Jedro

Neutemeljeni so očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v 1. odstavku 23. člena določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer 2. odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom 2. odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe, in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št. 57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su ... z dne 19. 3. 2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2005/04248 z dne 20.6.2006 ostane delno v veljavi v 1. in 4. točki izreka, to je v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 8 dni plača upniku, sedaj tožeči stranki, glavnico v višini 163,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 163,27 EUR od dne 20.10.2004 dalje do plačila, od zneska 6,51 EUR od dne 29.11.2005 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 103,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva izdaje sklepa o izvršbi dne 20.6.2006 dalje do plačila, vse pod izvršbo, v preostalem delu, to je za nadaljnjih 6,41 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2006 dalje do plačila, pa se sklep o izvršbi, opr. št. I 2005/04248 z dne 20.6.2006 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. V drugi točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 183,48 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP (1) in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je namesto navedenih izstavljenih računov kot izvirnih faktur, štelo in uporabilo kot temelj in dokaz utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej zadevi izpis odprtih postavk štev. 57945 in ta izpis odprtih postavk štelo kot fakturo in zato kot verodostojno listino po določbah ZIZ, ker pravnorelevantno ne obstajajo tri fakture po izbiri, ampak samo izdana in vročena računa štev. 57446 in štev. 64439, ki sta edina podlaga za nastanek terjatve, njeno višino in plačilno zamudo. Tako je sodišče v tej zadevi napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o tožbenem zahtevku v nasprotju z izdanima fakturama na podlagi listine, ki ni tretja ali nobena faktura. V predlagani izvršbi je sodišče prav tako z izpodbijanim sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo zaradi izterjave zapadlih neplačanih računov na podlagi izpisa iz poslovne knjige upnika, ki ni faktura. Izvršilni naslov sta le neplačana računa štev. 57446 in štev. 64439, ki sta edini veljavni pravi izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je napačno razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 2005/04248 z dne 20.6.2006 ostane delno v veljavi, ker ta odločitev ne temelji na izdanih fakturah, računih štev. 57446 z dne 8.9.2004 in štev. 64439 z dne 8.10.2004, ampak na domnevah sodišča prve stopnje, da upošteva kot fakturo izpisek odprtih postavk štev. 57446, kar pa v danem primeru ni izvršilni naslov. Prav tako toženec uveljavlja ugovor zastaranja.

Na vročeno pritožbo tožene stranka tožeča stranka ni podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpis odprtih postavk št. 57945 štelo za verodostojno listino. Drugi odstavek 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ( v nadaljevanju ZIZ) določa, da je verodostojna listina tudi izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, ter da se za fakturo šteje tudi obračun obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe tožeče stranke in iz katerega je razvidna tako višina terjatve, datum njenega nastanka, datum zapadlosti, žig tožnice in podpis odgovorne osebe, predstavlja verodostojno listino. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da obračun obresti, iz katerega je natančno razviden začetek in konec teka obresti za posamezne zneske in znesek obresti za posamezen račun, žig tožnice in podpis odgovorne osebe tožeče stranke predstavlja fakturo, in zato verodostojno listino. Neutemeljeni so tako očitki pritožnika, da le izstavljena računa štev. 57446 in štev. 64439 predstavljata izvršilni naslov, saj ZIZ v prvem odstavku 23. člena ZIZ določa, da se izvršba za izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, pri čemer drugi odstavek 23. člena ZIZ našteva, kaj je verodostojna listina. Glede na to, da sta v skladu z določilom drugega odstavka 23. člena ZIZ izpisek iz poslovnih knjig, ki je bil overjen s strani odgovorne osebe in obračun obresti verodostojni listini, pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z navedbami, da le računa št.57446 in 64439 predstavljata izvršilni naslov. Četudi bi navedeni listini v resnici ne ustrezali pojmu verodostojne listine, bi to predstavljalo oviro kvečjemu v izvršilnem postopku. V pravdnem postopku, kar obravnavana zadeva tudi je, pa sodišče ugotavlja dejstva na podlagi trditev in s pomočjo dokazov, ne pa na podlagi domneve v resničnost tistega, kar je vsebovano v verodostojni listini. Iz tega razloga je vprašanje, ali sta listini verodostojna listina ali ne, tudi nepomembno. Neuspešen je tudi pritožnikov ugovor zastaranja, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje določilo 355. člena OZ, pravilno ugotovilo njegovo neutemeljenost. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba v skladu z določilom 353. člena ZPP zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007), ki se na podlagi 139. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku.