsi stroji predmet ocenjevalnega poročila in s tem prodajne pogodbe, da je tožena stranka kupila stroje, upravitelj v stečajnem postopku pa pri prodaji očitno storil napako. Izvedenec je pojasnil, da so stroji v ocenjevalnem poročilu bili zajeti opisno kot tudi vrednostno. Stroja bielomatik sta del celotne linije. Sama zase nimata funkcije in ju ni mogoče uporabljati, za proizvodnjo tožene stranke sta nujna. Zato je jasno, da je ocenjevalec ocenjeval celotne linije in v oceno zajel vse sklope linije, tudi stroja bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12. To potrjuje podatek o kapacitetah in rekonstrukcijah, ki jih je navedel v ocenjevalnem poročilu. Prodajna pogodba je v točki 2.1 in 1.2.2 določala, da je predmet prodaje poslovna celota, katere del so premičnine – vsa osnovna sredstva in drobni inventar, ki izhaja iz ocenjevalnega poročila vrednotenja premičnin z dne 7. 5. 2012. Ob presoji verodostojnosti izpovedbe stečajnega upravitelja bi moralo sodišče, kolikor bi upoštevalo pravico tožene stranke do izjave, poleg jasnih ugotovitev izvedenca upoštevati še s strani tožene stranke zatrjevana, neprerekana in nesporna dejstva: 1.) stečajni postopek nad družbo R. d.o.o. - v stečaju se je začel 2. 4. 2012, 2.) ocenjevalno poročilo je bilo pripravljeno še pred prijavo in preizkusom terjatev v stečajnem postopku družbe R. d.o.o. - v stečaju, 3.) izločitvena pravica na strojih v trenutku izdelave ocenjevalnega poročila ni mogla biti priznana, pri čemer je prvi osnovni seznam preizkušenih terjatev v stečajnem postopku St 2537/2011 bil sestavljen 2. 8. 2012 in objavljen 3. 8. 2012 in šele v navedenem osnovnem seznamu se je prvič pojavila izločitvena pravica H. d.o.o. pod številko 311, 4.) v predhodnem postopku prisilne poravnave R. d.o.o. H. d.o.o. ni prijavil izločitvene pravice, kar potrjuje osnovni seznam preizkušenih terjatev z dne 13. 2. 2012 in popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev z dne 8. 3. 2012, 5.) ocenjevalec pri izdelavi ocenjevalnega poročila ni mogel upoštevati izločitvenih ali drugih pravic in terjatev, kar potrjuje, da je na 54. strani v točki 9.6 v prvi alineji zapisal, da pravni popis oziroma pravne zadeve, vključno z listino o lastništvu ali hipotekami, niso bile raziskane in zanje ni prevzeta odgovornost, zato izjava ocenjevalca dodatno pritrjuje resničnosti trditve tožene stranke, da je ocenil celotno premoženje na lokaciji tožene stranke oziroma R. d.o.o. - v stečaju, 6.) da je tožena stranka imela ves čas vodene stroje med lastnimi osnovnimi sredstvi, s čimer je bil seznanjen I. R., kar je potrdil izvedenec. Tudi U. S. je na zaslišanju pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 87/2017 dne 11. 2. 2019 izpovedal, da je stečajnega upravitelja razumel, da kupuje vse stroje v papirnici za 5,1 mio EUR, po več mesecih pa ga je I. R. seznanil, da sta dva stroja, ki ne bi smela biti del paketa, o čemer jih stečajni upravitelj ni obvestil. Edino relevantno je, da je upravitelj prodal in toženi stranki izročil stvari, na katerih je bila priznana izločitvena pravica, s tem je tožena stranka postala originarna lastnica strojev. Navedena dejstva in predložene listine ter ugotovitve izvedenca potrjujejo, da je stečajni upravitelj očitno naredil napako, ko je v stečaju prodal stroje, na delu katerih je bila priznana izločitvena pravica. Zmotno je stališče sodišča, da ne bi bila mogoča prodaja stvari, na kateri je priznana izločitvena pravica. V tem primeru je kvečjemu podana odškodninska odgovornost stečajnega upravitelja imetniku izločitvene pravice oziroma ima pravico zahtevati kupnino, ki je bila dosežena s prodajo stvari, na kateri je bila priznana izločitvena pravica. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj bi bila s sklepom St 2537/2011 z dne 22. 1. 2013 priznana izločitvena pravica na vseh strojih. Na stroju CSC bielomatik 100/12 ni bila priznana, kar je tožena stranka izpostavila. Da je bila na dveh strojih priznana izločitvena pravica, ni ovira za pridobitev lastninske pravice na stroju. To izhaja iz smiselne razlage 299. člena ZFPPIPP.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je bil 2. 4. 2012 izdan sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka nad R. d.o.o. - v stečaju, zato je H. d.o.o. kot upnik v stečajnem postopku prijavil izločitveno pravico na strojih, stečajni upravitelj pa je izločitveno pravico priznal. Dne 22. 1. 2013 je Okrožno sodišče v Celju izdalo sklep St 2537/2011, da izločitvena pravica na strojih obstaja, stečajnemu upravitelju pa naložilo, da stroje izroči upniku H. d.o.o.. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je bila izločitvena pravica H. d.o.o. priznana na vseh strojih, kar poleg dopisa z dne 26. 5. 2017 in izpovedbe stečajnega upravitelja potrjuje pogodba o finančnem lizingu premičnin št. 2112114029 z dne 23. 10. 2006 med H. d.o.o. in R. d.d. ter priložen račun v angleškem jeziku, iz katerega nesporno izhaja, da pakirno linijo bielomatik sestavljata tako premičnina CSW 75 kot CSC 100 in je bila izločitvena pravica priznana na obeh strojih, kar je potrdil zaslišani stečajni upravitelj. Tožeča stranka je stroje kupila 2015 od H. d.o.o., pravne naslednice H. d.o.o.. Prodajalec je tožeči stranki izročil stroje s prevzemnim zapisnikom z dne 25. 9. 2015, pri čemer so ostali v neposredni posesti tožene stranke. Navedeno je potrdil D. G., ki je bil takrat zaposlen pri H. d.o.o. in je podpisal prevzemni zapisnik. Iz izpovedbe Z. J. kot tudi iz ocenjevalnega poročila izhaja, da ni raziskoval upravičenosti do ocenjene lastnine ali morebitnih obveznosti in ne prevzema odgovornosti. Iz izpovedi stečajnega upravitelja izhaja, da stroji niso bili predmet prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014, ker je bilo s strani zaposlenih povedano, da so last H. d.o.o.. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je stečajni upravitelj s tem, da stroji niso predmet prodaje, seznanil vse na ogledu prisotne zainteresirane kupce, tudi toženo stranko, konkretno I. R. in U. S. Glede na dejstvo, da je bila H. d.o.o. priznana izločitvena pravica na strojih, je sodišče pravilno ugotovilo, da so bili izločeni iz premoženja stečajnega dolžnika, zato niso bili predmet prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014, ki je bila sklenjena bistveno kasneje, kar je potrdil stečajni upravitelj v izpovedi. Četudi drži, kot ugotavlja izvedenec, da je cenilec vrednostno ocenil vso opremo v ocenjevalnem poročilu, da so vrednostno zajeti tudi stroji, je iz vpogleda v ocenjevalno poročilo razvidno, da stroji niso eksplicitno navedeni pod inventarno številko 108443, kar potrjuje izpoved stečajnega upravitelja in stroji niso bili predmet prodaje, ker so bili na podlagi priznane izločitvene pravice izločeni iz premoženja stečajnega dolžnika. Sama ocenjevana vrednost premičnin, kot izhaja iz ocenjevalnega poročila, ni bila predmet postopka. Da je bilo toženi stranki znano, da ni lastnica strojev, izhaja iz dopisa L. P. z dne 19. 10. 2015 H. d.o.o. in odgovora D. G. z dne 20. 10. 2015, v katerem obvešča toženo stranko, da se je spremenila lastniška struktura strojev, ker jih je kupila tožeča stranka, ki je plačala kupnino. Da se je tožena stranka zavedala, da ni kupila strojev s prodajno pogodbo z dne 31. 1. 2014, je tožeča stranka predložila prevzemna zapisnika z dne 9. 6. 2015, s katerima so bili stroji s strani R. d.o.o. - v stečaju izročeni takratnemu lastniku H. d.o.o.. Nenavadno je, da tožena stranka oziroma L. P. ni reagiral po tem, ko je s strani D. G. dobil odgovor, da so stroji prodani tožeči stranki, kar bi nedvomno pričakovali od nekoga, ki se šteje za lastnika strojev.

7. Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

8. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da se ni opredelilo do izpovedb izvedenca in zakonitega zastopnika tožene stranke, da stroja zase nimata funkcije in ju ni mogoče uporabljati, da sta nujna za proizvodnjo tožene stranke, da se pri toženi stranki ne nahajata druga dva stroja z letnikom 2017 kot obravnavana bielomatik, (-) da se ni opredelilo do izpovedbe M. B., da se je v stečaju cenila linija oziroma celota, posamezni sklop, posamezni stroji, medtem ko je v registru osnovnih sredstev bilo to razbito, da je metodologija priprave popisa drugačna, (-) da se ni opredelilo od izpovedbe Z. J., da je bila linija rekonstruirana leta 2007, da posamezni elementi na liniji praktično nič ne pomenijo, da je bil register osnovnih sredstev zelo podroben, da so zato pripravili sklope, (-) da teh izpovedb sodišče ni upoštevalo in naj bi kršilo pravico tožene stranke do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da ni upoštevalo izvedenčevih ugotovitev, da so bili stroji zajeti v ocenjevalnem poročilu, (-) da naj bi s tem kršilo pravico tožene stranke do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da je podano nasprotje med izrekom in vsebino obrazložitve sodbe oziroma gre za nasprotje med razlogi sodbe, (-) da naj bi bila podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče zgolj navidezno sledilo ugotovitvam izvedenca, se nanje zgolj pro forma sklicevalo, vendar se to iz vsebinskega vidika na odraža v odločitvi, (-) da kolikor bi sodišče sledilo izvedenskemu mnenju, bi moralo zahtevek v celoti zavrniti in kolikor bi docela upoštevalo pravico tožene stranke do izjave, bi moralo ob presoji verodostojnosti izpovedbe stečajnega upravitelja poleg jasnih ugotovitev izvedenca upoštevati s strani tožene stranke zatrjevana, neprerekana in nesporna dejstva glede začetka stečajnega postopka, priprave ocenjevalnega poročila, priznavanja izločitvene pravice, (-) da se do teh trditev in ugotovitev ni opredelilo, s čemer naj bi bila podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da se ni opredelilo do izpovedb L. P., zakonitega zastopnika tožene stranke in M. B., ker naj bi izvedenec potrdil pravilnost izpovedb slednjih, da so stroji bili predmet prodajne pogodbe, s čimer naj bi kršilo pravico tožene stranke do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da ni upoštevalo 8. člena ZPP, ker je sledilo izpovedbama stečajnega upravitelja in I. R. brez da bi objektivno preizkusilo verodostojnost izpovedb z vidika drugih dokazov, predvsem izvedenca, kakor ob upoštevanju interesov, ki so ju vodili pri podajanju izpovedb. Sodišče prve stopnje je glede celovitosti rezalnega stroja povzelo več izpovedi: stečajnega upravitelja, da je papirna linija oziroma pakirna linija bistveni sestavni del stroja, zakonitega zastopnika tožene stranke in priče H., da sta stroja CSW 75/22 in CSC 100/12 prikazana na skici kot del pakirne linije (rezalnega stroja), verjelo je zaslišanim pričam, da stroji predstavljajo del pakirne linije oziroma rezalnega stroja, ki deluje kot celota, kar je potrdil stečajni upravitelj v izpovedbi, povzelo je izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca, da stroji predstavljajo del pakirne linije, da je tehnološka linija pri toženi stranki sestavljena iz tehnoloških sklopov, strojev, medsebojno odvisnih in delujočih, da celotna linija rezalnega stroja brez sporne linije CSW 75/22, CSC 100/12 ne more delovati, da ima celotna linija vrednost le kot celota, predpostavka delujočega stroja, sicer bi bila ocenjena vrednost znatno nižja, da linija brez enega ključnega dela nima vrednosti kot celota in je ni mogoče dati v najem (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Povzelo je tudi ugotovitve izvedenca glede ocenjevalnega poročila in da ta zajema sporne stroje, vendar mu ni sledilo zaradi priznane izločitvene pravice H. d.o.o. (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Pri prej povzetih pritožbenih očitkih ne gre za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa za zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podrobna presoja dokazne ocene sodišča prve stopnje bo predmet nadaljnje obravnave pritožbe tožene stranke.

9. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da se ni opredelilo do zatrjevanih in z listinami izkazanih dejstev, da naj bi želel I. R. izkoristiti položaj na način, da je stroje odkupil od H. d.o.o. ter želel te stroje po skoraj petkratniku cene prodati preko R. d.o.o. v stečaju toženi stranki, (-) da je šlo za očiten poskus zlorabe položaja, ki ga je imel takrat I. R. kot direktor tožene stranke, (-) da je bil razrešen oziroma odpoklican z mesta direktorja tožene stranke še preden je uspel namero uresničiti in (-) da naj bi bila podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni lastnica spornih premičnin, ker naj bi jih prodala R. d.o.o. in ga zavrnilo po tem, ko je ugotovilo, da ni prišlo do realizacije prodaje po dobavnici z dne 2. 9. 2015, saj ni bila podpisana s strani takratnega zakonitega zastopnika (15. točka obrazložitve sodbe in sklepa) in da so nerelevantne in nedokazane navedbe tožene stranke, da je želel I. R. z izdajo računa 215/45 z dne 2. 9. 2015 v višini 514.864,40 EUR prizadejati škodo toženi stranki (19. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Vsebina očitkov je ponovno stvar dokazne ocene in nadaljnje obravnave pritožbe tožene stranke.

10. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje: (-) da ni upoštevalo in ne omenilo dokazov pisne izjave G. B., da je vsa navodila v zvezi s stroji dajal I. R. in izjave U. S. na zaslišanju pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 87/2017, da je stečajnega upravitelja razumel, da kupuje vse stroje v papirnici za 5,1 milijona eur, po več mesecih pa ga je I. R. seznanil, da sta dva stroja, ki ne bi smela biti del paketa, o čemer jih stečajni upravitelj ni obvestil, (-) da je kršilo pravico tožene stranke do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti izjavi je tožena stranka predložila s pripravljalno vlogo z dne 9. 12. 2019 (prilogi B 38 in B 39), sodišče prve stopnje pa je priloge tožene stranke B 39 do B 43 (verjetno je pomotoma izpustilo B 38) vzelo v dodatni dokazni sklep na naroku 18. 9. 2020 (listna št. 363, 364 spisa). V sodbi je zapisalo, da je prebralo listini v dokazne namene (10. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena ZPP, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, tedaj sodišče druge stopnje v skladu tretjo alinejo 358. člena ZPP ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje. Ker gre pri pisnih izjavah G. B. in U. S. za taki listini, ju bo podrobno povzelo in se do njih dokazno opredelilo sodišče druge stopnje v nadaljevanju postopka.

11. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje: (-) protispisno ugotovitev in bistveno kršitev 14. (prav 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila tožena stranka ustanovljena šele 31. 12. 2013 in da zato ne more držati očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala zoper sklep o priznanju izločitvene pravice na strojih (ta je bil izdan 22. 1. 2013), (-) da gre za protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje in s tem za kršitev 14. (prav 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožena stranka tekom postopka večkrat izpostavila, da na stroju CSC bielomatik 100/12 ni bila priznana izločitvena pravica, sodišče pa je ugotovilo, da naj bi bila s sklepom St 2537/2011 z dne 22. 1. 2013 priznana izločitvena pravica na vseh strojih. Vendar pri teh očitkih ne gre za protispisnost, ki obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja1. Glede tega, da tožena stranka še ni bila ustanovljena, ko naj bi ugovarjala sklepu o priznanju izločitvene pravice na strojih, gre za vprašanje učinka javne objave sklepa v insolvenčnem postopku in od kdaj naj bi veljal za toženo stranko, kar je pravno vprašanje in bo nanj odgovorjeno v nadaljevanju postopka. Glede priznanja izločitvene pravice na vseh ali le nekaterih strojih pa gre za očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo prav tako predmet nadaljnje presoje pritožbe tožene stranke.

Relevantno dejansko stanje:

12. Tožena stranka navaja, da je bilo bistveno vprašanje postopka, ali so bili stroji predmet prodajne pogodbe oziroma ocenjevalnega poročila. Vendar se to vprašanje dotika ravno tako bistvenega, a nasprotnega vprašanja: ali so bili isti stroji predmet predhodnega pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Če so bili, potem po materialnem pravu niso mogli biti hkrati predmet kasnejše prodajne pogodbe, četudi jih je cenilec ocenil in tožena stranka kot kupec plačala kupnino. Situaciji se izključujeta, četudi gre za prodajo poslovne celote stečajnega dolžnika z univerzalnim pravnim nasledstvom v skladu s 343. členom ZFPPIPP, kar je primer v tej zadevi.

13. Sodišče prve stopnje je povzelo 3.13. točko pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 2537/2011 z dne 22. 1. 2013: ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica upnika H. d.o.o. na števcu papirja 0047010/D Super 20 Disc in pakirni liniji bielomatik CWS (očitno pomotoma, prav: CSW) 75 ter se upravitelju naloži, da te stvari izroči upniku (14. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva plačilo uporabnine za premičnine – stroje parkirne linije bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 ter števec Vacuumatic Super 20 Disc, za katere zatrjuje, da ima na njih lastninsko pravico, čemur tožena stranka nasprotuje, saj naj bi sama pridobila lastninsko pravico originarno na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014 (13. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

14. Tožena stranka je nasprotovala tudi, da bi bili vsi stroji predmet pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. To stališče ponavlja v pritožbi, čeprav je nedosledna v navedbah: (-) da se je sodišče sklicevalo na sklep o priznanju izločitvene pravice, kjer vsi stroji niso eksplicitno zajeti, (-) da je edino relevantno, da je upravitelj prodal in toženi stranki izročil stvari, na katerih je bila priznana izločitvena pravica, s tem pa je tožena stranka postala originarna lastnica strojev, (-) da je stečajni upravitelj naredil napako, ko je prodal stroje, na delu katerih je bila priznana izločitvena pravica, (-) da je zmotna ugotovitev sodišča, da naj ne bi bilo ugotovljeno, da je stečajni upravitelj prodal stvar, na kateri je bila priznana izločitvena pravica, (-) da je zmotno stališče sodišča, da prodaja stvari, na kateri je priznana izločitvena pravica, ne bi bila mogoča, (-) da izločitvena pravica ni bila priznana na stroju CSC bielomatik 100/12. Glede na zadnjo pritožbeno navedbo in primerjavo poimenovanja strojev v tožbi ter pravnomočnem sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, je sporno, ali je bil tudi stroj CSC bielomatik 100/12 predmet pravnomočnega sklepa ali ne. Števec Vacuumatic Super 20 Disc in stroj CSW 75, kar je enako CSW 75/22, sta bila predmet pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic.

15. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na bistveni listninski dokaz pogodbo o finančnem lizingu premičnin št. 2112114029 z dne 23. 10. 2006, po kateri je lizingodajalec H. d.o.o. dal lizingojemalcu R. d.d. v finančni lizing premičnino pakirno linijo bielomatik CSW 75, kot je razvidno iz priloženega računa, sicer v angleškem jeziku, po katerem sta pakirno linijo bielomatik sestavljala tako stroj CSW 75 kot CSC 100 (14. točka obrazložitve sodbe in sklepa), kar je enako CSW 75/22 in CSC 100/12. Predmet pogodbe je tako bila pakirna linija, sestavljena iz omenjenih dveh strojev.

16. Da je pakirna linija dejansko sestavljena iz dveh strojev, se je prepričalo sodišče prve stopnje z vpogledom v skico, kjer je tožena stranka na dveh ločenih mestih označila oba stroja (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Enako je označil izvedenec v prilogi k osnovnem izvedenskem mnenju in jo je ravno tako vpogledalo sodišče prve stopnje (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Nadalje je povzelo izvedensko mnenje in zaslišanje izvedenca, da stroja predstavljata del pakirne linije CSW 75/22 zavijalko in CSC 100/12 kartonirko, kot je razvidno iz priloge k izvedenskemu mnenju (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

17. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v prevzemni zapisnik z dne 25. 9. 2017, sestavljen po nakupu strojev tožeče stranke od H. d.o.o., kjer so na strani kupca sodelovali zakoniti zastopnik tožeče stranke I. R., na strani H. d.o.o. D. G., kar je potrdil na zaslišanju, in za toženo stranko M. C., kar je potrdil v pisni izjavi (13. točka obrazložitve sodbe in sklepa). V tem prevzemnem zapisniku je v dveh ločenih alinejah navedeno, da je (prvi) predmet prodaje št. 2112114029 (kar je številka pogodbe o finančnem lizingu premičnin z dne 23. 9. 2006) pakirna linija bielomatic CSW 75/22 in CSC 100/12 ter (drugi) predmet prodaje št. 2112112884 števec papirja Vacuumatic Super 20 Disc (priloga A 63). Torej tudi ta listina dokazuje, da je papirna linija sestavljena iz dveh strojev CSW 75/22 in CSC 100/12. 18. Da sta stroja CSW 75/22 in CSC 100/12 del pakirne linije, rezalnega stroja A4, je štela tudi tožena stranka, saj sta to v izpovedi potrdila zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A. H. (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Na njuni izpovedbi se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Dodatno je zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku 23. 11. 2018 izpovedal, da gre za rezalni stroj A4 bielomatik, leto izdelave 1999, da sta se dva dela rekonstruirala 2007 in sta se zamenjala, da sta samo ta dva stroja letnik 2007, da gre za del stroja, pakirno linijo A4 (list. št. 153 spisa). Priča A. H. je na istem naroku še povedal, da je bila posodobitev linije A4 in A3 ter v sklopu te linije dva stroja, ki sta bila nabavljena 2006 oziroma 2007 zmontirana, da ni drugih strojev na lokaciji tožene stranke, ki bi ustrezala opisu (list. št. 155 spisa).

19. Dodatni dokaz, da je tožena stranka štela, da je pakirna linija sestavljena iz dveh strojev, je elektronska pošta finančnega direktorja tožene stranke L. P. z dne 19. 10. 2015 H. d.o.o., kjer je ločeno navedel pod zaporedno št. 3.) pakirno linijo bielomatik CSW 75/22 in CSV (prav: CSC) 100/12 ter zaporedno št. 4.) števec papirja Vacuumatic Super 20 Disc (13. in 17. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

20. Po pravnomočnem priznanju izločitvene pravice s sklepom z dne 22. 1. 2013 se je H. d.o.o. ves čas do prodaje tožeči stranki obnašala kot lastnik pakirne linije: - v dopisu z dne 15. 1. 2015 je odgovorila na poizvedbo I. R., takrat še zakonitega zastopnika tožene stranke, v zvezi s prodajo pakirne linije bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 ter števca papirja Vacuumatic Super 20 Disc, pri čemer je ločeno navedla odprte postavke za odkup linije bielomatik in števca papirja Vacuumatic ter predlagala toženi stranki, da pretehta možnosti za gotovinski nakup obeh strojev (dvojina: pakirna linija kot en stroj, števec drugi stroj; priloga A82), - D. G. je zanjo podpisal dva prevzemna zapisnika s toženo stranko 9. 6. 2015: s prvim zapisnikom je ta predala H. d.o.o. števec papirja 0047010/D Super 20 Disc in z drugim zapisnikom pakirno linijo bielomatik CSW 75, kjer je v okviru stanja predmeta navedeno, da je oprema pakirne linije CSW 75/22 proizvajalca bielomatic CRL Italija in model CSC 100/12, oba letnik 2007, v zadovoljivem stanju, oprema je sestavljena v liniji in predstavlja polovico celote, oprema ostane na lokaciji v brezplačni hrambi do dne, ko se H. d.o.o. omogoči prevzem stroja in demontaža (edina po drugem zapisniku pomeni en stroj pakirna linija; priloga A 823), - tožeči stranki je izdala dva predračuna z dne 1. 10. 2015, prvi številka 2015-2112112884 za števec papirja Vacuumatic Super 20 Disc, letnik 2005 (priloga A 18) in drugi številka 2015-2112114029 (ponovno številka pogodbe o finančnem lizingu premičnin) za pakirno linijo bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/2012, letnik 2007 (priloga A194), - v dopisu z dne 9. 11. 2015 je sporočila tožeči stranki, da so obveznosti po računih: (prva alineja) predmet nakupa pakirna linija bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 ter (druga alineja) predmet nakupa števec Vacumatic super 20 Disc poravnane in da so predmeti na dan nakupa bili prosti bremen (priloga A 95).

Glede teh listin sta imeli stranki možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretja alineja 358. člena ZPP), zato jih je sodišče druge stopnje povzelo.

21. Da je izločitveni upnik H. d.o.o. štel, da je pakirna linija sestavljena iz dveh strojev, potrjuje izjava omenjene priče D. G., zaposlenega pri H. d.o.o. in H. d.o.o.. Na naroku 9. 1. 2019 je izpovedal, da je možno, da sta bila dva stroja bielomatik CSW 75/22 in CSC 10/12 v kompoziciji v pakirni liniji, v isti formaciji oziroma da sta stroja bielomatic CSW 75/22 in CSC 100/12 pakirna linija (list. št. 178 spisa).

22. Pretreseni dokazi dokazujejo, da so bili vsi predmeti po tožbi tožeče stranke predmet pravnomočnega sklepa Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic z dne 22. 1. 2013. Sodišče prve stopnje je zato prepričljivo ugotovilo, da je bila izločitvena pravica pravnomočno priznana upniku H. d.o.o. na vseh premičninah, torej tudi na spornem preostalem stroju bielomatik CSC 100, kar je enako CSC 100/12 (14. točka obrazložitve sodbe in sklepa), sicer delom pakirne linije.

23. H. d.o.o. strojev ni fizično odstranil takoj po pravnomočnosti sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, da bi na ta način tudi na zunaj izrazil svojo lastninsko pravico. Iz že povzetih prevzemnih zapisnikov z dne 9. 6. 2015 med H. d.o.o. in toženo stranko še izhaja njun dogovor, da ostaneta števec papirja in pakirna linija na lokaciji pri toženi stranki v brezplačni rabi do dne, ko se H. d.o.o. omogoči prevzem in demontažo strojev (priloga A 82 spisa). Torej je H. d.o.o. imela stroje v posredni posesti, kar sta podpisnika v zapisnikih zgolj formalno potrdila. Obveznost stečajnega upravitelja po pravnomočnem sklepu o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, da izroči izločene stvari upniku, je bila tako izpolnjena.

24. Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic je bil izdan v glavnem postopku zaradi insolventnosti, ki je bil javno objavljen na spletnih straneh za objave v postopkih zaradi insolventnosti v skladu z 2. točko prvega odstavka 122. člena ZFPPIPP. Zaradi javne objave se ne more nihče sklicevati, da mu vsebina sklepa ni bila znana. Če tožena stranka takrat še ni bila ustanovljena in je glede na navedbo v pritožbi bila 31. 12. 2013, to ne more samo glede nje odvzeti pravnomočnemu sklepu pomena javne objave. Velja fikcija, da se je tožena stranka seznanila z vsebino pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic v trenutku ustanovitve, kar je skoraj eno leto po izdaji sklepa. Zato se šteje, da je bila z vsebino sklepa seznanjena tudi v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014. 25. Ko so bili vsi stroji pravnomočno izločeni iz stečajne mase, se H. d.o.o. in kasneje H. d.o.o. ni rabil več ukvarjati s potekom stečajnega postopka. Ni mogoče očitati izločitvenemu upniku, da bi moral še naprej spremljati potek stečajnega postopka in stalno preverjati ali so morda isti stroji (po pomoti, katero na večih mestih tožena stranka očita stečajnemu upravitelju) predmet kasnejše prodajne pogodbe. Glede na ugotovitev, da so bili vsi stroji pravnomočno izločeni iz stečajne mase, niti ni pomembno ali so bili predmet prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014, kar je glavno vodilo pritožbene tožene stranke. Rečeno je že bilo, da se se po materialnem pravu situaciji izključujeta. Vseeno je sodišče prve stopnje to ugotavljalo. Neodvisno od učinka javne objave pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic je presojalo ali je tožena stranka vedela, da stroji niso predmet prodajne pogodbe. Presojalo je dejansko védenje podpisnikov prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014. To sta sklenila za prodajalca stečajni upravitelj in za kupca takratni zakoniti zastopnik tožene stranke I. R., sedaj zakoniti zastopnik tožeče stranke.

26. Stečajni upravitelj je v pisni izjavi z dne 26. 5. 2017 in na zaslišanju potrdil, da vse premičnine, ki so predmet tega postopka, niso bile del premičnin v prilogi št. 3 prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014 in se niso prodajale v stečajnem postopku (14. točka obrazložitve sodbe in sklepa), da stroji niso bili predmet prodajne pogodbe, ker je bilo s strani zaposlenih jasno povedano, da so last H. d.o.o., da je s tem stečajni upravitelj seznanil vse, ki so bili na ogledu kot zainteresirani kupci, torej tudi toženo stranko, konkretno I. R. in U. S., da je bilo vsem znano, kaj je predmet nakupa in vsem potencialnim kupcem povedano, da bodo morali razmerje v zvezi s stroji urejati z novim lastnikom (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

27. Izpovedbo stečajnega upravitelja je potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke I. R., ki je bil v času sklenitve prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014 zakoniti zastopnik tožene stranke in je tudi podpisal pogodbo z dne 31. 1. 2014 (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Sodišče je zaključilo, da sta skladni izpovedbi stečajnega upravitelja in takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke I. R., ki sta pogodbo z dne 31. 1. 2014 podpisala, da je tožena stranka vedela, katere stroje kupuje in kateri so izločeni (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

28. Za stečajnega upravitelja tožena stranka navaja: (-) da ima interes, da stroji naj ne bi bili predmet prodaje po prodajni pogodbi, (-) da se brani očitkov njegovi odškodninski odgovornosti, (-) da je sodišče nekritično sledilo njegovi izpovedbi, (-) da ves čas prikriva svojo napako oziroma zmoto, (-) da je pričakovano izpovedoval v korist tožeče stranke, ker se brani pred očitkom odškodninske odgovornosti zaradi prodaje tuje stvari v stečaju, (-) da je sodišče upoštevalo izpovedbo selektivno in nekritično, (-) da je naredil napako, ko je v stečaju prodal stroje, na delu katerih je bila priznana izločitvena pravica, (-) da je njegova izpovedba namenjena opravičevanju lastne napake. Očitki ne držijo, saj je omenjena priča D. G., zaposlen pri H. d.o.o. in H. d.o.o., na naroku 9. 1. 2019 povedal, da je bil na naslovu tožene stranke, če ne drugače s potencialnimi strankami (list. št. 178 spisa). Zakaj tej priči ne bi bilo za verjeti, tožena stranka ni navajala. Če je bil izločitveni upnik prisoten pri toženi stranki s potencialnimi strankami, jim je dal gotovo vedeti, da so izločeni stroji njegova last in ne del stečajne mase. Zlasti toženi stranki kot kasnejšemu kupcu.

29. Tudi I. R. tožena stranka v pritožbi očita: (-) da ima interes za ugotovitev, da stroji naj ne bi bili predmet prodaje po prodajni pogodbi, (-) da varuje svoj premoženjskopravni interes, ki ga je želel uveljaviti v škodo tožene stranke, ki bi jo moral zastopati kot dober gospodarstvenik, (-) da je sodišče nekritično sledilo njegovi izpovedbi, (-) da je želel opravičiti svoj poskus zlorabe, (-) da je šele po skoraj enem letu ugotovil, da je v zvezi s stroji bila storjena napaka, (-) da je želel izkoristiti ta položaj ne da bi preverjal dejansko stanje na način, da je stroje odkupil od H. d.o.o. ter želel stroje po skoraj petkratniku cene preko R. .d.o.o. - v stečaju prodati toženi stranki, (-) da je šlo za očiten poskus zlorabe položaja, ki ga je imel kot direktor tožene stranke, (-) da bi bilo naivno pričakovati, da bo izpovedal karkoli drugega glede na njegova druga sporna ravnanja, (-) da je potrebno ravnanja tožene stranke do trenutka razrešitve I. R. z mesta direktorja tožene stranke presojati z vidika že opisanega njegovega interesa, da pridobi sebi premoženjsko korist, (-) da je sodišče izpovedbi sledilo brez da bi verodostojnost objektivno preizkusilo z vidika drugih dokazov, predvsem izvedenca, (-) da je izpovedbo upoštevalo izraziti selektivno in ocenilo nekritično, (-) da I. R. iz očitno koristoljubnih namenov trdi drugače. Glede očitka poskusa prodaje preko družbe R. d.o.o., kasneje v stečaju, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni prišlo do realizacije posla, da bi R. d.o.o. postal lastnik strojev, saj dobavnica z dne 2. 9. 2015 ni podpisana s strani takratnega zakonitega zastopnika (15. točka in 19. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Teh ugotovitev tožena stranka ne izpodbija. Izpoved I. R. posredno potrjuje izpoved D. G. o prisotnosti na naslovu tožene stranke s potencialnimi strankami, I. R. pa je bil zakoniti zastopnik kasnejšega kupca. Zato ne držijo očitki tožene stranke na njegov račun.

30. Tožena stranka se sklicuje na izpoved U. S. Ta je zaslišan na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju 3. 10. 2018 povedal, da je takrat, ko je kupil podjetje, šel čez celotno papirnico, stečajnega upravitelja je razumel, da kupuje vse stroje v papirnici za 5,1 mio EUR, kasneje ga je I. R. seznanil po več mesecih, da sta dva stroja, ki ne bi smela biti del paketa, o čemer jih stečajni upravitelj ni obvestil, I. R. je svetoval, da naj kupi ta dva stroja, ko je v oktobru 2015 ugotovil, da je I. R. kupil ta dva stroja v imenu njegovih družb za 100.000,00 EUR, nato pa jih poskušal prodati R. za 500.000,00 EUR (priloga B 39). Nasprotno je D. G. v že povzeti izjavi povedal, da je bil na naslovu tožene stranke, če ne drugače s potencialnimi strankami (list. št. 178 spisa). Ta izjava posredno dokazuje resničnost izpovedbe stečajnega upravitelja, da je seznanil vse, ki so bili na ogledu kot zainteresirani kupci, torej tudi toženo stranko, konkretno I. R. in U. S., da je bilo vsem znano, kaj je predmet nakupa in vsem potencialnim kupcem povedano, da bodo morali razmerje v zvezi s stroji urejati z novim lastnikom. Če je I. R. vedel, da stroji niso predmet prodajne pogodbe in je hkrati vedel ali bi moral vedeti, da je cenilec ocenil stroje v ocenjevalnem poročilu z dne 7. 5. 2012 in da jih bo kot kasnejši kupec plačal, je morebitna opustitev opozorila U. S. o možnosti preplačila kupnine ali opustitev zahteve po novi cenitvi poslovne celote stvar razmerja s tistim, ki ga je imenoval za direktorja tožene stranke. Ne vpliva pa to na ugotovitev, da je tožena stranka, takrat zastopana po I. R., vedela, da stroji niso predmet prodajne pogodbe.

31. Tožena stranka se sklicuje še na pisno izjavo G. B. z dne 7. 11. 2019. V tej je povedal, da je generalni direktor I. R. nekega dne sredi leta 2015 prišel in jim povedal, da obstajata dva stroja, ki sta last leasing hiše, on pa bi rad ta dva stroja kupil. Povedal je, da ima za nakup teh strojev pogodbo z leasinško družbo. Prosil ga je, da prosi operativnega vodjo M. C., da pripravi informacije za nadaljnje ravnanje. G. B. nikoli ni prišel v stik s predstavniki leasinške družbe in ni v zvezi s to zadevo ničesar vedel, ker ni bil vpleten v pogovore o premoženju in o lastništvu. Zadolžen je bil le za koordinacijo med C. in R., vendar ga je po nekaj dneh I. R. izločil iz zadeve, ker je bil večino časa na poti ter je sklenil delati z M. C. neposredno. Odtlej ne ve, kaj se je dogajalo (priloga B 38). Ta izjava ne spreminja bistvenih ugotovitev sodišča do sedaj.

32. Tožena stranka se sklicuje na izpovedbe svojega zakonitega zastopnika in pri njej zaposlenih prič A. H. ter M. B. Vsi trije so na naroku 23. 11. 2018 so povedali, da so bili zaposleni tudi pri pravnem predniku tožene stranke R. d.o.o., kasneje v stečaju. Sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke je bil vodja vzdrževanja (listna št. 155 spisa), A. H. je bil vodja proizvodnje in zraven pri inventuri (listna št. 152, 153 spisa), M. B. pa je bila vodja financ in računovodstva oziroma vodja finančno-računovodskega sektorja (listna št. 158 spisa). Stečajni upravitelj je ravno za pričo A. H. povedal, da mu je rekel, da so stroji od H. d.o.o. (listna št. 151 spisa). Vsi trije zaposleni so glede na funkcije morali vedeti, da stroji niso last pravnega prednika tožene stranke R. d.o.o. - v stečaju, kajti nikoli ni bilo sporno, da ta ni poplačal obrokov leasinga in da je H. d.o.o. odstopil od pogodbe o finančnem lizingu premičnin z dne 23. 10. 2006. 33. Če je imela tožena stranka po pritožbenih trditvah vodene stroje med lastnimi osnovnimi sredstvi, s čimer naj bi bil seznanjen I. R., prav tako ne pomeni, da je postala njihov lastnik s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014. Niso odločilne pritožbene navedbe: (-) da ocenjevalec pri podajanju izpovedbe ni bil prepričljiv in kako je lahko trdil, da ti stroji niso bili predmet ocenjevanja, kolikor je sam v uvodu svojega ocenjevalnega poročila podal pridržek glede ugotavljanja dejanskega stanja ter določil namen uporabe ocenjevalnega poročila, (-) da namen ocenjevalnega poročila ni bil opredelitev predmeta prodaje poslovne celote. Iz zaslišanja cenilca, ki je sestavljal ocenjevalno poročilo ovrednotenja premičnin z dne 7. 5. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v ocenjenem cenitvenem poročilu ocenil tiste premičnine, za katere je inventurna komisija pri R. d.o.o. - v stečaju potrdila, da so v lasti stečajnega dolžnika (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Torej je bil pravni prednik tožene stranke R. d.o.o. - v stečaju tisti, ki je neutemeljeno navedel stroje v prilogo 3. Najverjetneje jih je umestil na podlagi pogodbe o finančnem lizingu premičnin, čeprav zanje ni poplačal obrokov ter je H. d.o.o. odstopil od pogodbe.

34. Iz zapisnikov z dne 9. 6. 2015 je že bilo ugotovljeno, da je tožena stranka izročila H. d.o.o. vse stroje. Vendar na zapisnik ni podala ugovora lastništva. Tega ni storila tudi na zapisnik z dne 29. 5. 2015, ko je H. d.o.o. stroje izročila tožeči stranki in ta toženi stranki, kar je povzelo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Tudi ni nasprotovala odgovoru D. G. iz H. d.o.o. po e-pošti 20. 10. 2015 L. P., da se je spremenila lastniška struktura strojev, da je prodala stroja bielomatik in Vacuumatic tožeči stranki, da sta stroja v celoti plačana (13. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

35. Povzeti dokazi zato dokazujejo, da je tožena stranka vedela, da so stroji last H. d.o.o., kasneje H. d.o.o. in da ne morejo biti predmet prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014. 36. Tožena stranka se v pretežnem delu pritožbe opira na ugotovitve izvedenca kot njen bistven dokaz nakupa strojev z omenjeno prodajno pogodbo. Ugotovitve izvedenca je korektno povzelo sodišče prve stopnje: da je cenilec v ocenjevalnem poročilu ocenil celotno opremo, kar je vidno iz cenitve, uvodnih postavk k cenitvi in izračunane vrednosti, da cenitev vrednostno zajema celotno opremo, kolikor bi cenil celotno linijo brez spornih strojev, ne more priti do vrednosti cca 90.000,00 EUR, kot izhaja iz ocenjevalnega poročila, da so stroji vrednostno zajeti v ocenjevalnem poročilu, sicer bi bila ocenjena vrednost 92.000,00 EUR v cenitvenem poročilu previsoka (17. točka obrazložitve sodbe). Vendar ugotovitve izvedenca v tem delu ne morejo negirati pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, ki se nanaša prav na te stroje, kot tudi ne védenja tožene stranke, ki jo je ob podpisu prodajne pogodbe zastopal I. R., da stroji niso predmet prodaje. Pomenijo le, da je tožena stranka kot kupec preplačala premoženjsko stečajno maso. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni upoštevalo ugotovitev izvedenca pri presoji lastništva strojev, pač pa je dalo prednost pravnomočno priznani izločitveni pravici H. d.o.o. (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Izvedeniško mnenje v tem delu, kar je bistveni argument pritožbe tožene stranke, ni bilo odločilno za presojo.

Materialno pravo:

37. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 1. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje izločitveno pravico kot pravico lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). S pravnomočnim sklepom priznana izločitvena pravica na strojih pomeni, da ti niso mogli biti predmet prodajne pogodbe. To dvoje se izključuje. V stečajnem postopku se ne more prodati premoženje, ki ni dolžnikovo. Ker so odločitve o priznanju izločitvenih pravic so postale pravnomočne, so bile sporne premičnine izločene iz stečajnega mase6. 38. V dejanskih okoliščinah te zadeve tožena stranka zmotno navaja: (-) da je v primeru, da upravitelj v stečaju proda stvar, na kateri je priznana izločitvena pravica, kvečjemu podana njegova odškodninska odgovornost proti imetniku izločitvene pravice oziroma ima pravico zahtevati kupnino, doseženo s prodajo stvari, na kateri je bila priznana izločitvena pravica, (-) da je na podlagi nakupa v stečaju na podlagi prodajne pogodbe originarno pridobila lastninsko pravico na strojih, (-) da je bistveni trenutek prodaja strojev na podlagi prodajne pogodbe, (-) da kupec pridobi lastninsko pravico neodvisno od dobre vere, saj ZFPPIPP slednje ne določa kot pogoj za pridobitev lastninske pravice, (-) da priznana izločitvena pravica na strojih ni ovira za pridobitev lastninske pravice, da to izhaja iz smiselne razlage 299. člena ZFPPIPP, (-) da kolikor stečajni upravitelj proda stvar, glede katere je upnik prijavil izločitveno pravico in je bila priznana, ima prodaja za posledico, da upnikova lastninska pravica preneha, kupec pa originarno oziroma izvirno pridobi lastninsko pravico, (-) da ima upnik pravico od upravitelja zahtevati povrnitev škode zaradi prenehanja izločitvene pravice in da je šlo za takšen primeru v obravnavanem primeru, (-) sklicuje na peti odstavek 342. člena ZFPPIPP, stališče VS RS III Ips 279/2014, II Ips 286/2012 in članek R. Vrenčurja. Ločiti je potrebno situacijo golega obstoja izločitvene pravice, katere izločitveni upnik ne prijavi v stečajnem postopku in zato ni predmet pravnomočnega sklepa o preizkušenih terjatvah, ločitvenih in izločitvenih pravic, kar ni primer v tej zadevi, od situacije, ko je izločitvena pravica upnika priznana s pravnomočnim sklepom, kar je primer v tej zadevi. Primeri in stališče teorije iz navedb tožene stranke se nanašajo na prvo situacijo. Zato ne drži stališče v pritožbi, da gre za enaka položaja. Stališče tožene stranke negira pravnomočno sodno odločbo, ki je bila javno objavljena in se je zato štela za znano vsem. Z njim posega v ustavno zavarovano lastninsko pravico izločitvenega upnika, ki je storil vse, kar od njega zahteval ZFPPIPP: pravočasno prijavil izločitveno pravico in izposloval pravnomočni sklep o njenem priznanju na vseh strojih. Na teh je imel posredno posest. 39. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni lastnik strojev. Pravilno je kot nesporno ugotovilo, da jih je tožeča stranka odkupila od pravnega naslednika H. d.o.o, to je H. d.o.o. (13., 14., 17. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Ugotovilo je tudi, da tožena stranka stroje uporablja, kar ni bilo sporno. Za prisojo uporabnine se je pravilno oprlo na 198. člen OZ. Ta določa za primer, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.

40. Za ugotavljanje višine uporabnine je imenovalo sodnega izvedenca za ekonomijo – vrednotenje podjetij, gradbeništvo, stroje in opremo. Ta je v izvedenskem mnenju izračunal, da najemnina oziroma uporabnina za stroje bielomatik CSW 75/22 in CSC 100/12 znaša 8.785,00 EUR mesečno, za števec Super 20 Disc pa 512,00 EUR mesečno (22., 26. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Za leto 2016, kar je sporno po pritožbi tožeče stranke, bo sodišče druge stopnje odločilo v nadaljevanju o delnem zavrženju tožbe zaradi ugovora litispendence in o zavrnjenem delu tožbenega zahtevka. Za leto 2017, ki ni bilo sporno po pritožbi tožeče stranke, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja prisodilo uporabnino 55.782,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (28. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Višine te tožena stranka obrazloženo ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke:

41. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi morala tožena stranka dati ugovor litispendence do konca prvega naroka na prvi stopnji, najkasneje 12. 10. 2018, saj je za to dejstvo vedela že takrat. Tožena stranka je prepozno v vlogi z dne 23. 10. 2018 podala ugovor, torej po prvem naroku in je prekludirana. Gre za procesni pobotni ugovor in velja za toženo stranko eventualna maksima ter mora dejstva in dokaze podati najkasneje na prvem naroku skladno z ZPP. Sodišče bi moralo upoštevati ugovarjano prekluzijo tožeče stranke. Po procesni teoriji uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče zato lahko skladno s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ugotovi obstoj pobotne terjatve le do višine tožbene terjatve. Tožena stranka v tem postopku kot tožeča stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 73/2017 terja zgolj 132.328,90 EUR in bi bilo mogoče ugoditi ugovoru litispendence in predlogu za delno zavrženje tožbe le v takšni višini. V postopku je izvedenec pri ugotavljanju višine uporabnine izhajal iz neto zneskov in je določil uporabnino v neto znesku. V izvedeniškem mnenju niti v dopolnitvah niti v zaslišanju izvedenca na naroku ni bilo navedeno, da bi izračunani oziroma določeni znesek uporabnine vseboval DDV. To pomeni, da ga je potrebno obračunati. Tožeča stranka je vtoževala zneske vključno z 22 % DDV po računu z dne 8. 1. 2017. 42. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ni podala prepozno trditev v vlogi z dne 23. 10. 2018. Sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 189. člena ZPP dolžno ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče med istima strankama druga pravda o istem zahtevku. V zvezi z obstojem litispendence ima sodišče zelo široka oficialna pooblastila in ni vezano na trditve strank. Ugovor litispendence in ugovor pobota nista isto. Glede neupoštevanja DDV so trditve tožeče stranke prepozne.

43. Pritožba je delno utemeljena.

44. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da se ni opredelilo do njenega ugovora prekluzije v zvezi z ugovorom litispendence tožene stranke, (-) da je to storilo zgolj navidezno in je pavšalno navedlo, da ugovor tožeče stranke ni utemeljen, (-) da se obrazložitev ne dotakne ugovora prekluzije tožeče stranke v zvezi z ugovorom litispendence tožene stranke, (-) da se v tem delu sodba oziroma sklep ne more preizkusiti, da nima razlogov oziroma obrazložitve ter je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da ni obrazložitve, da tožena stranka v vlogi z dne 23. 10. 2018 niti kasneje ni podala trditvene podlage zakaj ni brez svoje krivde podala ugovora pobota najkasneje na prvem naroku ali zakaj dopustitev pobotnega ugovora ne bi zavlekla reševanja spora, (-) da se v delu sklep ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je do nasprotovanja tožeče stranke domnevno prepoznemu uveljavljanju ugovora litispendence tožene stranke zadosti opredelilo z obrazložitvijo, da ni utemeljeno, s povzemanjem zadnjega odstavka 189. člena ZPP in z ugotavljanjem dejanskega stanja kdaj je tožeča stranka vložila procesni pobotni ugovor glede računa v zadevi I Pg 73/2017, kdaj je vložila predmetno tožbo, kdaj je bila vročena toženi stranki, da ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala račun v pobotnem ugovoru v pravdi I Pg 73/2017 prej kot je bila vložena in vročena predmetna tožba toženi stranki (21. točka obrazložitve sklepa).

45. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da v sodbi in sklepu ni specificirano obrazložilo zakaj ni izvedlo dokaza za pribavo in vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 73/2017, (-) da posledično ni razlogov v obrazložitvi in se v tem delu ne more preizkusiti. V vlogi z dne 16. 11. 2018 je tožeča stranka na dveh različnih mestih predlagala kot dokaz: (1.) vpogled v spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 73/2017 o tem kdaj je bila vloga tožencu vročena in kdaj se je seznanil s procesnim ugovorom pobota tožnika (listna št. 143 spisa) ter (2.) pribava ter vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 73/2017 za trditve, da lahko sodišče skladno s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ugotovi obstoj pobotne terjatve le do višine tožbene terjatve, da bi bilo glede na to, da toženec v tem postopku kot tožnik v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 73/2017 terja zgolj 132.328,90 EUR, mogoče ugoditi ugovoru litispendence in predlogu za delno zavrženje tožbe le v takšni višini (listna št. 144 spisa). Sodišče prve stopnje je prvi predlagani dokaz z vpogledom v spis Okrožnega sodišča na Ptuju o tem kdaj je bila vloga tožencu vročena in kdaj se je seznanil s procesnim ugovorom pobota izvedlo tako, da je opravilo poizvedbe z dne 11. 3. 2019 (listna št. 207 spisa), na katerega je prejelo odgovor Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 28. 3. 2019 (listna št. 214 spisa). Drugi predlagani dokaz za pribavo ter vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 73/2017 se nanaša na trditve v zvezi s materialnopravno pravilno obravnavo ugovora litispendence v skladu z ZPP, kar je predmet nadaljnje presoje pritožbe. Zato opustitev pribave in vpogleda v cel spis Okrožnega sodišča na Ptuju, potem ko je sodišče prve stopnje prejelo jasen odgovor zaprošenega sodišča na konkretno vprašanje tožeče stranke, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožeča stranka v tem sklopu pritožbenih očitkov omenja tudi zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, vendar ni jasno ali sodišču prve stopnje očita neopravo tega dokaza, kar ne more biti sporno, saj je bil zaslišan in sodišče prve stopnje je na večih mestih povzelo izjavo (17. točka obrazložitve sodbe in sklepa).

46. Tožeča stranka zmotno vztraja pri trditvah iz postopka pred sodiščem prve stopnje: (-) da je tožena stranka prepozno podala ugovor litispedence, (-) da je sodišče nepravilno odločilo, da naj ne bi bil utemeljen ugovor prekluzije tožeče stranke, (-) da bi morala tožena stranka podati takšen ugovor najkasneje do konca prvega naroka v postopku na prvi stopnji, (-) da je šele po prvem naroku podala ugovor in je posledično prekludirana, (-) da v tem primeru velja za toženo stranko eventualna maksima skladno z ZPP, (-) da sodišče ne bi smelo upoštevati pobota tožene stranke, (-) povzema tretji odstavek 286. člena ZPP ter (-) se sklicuje na pravno teorijo, članek T. Zima Jenull. Sodišče prve stopnje ni odločalo o procesnem ugovoru pobota, pač pa o ugovoru delne litispendence zaradi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju vloženega procesnega ugovora pobota. O slednjem bo odločalo Okrožno sodišče na Ptuju, ki je pristojno za odločitev ali je prepozen ali zanj velja prekluzija oziroma eventualna maksima iz 286. člena ZPP. Na delno visečnost pravde zaradi pred drugim sodiščem vloženega procesnega ugovora pobota pa pazi po pravilnem stališču sodišča prve stopnje vsako sodišče ves čas postopka, ko se je sklicevalo na zadnji odstavek 189. člena ZPP: sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (21. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Zato je pravilno zavrnilo ugovor tožeče stranke zaradi prepoznega uveljavljanja delnega ugovora litispendence.

47. Sodišče prve stopnje je iz listinskih dokazov in neprerekanih navedb tožene stranke ugotovilo, da je tožeča stranka v tem postopku kot tožena stranka v I Pg 73/2017 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju proti toženi stranki v tem postopku in tožeči stranki v I Pg 73/2017 v procesni pobot uveljavljala plačilo 233.107,90 EUR po računu št. 16-390-000102 z dne 31. 12. 2016, ki se nanaša na plačilo uporabnine za stroje od 1. 1. do 31. 12. 2016, da ni sporno, da je tožeča stranka uveljavljala račun v pobotnem ugovoru v I Pg 73/2017 prej kot je bila vložena in vročena tožba toženi stranki v tej zadevi (21. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija. Vendar utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotni zaključek sodišča prve stopnje, da se zaradi litispendence po računu št. 16-390-000102 za plačilo uporabnine od 1. 1. do 31. 12. 2016, ki je po izračunu izvedenca utemeljen v 111.564,00 EUR s pripadki in ga tožeča stranka uveljavlja v pobot v zadevi I Pg 37/2017 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, kjer je vrednost spora 132.328,90 EUR, tožba po računu zavrže v 111.564,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017 dalje (27. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je s to obrazložitvijo in v izreku odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka znotraj zavrženega dela tožbe, medtem ko bi moralo odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka v preostalem delu, kolikor ni bila delno zavržena tožba zaradi ugovora litispendence. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotno uporabo tretjega odstavka 324. člena ZPP, ki se sklicuje na tretji odstavek 319. člena ZPP: če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. V primeru podanega pobotnega ugovora je izrek sodbe tričlenski, in sicer sodišče naprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato odloči o obstoju ali neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot, čemur sledi pobotni izrek, s katerim sodišče izvede pobotanje. Zakon ne vsebuje izrecne omejitve pravnomočnosti pobotne terjatve le do zneska tožbene terjatve. Čeprav zakon tega izrecno ne določa, iz obrambne funkcije pobotnega ugovora izhaja, da postane odločba o obstoju pobotne terjatve pravnomočna le do tistega zneska, do katerega naj se obe terjatvi med seboj pobotata. Namen pobotnega ugovora oziroma njegova procesna funkcija je v tem, da toženec doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Z ugotovitvijo obstoja nasprotne terjatve do višine tožbene terjatve je obrambni cilj dosežen. Ker s procesnim pobotnim ugovorom toženec ne more doseči več kot zavrnitve tožbenega zahtevka, tudi litispendenca procesnega pobotnega ugovora učinkuje le do višine tožbene terjatve7. Povzeto stališče pomeni utemeljenost pritožbenih navedb: (-) da tožena stranka v tem postopku kot tožeča stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 73/2017 terja 132.328,90 EUR in bi bilo mogoče ugoditi ugovoru litispendence in predlogu za delno zavrženje tožbe le v takšni višini, (-) da bi moralo sodišče celostno ugotavljati litispendenco v povezavi s postopkom pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 73/2017 in uporabiti materialno pravo glede pobotnega ugovora v slednjem sodnem postopku v povezavi s predmetnim sodnim postopkom, na kar je tožeča stranka opozorila v vlogi z dne 18. 11. 2017. Neutemeljeno sicer tožeča stranka: (-) vlaga izračun obresti za posamezne račune, ki so predmet procesnega ugovora pobota pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, (-) se sklicuje na pravilo 273. člena OZ, ker pred Okrožnim sodiščem na Ptuju I Pg 73/2017 naj ne bi bilo določenega vrstnega reda pobotanja tožene stranke in da se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu kot je katera zapadla v izpolnitev, (-) da je odločba materialnopravno napačna, ker ni upoštevano pravilo iz 273. člena OZ. Vse to je stvar postopka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Ker je možna delna litispendenca samo za isti znesek, kot ga tožena stranka kot tožeča stranka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju uveljavlja s tožbo, to je 132.328,90 EUR in je ugotovilo sodišče prve stopnje (27. točka obrazložitve sodbe in sklepa), je glede tega zneska potrebno delno zavreči tožbo, ki jo tožeča stranka med drugim utemeljuje na računu št. 16-390-000102 (21., 27. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti o uporabnini za leto 2016 v okviru razpoložljive razlike med zneskom po računu 233.107,90 EUR in zneskom 132.328,90 EUR, kar je 100.799,00 EUR.

48. Sodišče prve stopnje je iz izvedenskega mnenja, priloženega izračuna pravilno ugotovilo, da je utemeljen zahtevek tožeče stranke za leto 2016 po omenjenem računu v 111.564,00 EUR (26., 27. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Ker ta znesek presega razpoložljivo razliko po delnem zavrženju tožbe 100.799,00 EUR in sodišče v obravnavanem postopku ne more prisoditi tožeči stranki več kot je razpoložljiva razlika (glede na bistveni zaključek po tožbi, da je tožeča stranka lastnik strojev, ki jih uporablja tožena stranka in je upravičena do uporabnine v skladu s 198. členom OZ; 13., 14., 17., 18., 19. točka obrazložitve sodbe in sklepa, kar je bilo predmet presoje po pritožbi tožene stranke) je sodišče druge stopnje zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za leto 2016 v 100.779,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2017. Zahtevek za plačilo obresti ni bil sporen, temelji pa na 299. členu OZ. Kako bo tožeča stranka uveljavila pozitivno razliko med prisojenim zneskom 100.799,00 EUR in celotnem po izvedencu izračunanem znesku 111.564,00 EUR za leto 2016, to je 10.785,00 EUR in ali bo v primeru utemeljenosti zahtevka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v pobot dokazovala višjo utemeljenost zahtevka po računu za leto 2016 je stvar drugega postopka.

49. V zadnjem delu pritožbe tožeča stranka navaja novote, ki se nanašajo na višino obračunane najemnine oziroma 22 % DDV: (-) da je izvedenec pri ugotavljanju višine uporabnine izhajal iz neto zneskov in jo je določil v neto znesku, (-) da iz izvedeniškega mnenja, dopolnitev niti zaslišanja izvedenca na naroku ne izhaja, da bi izračunani znesek uporabnine vseboval DDV, (-) da ga je potrebno obračunati in k izračunu izvedenca prišteti 22 % DDV, (-) da mesečni znesek uporabnine z DDV znaša 11.342,34 EUR ter (-) koliko znaša uporabnina z vključenim DDV v letu 2016 ter 2017. Ker tožeča stranka ni pojasnila zakaj teh novot ni mogla podati pravočasno v pripombah na izvedeniško mnenje in dopolnitev pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

50. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje tako glede litispendence kot glede prisoje uporabnine. Glede slednje je pravilno uporabilo materialnopravno določbo 198. člena OZ: če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (12. in 22. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Glede delnega ugovora litispendence je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa ji je ugodilo in ustrezno spremenilo sklep ter sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP in peta alineja 358. člena ZPP v zvezi 366. členom ZPP). Odločitev o višjem znesku zavrženja dela tožbe je le na videz v škodo tožeči stranki, ki se je edina pritožila zoper ta del, vendar upoštevaje njen celoten uspeh s pritožbo ni temu tako.

Sprememba uspeha po tožbi:

51. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela s 15,95 %, tožena stranka z 84,05 % (29. točka obrazložitve sodbe in sklepa). Glede na delno ugoditev pritožbi tožeče stranke se njen končni uspeh v pravdi spremeni. S tožbo je zahtevala plačilo 349.661,85 EUR glavnice. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 55.782,00 EUR (za kar je bila zavrnjena pritožba tožene stranke), sodišče druge stopnje pa dodatnih 100.779,00 EUR, skupaj 156.561,00 EUR. Torej je uspeh tožeče stranke 44,77 %, uspeh tožene stranke 55,23 %. Posledično se spremenijo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, o čemer je odločilo s samostojnim sklepom in je predmet posebnih pritožb strank.

O stroških tega pritožbenega postopka:

52. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi z njeno pritožbo, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Dolžna pa je plačati potrebne stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, ki se je uspela obraniti pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado pooblaščene odvetniške pisarne za odgovor na pritožbo 1125 točk po prvi točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), ne v presežku do zahtevanih 2750 točk, ker je vrednost spornega predmeta le prisodilni del v sodbi, pavšalni znesek 2 % do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ni priznalo pričnine in izvedenine po odmeri, ker te niso bile predmet pritožbenega postopka in ne sodne takse, ker se za odgovor na pritožbo ne plača. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 839,06 EUR stroškov pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožene stranke.

53. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo, zato je glede na uspeh vsaka od strank upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov v zvezi s pritožbo tožene stranke (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta znaša seštevek izpodbijanih 111.564,00 EUR (zavrženje dela tožbe) in 182.315,85 EUR (zavrnitev dela zahtevka), skupaj 293.879,85 EUR. S pritožbo je uspela s prisojo dodatnih 100.779,00 EUR. Njen uspeh v tem pritožbenem postopku tožeče stranke znaša 34,29 %, uspeh tožene stranke pa 65,71 %.

54. Sodišče druge stopnje je priznalo tožeči stranki nagrado za sestavo pritožbe 2500 točk po prvi točki tarifne št. 21 OT, ne v presežku do zahtevanih 2750 točk glede na vrednost spornega predmeta, pavšalni znesek 2 % do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ni priznalo posebej nagrade za pritožbo zoper sklep o delnem zavrženju tožbe, ker zajeta v nagradi za pritožbo zoper sodbo, o tem pa je bilo odločeno s sodbo in sklepom, nagrade za pritožbo zoper sklep o stroških z dne 28. 10. 2020, ker je predmet posebnega postopka. Skupaj znaša nagrada tožeče stranke 1.855,62 EUR. Glede na uspeh ji pripada 636,29 EUR.

55. Toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 1100 točk po prvi točki tarifne št. 21 OT, 2 % do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk (3. odstavek 11. člena OT), 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Skupaj znaša nagrada tožene stranke 820,57 EUR, glede na njen uspeh 539,20 EUR.

56. Po delnem pobotu vzajemno priznanih stroškov je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 936,15 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. 1 Sklepi VS RS II Ips 722/2005, II Ips 54/2016, II Ips 55/2007. 2 Listino je tožeča stranka predložila s tožbo, tožena stranka se je lahko do nje opredelila v odgovoru na tožbo in nadaljevanju postopka. 3 Listino je tožeča stranka predložila z vlogo z dne 3. 9. 2020, tožena stranka ji je na naroku 18. 9. 2020 nasprotovala z ugovorom prekluzije. Tožeča stranka se je sklicevala na 286. člen ZPP, da naj sodišče dopusti dokaz, ker ne bi zavlekel postopka, saj gre za listine. Sodišče prve stopnje je ta listninski dokaz povzelo v dodatni dokazni sklep na naroku (listna št. 363, 364 spisa) in v sodbo. Njegova izvedba ni zavlekla postopka. 4 Listino je tožeča stranka predložila s tožbo, tožena stranka se je lahko do nje opredelila v odgovoru na tožbo in nadaljevanju postopka. 5 Listino je tožeča stranka predložila s tožbo, tožena stranka se je lahko do nje opredelila v odgovoru na tožbo in nadaljevanju postopka. 6 Sklep VSL I Cpg 1424/2012, objavljeno tudi pri: R. Vrenčur, Uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov v postopkih zaradi insolventnosti, Podjetje in delo št. 5/2014, stran 764 in nasl. 7 Sklep VS RS II Ips 131/2019.