Jedro

Posest javnega dobra ni mogoča, zaradi česar je na javnem dobru izključeno tudi posestno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da sta ga toženca motila v posesti nepremičnine s parc. št. x, pot, k.o. K., s tem, da sta čez vso širino parcele postavila lesene kole, napeljala plastično mrežo ter žično ograjo in tako zaprla pot. Zavrnilo je tudi zahtevek na vzpostavitev v prejšnje posestno stanje, kot tudi prepovedni zahtevek glede takšnih in podobnih motitvenih dejanj. Ob tem je tožniku naložilo, da v roku petnajstih dni povrne tožencema njune pravdne stroške v znesku 440,64 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da na javnem dobrem ni mogoče imeti motenjskega varstva, napačno. Tega ne Zakon o javnih cestah ne Stvarnopravni zakonik ne določata, pač pa na javnem dobrem ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Javne ceste pa lahko uporablja vsak, kar posledično pomeni, da ima lahko na javnem dobrem tudi posest in posestno varstvo. Tožnik ni zatrjeval, da je on izključni posestnik spornega zemljišča, je pa z večletno uporabo sporne poti gotovo eden od tistih, ki ima zagotovljeno posestno varstvo. Napačna je tudi ugotovitev, da izključitev posesti in motenja izhaja iz 19. člena SPZ, saj takšne določbe ne vsebuje. V kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je tožnik s svojo družino javno pot uporabljal za hojo, otroci pa tudi za vožnjo s kolesi, vse dokler toženci tega z motilnim dejanjem niso preprečili. Tožnik ob tem opozarja, da je ravno posest na javnem dobrem namen javnega dobra in ne njegova negacija, kot zmotno ocenjuje sodišče prve stopnje. V tem primeru pa je sodišče odločilo v nasprotju s samim sabo, saj v praktično enaki zadevi, ki se vodi pod opr. št. P 255/09 in kjer so vloge strank le zamenjane, odločilo popolnoma drugače in spornega zemljišča ni označilo kot javno dobro ter priznalo posest in posestno varstvo.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki odgovora na pritožbo nista podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi konkretizirano ne pojasni, zakaj naj bi prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti opravilo preizkus, ali je sklep sodišča prve stopnje obremenjen s kakšno procesno kršitvijo, na katero mora sodišče druge stopnje vselej paziti ob odločanju o pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Takšnih kršitev ni ugotovilo, prav tako pa ne more pritrditi pritožbi, da bi bila podana druga dva pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku. Tako povzete dejanske ugotovitve pa so omogočile le takšen materialnopravni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje.

Namen varstva posesti izhaja iz določbe 33. člena SPZ, po katerem se ne upoštevajo pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ugotavlja se le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, v okviru česar je sodišče prve stopnje tudi odločalo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek, kot tudi trditve in dokazi tožnika nanašajo na javno pot v širini treh metrov, ki poteka po parceli št. x k.o. K. in je v lasti Občine X., med strankami ni sporna. Tudi pritožbene navedbe tožnika to ugotovitev izrecno izpostavljajo, izhaja pa tudi iz dopisa Občine X. z dne 5. 9. 2008 (priloga A 6 spisa). Tako ni dvoma, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sporna pot predstavlja javno dobro, ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je v oceni sodišča prve stopnje, da na javnih poteh ni mogoče pridobiti posesti, zato je izključeno tudi posestno varstvo. Kot je že navedeno, pritožba ne izpodbija ugotovitve, da je sporna pot javno dobro, ampak ji celo pritrjuje. Ob takšnem dejanskem stanju pa je odločitev sodišča prve stopnje, s katero tožniku odklanja posestno varstvo, materialnopravno pravilna. Posest javnega dobra namreč ni mogoča, zaradi česar je izključeno tudi posestno varstvo (glej Tone Frantar, Stvarno pravo, GV, Ljubljana 1993, stran 332) in je zavrnitev zahtevka iz tega razloga povsem na mestu. Pritožnik tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje v zadevi P 255/09, kjer imajo stranke zamenjane vloge, odločilo drugače. V navedeni zadevi se zahtevek nanaša na posestno varstvo na nepremičnini s parcelno št. xx k.o. K., ki pa ne predstavlja javnega dobra, in gre za nepremičnino v solasti toženke, zato zadevi nista primerljivi.

Navedeno dejansko stanje, po katerem tožnik ne more biti deležen posestnega varstva, potrjuje pravilnost in zakonitost materialnopravne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).