Jedro

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe še najemnik poslovnega prostora in s tem neposredni uporabnik zemljišča, zato ga je organ pravilno določil kot zavezanca za plačilo nadomestila za odmero stavbnega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2013 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za poslovni prostor na naslovu ... v višini 809,42 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Kranj (Uradni list RS, št. 140/04, v nadaljevanju Odlok), ki v 4. členu določa, da je zavezanec za plačilo neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali njenega dela.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim njegovo navedbo, da naj bi poslovni prostor prenehal uporabljati do 10. 10. 2013. Poudarja, da je bil tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe še neposredni uporabnik poslovnega prostora, če pa se je od izdaje odločbe do konca leta to spremenilo, je imel v skladu s 406. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravico zahtevati zmanjšanje obveznosti. Poleg tega pa v dopisu z dne 25. 3. 2014 ni navedel datuma prenehanja uporabe prostora, ampak le, da ga je izpraznil in zapustil, v zvezi s čimer ni predložil nobenih dokazov.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je po vloženi pritožbi v dveh izjavah konsistentno navajal, da je bilo najemno razmerje končano 10. 10. 2013, poleg tega pa še, da ni zavezanec za plačilo NUSZ niti za obdobje pred tem. Ker je ves čas postopka zahteval, da se njegova obveznost črta, upravni organ njegovih trditev ne more ignorirati z navedbo, da bi moral zahtevati, naj se obveznost zmanjša. Pojasnjuje, da je lastnica poslovnega prostora, to je A. d.o.o., sama poravnavala NUSZ, nato pa z dopisom občini 21. 12. 2012 za leto 2013 to dajatev prevalila nanj kot najemnika. Ker je bil 13. 11. 2014 zoper lastnico začet postopek prisilne poravnave, bo občina za svojo terjatev iz NUSZ le deloma poplačana. Ustavnopravno nedopustno pa je, da bi občina lahko odgovornost za neizterljivost terjatve na podlagi svojega odloka prevalila na najemnika. Meni še, da sta bila kršena 14. in 22. člen Ustave (URS), saj bi moral upravni organ izvesti ugotovitveni postopek, ne pa izdati odločbe na podlagi enostranskih navedb A. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke. Sklicuje se na 406. in 404. člen ZDavP-2 in poudarja, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje občina, dolžan izdati odločbo o odmeri NUSZ, ne pa preverjati, ali so ti podatki točni. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji, v nadaljevanju ZSZ/84) je NUSZ dolžan plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice).

Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, oseba, ki to zemljišče oziroma stavbo ali njen del (če gre za zazidano stavbno zemljišče) neposredno uporablja in ima za to pravno podlago. Navedeno potrjuje stališče Vrhovnega sodišča RS (zadeva X Ips 1180/2004), da je zavezanec neposredni uporabnik stavbnega zemljišča, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin. Da je pri določitvi zavezanca relevantna le okoliščina, kdo je neposredni (to je dejanski) uporabnik stavbnega zemljišča, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 1056/2001. Podobno kot omenjeni člen ZSZ/84 določa 4. člen Odloka, po katerem je zavezanec za plačilo nadomestila fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, ki je uporabnik zemljišča, stavbe ali dela stavbe na območju Mestne občine Kranj (npr. lastnik, posestnik oziroma imetnik pravice rabe, razpolaganja, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice oziroma kdor na tem območju opravlja dejavnost). Odlok v tej določbi po presoji sodišča ne omogoča občini izbiro zavezanca, kot to zatrjuje tožnik, saj je s primeroma naštetimi osebami (tako kot v 62. členu ZSZ/84) le pojasnjeno, kdo vse so lahko neposredni uporabniki zemljišč. Katera od teh oseb bo zavezanka v konkretni zadevi, pa bo odvisno od tega, kdo stavbno zemljišče oziroma stavbo ali poslovni prostor v njej dejansko uporablja.

Ker v zadevi ni sporno, da je bil tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe še najemnik poslovnega prostora in s tem neposredni uporabnik zemljišča, ga je organ pravilno določil kot zavezanca. Zaradi najemnega razmerja je imela tudi lastnica poslovnega prostora podlago, da občini sporoči spremembo zavezanca, ne glede na to, ali je v preteklosti sama poravnavala NUSZ. Okoliščina, da tožnik ob sklepanju najemne pogodbe ni računal na plačilo obravnavane dajatve, pa za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna.

V skladu s 404. členom ZDavP-2 davčni organ določi NUSZ zavezancem na podlagi podatkov občine. To pomeni, da kadar so ti podatki zadostna podlaga za odmero, ker se nanašajo na bistvene okoliščine zanjo (npr. o tem, kdo je zavezanec, za katero stavbno zemljišče je dolžan plačati NUSZ, kakšna je površina tega zemljišča, njegova namembnost), jih davčni organ pred izdajo sam posebej ne ugotavlja. Zato je neutemeljena tožbena navedba, da bi moral biti pred izdajo izpodbijane odločbe izveden ugotovitveni postopek po določbah ZUP. V takem primeru ima zavezanec možnost v pritožbi oporekati pravilnosti poslanih podatkov, tako da v nadaljevanju ni mogoče izključiti niti ugotovitvenega postopka. Vendar pa v obravnavanem primeru niso sporna dejstva, na katerih temelji odmera, ampak razlaga zakona o tem, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila. Tako je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvah ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. člen (enako varstvo pravic) in drugi odstavek 14. člena URS (enakost pred zakonom).

Na odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti to, da naj bi tožnik 10. 10. 2013, to je po izdaji izpodbijane odločbe 23. 9. 2013, prenehal uporabljati poslovni prostor. Omenjeno, kasneje nastalo okoliščino, bi tožnik lahko uveljavljal na način, predviden v 406. členu ZDavP-2. Po tej določbi ima v primeru, če se med letom spremeni zavezanec za plačilo nadomestila, tisti zavezanec, ki mu je bila izdana odločba, v 15 dneh po spremembi pravico zahtevati, da se odločba spremeni tako, da se njegova obveznost zmanjša in novemu zavezancu določi ustrezen znesek nadomestila.

Iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik tak predlog dal, ni pa sporno, na kar je opozoril tudi pritožbeni organ, da je bil tožnik ob izdaji izpodbijane odločbe neposredni uporabnik poslovnega prostora. Zaradi kasneje spremenjenih okoliščin izpodbijana odločba ni nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).