Jedro

Ker ni dvoma, da se sporno razmerje nanaša na toženčevo podjetniško dejavnost, je ugovor, da ne gre za gospodarski spor, neutemeljen, […] odločitev brez razpisa in izvedbe naroka pa možna.

Možno sicer je, da stranka povsem spremeni svoje dejanske navedbe, vendar je k temu sodišče niti v odprtem sojenju ni dolžno spodbujati.

Kljub temu, da ob izpolnitvi tujega dolga ni bilo posebnega dogovora o prehodu pravic na izpolnitelja, je prišlo do subrogacije po samem zakonu (cessio legis).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu plačati 1267,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40440/2011 z dne 30. 3. 2011 in s tem zavrnilo tožničin zahtevek, da ji toženec plača 42.000 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Odločilo je, da mora ona tožencu povrniti 1017,72 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Proti sodbi se tožnica pritožuje, nominalno uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih Zakon o pravdnem postopku (ZPP) predvideva, predlaga pa njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

Najprej nasprotuje temu, da je sodišče uporabilo določbo 488. čl. ZPP in odločilo kot v gospodarskem sporu brez oprave naroka, ker naj bi ne bilo sporno dejansko stanje, ni pa upoštevalo, da toženec ob začetku pravdnega postopka ni bil več samostojni podjetnik, zato ne gre za gospodarski spor. Poleg tega, navaja, dejansko stanje ni bilo nesporno in je tožnica pričakovala izvedbo naroka, na katerem bi lahko dopolnila svoje navedbe, predlagala pa je tudi zaslišanje strank in prič. Očita, da tudi ni bila na to opozorjena.

Nadalje trdi, da terjatev, ki jo je imel toženec do G., s Pogodbo o izterjavi zapadlih obveznosti z dne 24. 11. 2010, ni prešla nanjo, temveč je bila prenesena zgolj v izterjavo. Toženec ni prerekal, da je bil G. še vedno njegov dolžnik, torej je to dejstvo priznano.

Sicer pa pritožnica pravi, da ne ve, od kod sodišču stališče, da je zahtevala plačilo na podlagi posojilne pogodbe. Zahteva neupravičeno pridobljena sredstva. Pritožba nato večinoma ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, kot so povzete v izpodbijani sodbi pod tč. 3 obrazložitve. Meni, da je na podlagi teh jasno, da ne zahteva plačila iz posojila, sicer pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo strank in bi sámo lahko uporabilo določbe o neupravičeni obogatitvi. Očita še, da meša pojme odkup in odprodaja terjatve. Pritožbo sklene s pojasnilom o tem, kako je po izdaji sodbe izvedela, da tudi drugi finančni inženiringi nočejo več pomagati upnikom G., ker ta ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti ter v dokaz prilaga kopijo časopisnega članka.

3. Toženec je na tožničino pritožbo obrazloženo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje še nadaljnje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče ni storilo ne očitanih ne drugih relevantnih napak ne v pravnem ne v dejanskem pogledu; izpodbijana sodba je pravilna in zakonita.

6. Pravila o postopku v gospodarskih sporih veljajo (tudi) v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami, ki so bodisi gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost (2. tč. 481. in 480. čl. ZPP). Ker ni dvoma, da se sporno razmerje nanaša na toženčevo podjetniško dejavnost, je ugovor, da ne gre za gospodarski spor, neutemeljen.

7. Odločitev brez oprave naroka je bila torej možna: Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče [v gospodarskem sporu] ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu (488. čl. ZPP). Odločitev, da se odločbo izda brez razpisa naroka, je bila tudi utemeljena, saj pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega sodišča, da med strankama dejansko stanje ni bilo sporno in da ni bilo drugih ovir za izdajo odločbe. V tem primeru sodišče strank ni dolžno posebej obveščati, da naroka ne bo razpisalo.

8. Nesporna dejstva, pomembna za ta primer, so tale: - pravdni stranki sta, tožnica kot prevzemnica, toženec pa kot odstopnik, 24. 11. 2010 sklenili Pogodbo o izterjavi zapadlih obveznosti, po kateri se je prevzemnik v imenu in za račun odstopnika zavezal izterjevati njegove praviloma zapadle terjatve (1. in 2. člen pogodbe); - v tej pogodbi sta stranki dalje določili, da se za izterjano terjatev štejejo nakazila, ki pridejo na transakcijski račun odstopnika, kar se mora praviloma zgoditi v roku 15 dni od potrditve kompenzacije, asignacije ali cesije (4. člen pogodbe). Prevzemniku za storitev pripade provizija, ki je odvisna od „[…] težine in zneska terjatve in znaša - 2 % za zapiranje preko asignacij oz. cesij. - 5 % za zapiranje preko verižnih kompenzacij. V primeru predčasnega nakazila vam zaračunavamo 0,1 % sconto na dan, o koriščenju katerega se stranki sproti dogovorita.“ (5. člen pogodbe); - pravdni stranki sta s toženčevim dolžnikom G., d. d. (G.), sklenili dve „verižni kompenzaciji“ (Dogovor o kompenzaciji terjatev in obveznosti, tožnica pa z G. pogodbi o prevzemu izpolnitve), po katerih se je G. zavezal na tožničin račun 21. 2. 2011 nakazati 33.739,72 EUR, 10. 3. 2011 pa 16.280,50 EUR; - tožnica je zato toženki 26. 11. 2010 nakazala za prvo „kompenzacijo“ 29.000 EUR, 14. 12. 2010 pa še za drugo 13.000 EUR; - G. tožnici dogovorjenih zneskov ni plačal, tožnica je ugotovila, da ima blokirane transakcijske račune; - zato je tožnica odstopila od sklenjenih „verižnih kompenzacij“ oz. jih je „stornirala“, nakazana zneska 29.000 in 13.000 EUR pa „prekvalificirala“ v posojila: tožencu je za ta dva zneska poslala v podpis dve posojilni pogodbi in zahtevala vračilo nakazanega denarja, toženec pa je oboje zavrnil. 9. Takoj je treba kot sprenevedav in v celoti neutemeljen zavrniti očitek, da tožnica ne ve, od kod sodišču domnevno zatrjevana posojilna podlaga tu sporne terjatve, ko pa jo je sama izrecno zatrjevala.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek iz naslova posojila, ker take medsebojne obveznosti med strankama nesporno ni bilo, saj pogodbe, ki jo je tožnica predlagala, stranki nesporno niti nista sklenili ali se kako drugače zedinili o tem, da bo toženec ta denar vrnil. Z enostranskim ravnanjem poslovna obveznost praviloma ne nastane.

11. Sodišče prve stopnje ob tem napačno, a v celoti po nepotrebnem (in zato nemoteče, brez vpliva na odločitev) dodaja, da bi bil tožničin zahtevek utemeljen kvečjemu po neposlovni podlagi (neupravičena obogatitev), če bi jo ustrezno zatrjevala, pa je ni. S tem je sámo sprovociralo sicer neutemeljen očitek, da bi tožnica lahko še na prvem naroku dopolnila svoje navedbe, če bi ta bil (in da bi zato tudi moral biti). Nesklepčnost v okviru opisanega življenjskega primera namreč ni bila odpravljiva, saj v opisu ni nič manjkalo, samo želena pravna posledica iz njega ni izhajala. Možno sicer je, da stranka povsem spremeni svoje dejanske navedbe, vendar je k temu sodišče niti v odprtem sojenju (285., 286. in 286a čl. ZPP) seveda ni dolžno spodbujati.

12. Pritožnica ima prav, da sodišče sámo pozna pravo (iuria novit curia). Zato ji bo zdaj postreglo s preostalimi pravnimi razlogi za neutemeljenost njenega zahtevka: Prevzem izpolnitve sicer res še ne pomeni prevzema dolga (434. čl. OZ)(1). V konkretnem primeru, pa je do izpolnitve že prišlo, saj ni dvoma (to tožnica sama poudarja), da je dolg G., ki naj bi ga bila za toženca samo izterjala (v njegovem imenu, za njegov račun), plačala v dogovoru s tožencem (oz. na njegovo prošnjo) v naprej z lastnim denarjem (očitno s poslovnim interesom, ki ga predstavlja razlika med navedenimi zneski kompenzacij in nakazili). Prišlo je torej do izpolnitve tuje obveznosti, in to v medsebojnem dogovoru.

13. Če izpolni tujo obveznost, se lahko vsak izpolnitelj pred izpolnitvijo ali ob izpolnitvi dogovori z upnikom, da izpolnjena terjatev preide nanj z vsemi ali le nekaterimi stranskimi pravicami (1. odst. 274. čl. OZ). Posebnega dogovora o tem med strankama očitno ni bilo, vendar to tožnico napačno napeljuje na sklep, češ saj ni prišlo do (pogodbenega) odstopa terjatve (cesije). Z njenim ravnanjem je namreč nastopila zakonita cesija (cessio legis), oz. subrogacija. Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. čl. OZ).

14. Pritožnica skuša zaman svoja (napačna) pravna stališča prikazati kot nesporna dejstva. Tudi ne more biti odločilnega pomena, koga je G. vodil kot svojega upnika, še manj pa dejstvo, da ta ne izpolnjuje svojih obveznosti tudi do drugih finančnih inženiringov, kar pritožnica dokazuje v pritožbenem postopku.

15. Pokaže se, da je njena pritožba v celoti neutemeljena, napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa tudi ni, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencu pa mora povrniti stroške njegovega odgovora (1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP), in sicer 1019,20 EUR nagrade za postopek, 20 EUR materialnih stroškov, 22 % DDV, skupaj 1267,82 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

(1) 1) Izpolnitev se prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. 2) Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika. 3) Vendar on ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice.